Na službeni poti sem dobila klic, da je moj oče odpeljal mamo v bolnico, kjer so ji diagnosticirali raka. Bulo na dojki je moja mama spretno skrivala dlje časa. V meni sta zavladala strah in panika. Prekrila me je velika bolečina. Kot hči sem se počutila nemočno, prizadeto, kot lastnica alternativnega centra pa v popolnem krču in jezna, ker je mama odklonila vsako komunikacijo glede svojega počutja, čutenja, zdravja, procesa in je upoštevala le zdravniški protokol, ki ji je vzel vso dostojanstvo in jo spravil v podrejeno in infantilno stanje.
Na ta način se mi je hitro podrl stabilen svet, opora, ki mi jo je dajala materina energija. Z mamo sva bili zelo povezani in trda tla so se mi začela majati pri samih temeljih. Moja težnja in inercija pri vztrajanju v svetu otroške naivnosti, lahkotnosti, ki sem jo ob mami lahko podaljševala, je padla pod vprašaj. Čeprav sem živela samostojno, si nisem predstavljala, da mi mama, ki je nisem pogosto videvala, tako veliko pomeni. Zmeraj je bila v mojem psihičnem ozadju in zaradi tega sem se počutila varno in zmožno vseh svojih norčij.
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!