Vrtnarjenje

POKAŽIMO SPOŠTOVANJE DO KMETA

»Ker KMET si ti!« teh besed se spominjam kar dobro, saj so bile v času mojega odraščanja pravzaprav dežurna žaljivka, za nekoga, ki ni ustrezal takratnim normativom. Vse to se je dogajalo kakih 20 let nazaj. In čeprav se zdi, da smo kot družba nekoliko napredovali in da se zavedanje in odnos do kmetijstva in kmeta izboljšuje, sem in smo še vedno priča dogodkom in besedam, ki dokazujejo nasprotno. 

Pred kratkim sem izvedela za prigodo, ki se je zgodila sodelavki le kakšno leto nazaj. Povedala mi je o telefonskem klicu, ki ga je prejela s strani neke gospe, pisateljice, ki je v pomembni slovenski kulturni ustanovi pripravljala predstavitev svoje novo izdane knjige. Na sodelavko se je obrnila zato, ker je vedela, da veliko sodeluje s kmečkimi ženami in ji predstavila svojo idejo, da bi kmetice zanjo napekle pecivo in druge dobrote, ki bi potem bile na voljo udeležencem predstavitve. Ko je sodelavka vprašala, kako načrtuje poravnati račun, je predlagala, da bi ženske v zameno za pecivo lahko vstopile v hram kulture in ga videle od znotraj. Za mojo sodelavko je bil predlog seveda absurden, kar tudi je, saj nekako predvideva, da se ženske s kmetij ne udejstvujejo na področju kulture, poleg tega pa ni pokazala niti kančka spoštovanja do njihovega dela s tem, ko je pričakovala, da bo pecivo dobila brezplačno. Seveda je sodelavka gospo na drugi strani zavrnila. 

Že res, da so bile razmere v preteklosti drugačne in da se ženske, še posebej pa ženske s kmetij niso izobraževale, niti hodile po družbenih dogodkih. Pravzaprav je veljalo nekako na splošno, da je ženski mesto doma v gospodinjstvu in na kmetijah še na njivi. Obzorja v preteklosti morda res niso bila tako zelo široka, vendar se časi danes spreminjajo. Z družbenim in tehnološkim napredkom, so se ljudem na splošno močno povečale možnosti in s tem tudi dostopnost dobrin in vsega ostalega. 

Če je včasih morda veljalo, da so kmetje neizobraženi in morda celo zaostali, danes temu ni več tako. Večina, vsaj mlajših kmetov je izobraženih in dobro usposobljenih. Način pridelave in predelave se je močno spremenil in zahteva precej spretnosti in znanj, ki včasih niso bila potrebna. Že samo za osnovno obdelavo tal je danes potrebna ustrezna mehanizacija, ki je ne zna upravljati vsak, poleg tega je potrebno slediti normativom kolobarja, kar pomeni, da mora kmet predvideti kaj in kako bo sejal in sadil. Da zemlja dobro obrodi, jo je potrebno pravilno pognojiti, saj hranila dodana v nepravih odmerkih in razmerjih ne morejo koristiti, tako kot bi lahko, poleg tega pa so preveliki in nepravilni odmerki lahko škodljivi za okolje. 

ZA UREJENO NARAVO SKRBIJO PREDVSEM KMETJE

Če kdo lepo skrbi za okolje so to kmetje. Slednji svojo zemljo spoštujejo, saj jim daje vsakdanji kruh. Da so njive in travniki lepo obdelani skrbi kmet, da je naša pokrajina tako lepa kot je, je to zasluga kmeta, ki skrbi za svoje površine. Se pa večkrat vprašam, če naše okolje dovolj dobro spoštujemo vsi ljudje v splošnem. Večkrat sem že naletela na brezbrižen odnos obiskovalcev gozdov, ki ne le, da s svojimi spuščenimi psi motijo in plašijo gozdne živali, tam puščajo tudi svoje smeti. Da o arogantnem obnašanju do lastnikov zemljišč in gozdnih parcel sploh ne govorim. 

Dejstvo, da imamo možnost stopati v slovenske gozdove je pravzaprav luksuz, če predpostavimo, da je večina teh površin lastniška. Zakon nam dovoljuje souporabo teh površin, a zavedati se moramo, da smo tam le gostje. V tujini je marsikje dostop do gozdov in tudi vodnih površin namreč zelo omejen.