Avtor: Maša Omahen
Trajalo je dolgih nekaj dni, preden sem poklicala reševalce. Bila sem na robu prepada, v katerem so moje misli divjale do konca in nazaj. Popoln kolaps mojega telesa in duha, v katerem sem se znašla, me je kot val nosil med svetovi, med življenjem in smrtjo.
Spet sem bila v tistem dnevu, ko sem izvedela za diagnozo. Takrat se je čas ustavil, težo nove resnice je bilo težko razumeti. Moj svet se je zamajal in razpokal. Bilo je, kot da so se tla pod mano odprla in me vsrkala vase. Vse se je sesulo – vse, kar sem živela, je bilo izpostavljeno divjemu viharju dvoma in groze.
Temna zavesa strahu je padla name, težka veriga neverjetne realnosti me je vlekla navzdol z neskončnimi vprašanji: »Kako bom živela s to boleznijo? Kako se bo spremenilo moje telo, moj um, moj vsakdan?« Vprašanja so se vrstila drugo za drugim, kot strupene puščice, ki so se zapičile v moje srce … ZAKAJ? … a odgovorov ni bilo.
Tako se je nadaljevalo iz dneva v dan. Brez konca. Vse, kar sem poznala, je bilo postavljeno na glavo. Življenje, kot sem ga poznala, se je spreminjalo – brez opozorila, brez milosti.
In zdaj so se moja pljuča zapirala kot zadnja vrata, ki se nikoli več ne bodo odprla. Vsak vdih je bil bolečina, vsak izdih pa je odnašal koščke moje volje, ki so se drobili kot suho listje pod težkimi koraki. Čutila sem, da odhajam, želela sem oditi, prehudo je bilo. Preveč stresa, preveč bolezni, preveč bolečine, preveč …
Vse, kar sem poznala, je bilo izgubljeno, vse, kar sem ljubila, je bilo uničeno v tem breznu obupa, v katerem so se moje misli vrtinčile kot vihar, ki uniči vse pred seboj. Izgubila sem se, izgubila sem sebe, svojo identiteto, svoje sanje.
Čutila sem, kako mi zrak uhaja iz pljuč, kot bi me dušila nevidna teža, ki se je spuščala name in me ovijala v meglo solz. Utapljala sem se, kakor v globoki vodi, kjer so se podobe in zvoki razblinili v oddaljen odmev.
Nisem več verjela v čudeže.
Bila sem na točki, ko skorajda nisem več dihala, samo neznatno sem lovila sapo in zajela me je tema, v kateri nisem več želela biti. Danes vem, da sem bila na robu smrti, na tem, da enostavno odidem. Vseeno mi je bilo. Depresija me je popolnoma pogoltnila, niti o bolezni, ki me je zaznamovala, nisem več razmišljala.
Vendar je bila tista noč drugačna. Ko sem se dušila v svojem obupu, je glas presekal tišino: » Ne odidi, ne odhajaj…« Od kod je prišel, ne vem, vendar se je v meni nekaj prelomilo in glasen ne, ki je odmeval v moji glavi, me je prisilil, da sem se odločila in poklicala urgentno službo. Komajda sem lahko govorila, glas na drugi strani telefona pa je bil glasen in čudno nerazločen. Zdelo se mi je, da nič ne razumem, da ne slišim.
Ne vem, koliko časa je trajalo, da so prišli reševalci, ki so me odpeljali v bolnišnico. Sestre so se zagnano trudile, da bi mi pomagale, a njihove roke so bile le še meglice, ki so se izgubljale v belem prostoru. Potem je prišel zdravnik, ki me je ostro prebodel s pogledom: »Popolnoma modre ustnice imate, kisik potrebujete.« Njegove besede so se zlile z zvokom sirene, ki je še vedno odmevala v mojih ušesih.
Sestra mi je nastavila cevki v nos in odprla jeklenko s kisikom. Ščemenje, ki sem ga začutila, je bilo kot nenaden poljub življenja. Kisik je preplavil moja pljuča, zadihala sem, kratke sape nisem imela več, utrujenost in omotica sta počasi izginjali. Glava se mi je bistrila, depresivna epizoda je izginjala in postajala vse manj pomembna. Mišice so se sproščale, krči so izginjali, telo se je umirjalo. Srce je nehalo noro biti in začutila sem, da sem iztrgana iz krempljev smrti.
In v tem trenutku sem enostavno vedela, da sta multipla skleroza in kisik neločljivo povezana.
Danes vem, da sem morala doživeti tak globok padec, posledično pa vstajenje uma in odkrivanje moči, ki je prišla iz tega globokega spoznanja.
Moči, ki me žene naprej. Ne oziram se več nazaj, moja pot vodi navzgor. Pa čeprav je včasih strma in težko prehodna, vsak nov dan jemljem kot priložnost.
Priložnost, da globoko zadiham in se pogumno odpravim v življenje.
Več v knjigi: Multipla Skleroza in pomanjkanje kisika