Še do nekaj let nazaj sem bila prepričana, da sama nisem verna, saj se nikakor nisem mogla resnično povezati z nobeno meni poznano religijo, institucijo, obredi in navadami. In to kljub temu, da čutim močno povezavo z Naravo, ki sem jo že od nekdaj po tihem občudovala, in Življenjem, na katerega sem pogosto naslavljala svoje monologe.
Odkar pomnim sem prepričana, da obstaja več kot zgolj s čutili zaznaven fizični svet in že otroške izkušnje so mi postregle z dokazi o obstoju za večino ljudi nevidnega, subtilnega duhovnega sveta. Tako ta del zame nikoli ni bil sporen. Prav zato sem rada zahajala v družbo filozofsko naravnanih debat, preučevala filozofska besedila in iskala meni zadovoljive odgovore na večna vprašanja: o smislu in bistvu življenja, od kod sem, kam grem, kdo sploh sem … Šele nekaj let nazaj sem spoznala, kako globoko je bila zakoreninjena moja zmotna predstava o veri in Bogu! Kako so bili moji pojmi med seboj pomešani in zlorabljene besede zaradi pritiska institucij vnaprej obsojene na propad. Da sem lahko šla naprej po svoji duhovni poti, sem morala spustiti privzgojene in naučene predstave o veri in religiji, omejujoče besede in moj upor do vsega, kar je bilo v mojih očeh povezano z vero. Vse je namreč imelo neki negativen prizvok. Sedaj vem, da sem enačila vero, religijo in institucijo, ki to izvaja.
Vse je točno tako, kot mora biti
In kako smešno se mi danes zdi vse to, ko sem spoznala, da že od nekdaj verujem in kako zelo sem pogrešala to priznanje. Verujem v Boga, verujem v Življenje in verujem, da se nam vse, kar se nam dogaja, dogaja v naše najvišje dobro. Drugo pa je, ali mi to vidimo in prepoznamo ali ne. To verovanje v nekaj večjega daje smisel mojemu življenju. In to kljub doživljanju življenjskih paradoksov – za razum seveda, saj je na nivoju srca vse vedno tako, kot mora biti. Vera zelo ugodno vpliva na moje počutje in dojemanje sveta. Še za posebej koristno pa se izkaže v težkih trenutkih življenja, ko me bodri in podpira, da čutim neki smisel, da grem lažje naprej. Da dam vse od sebe in ne odneham. Da kljub težavam vidim luč na koncu tunela.
Dopustiti možnost, da obstaja
Prepričana sem, da nam je duhovni svet vedno in povsod ponižno in nevsiljivo pripravljen pomagati – je tukaj in spoštuje našo svobodno voljo, zato je treba z njim komunicirati. Za povezavo z duhovnim svetom je treba odpreti vrata, kar storimo z verovanjem, ali vsaj dopustiti možnost, da obstaja. Šele takrat se nam začne razkrivati. Nato ga je treba sprejeti, se mu zahvaliti in vzdrževati vero vanj. Vera je izkustvena, ne da se je naučiti ali kupiti. Zato je zelo težko duhovne izkušnje adekvatno ubesediti, saj se te dogajajo onkraj besed, onkraj razumevanja našega razuma. Dogajajo se na ravni srca. In ta stik je treba vzdrževati. Vedno znova. Ter nato v skladu z duhovnimi zakoni tudi delovati. Takrat smo v toku s Stvarstvom in vse teče.
Vse religije v svojem bistvu govorijo o iste m
Pri izražanju verovanja nam je lahko v pomoč religija, ki pomaga postaviti formo in tako zadovolji naš razum. Sama vidim vlogo religije kot pomoč približati in izkušati vero. Danes velja, da obstaja dvanajst glavnih svetovnih religij. Vsaka ima na svoj način izoblikovan sistem prepričanj in dejanj, s katerimi si lahko človek pomaga izražati svoj odnos do svetega. Nekatere religije so bolj organizirane, tudi pravno-formalno, druge manj. Vse pa v svojem bistvu govorijo o istem. Le na različne načine to bistvo izražajo skozi osebna dejanja, skupinske obrede in sporazumevanja, pa tudi skozi zgodovino. Zato se mi ne zdi toliko pomembno, kateri religiji pripadaš, kot to, da imaš možnost in si dovoliš izraziti svoje verovanje ter da se v svojem načinu izražanja in čaščenja počutiš dobro na vseh ravneh zavedanja. Menim, da bi verska praksa morala podpirati posameznikov duhovni razvoj in tako omogočati in voditi v vedno boljšo različico samega sebe. Duhovni obredi in dnevna rutina naj tlakujejo pot, po kateri se podamo navznoter, proti svojemu srcu, proti ljubezni v nas. Tako vse bolj spoznavamo svoj neumrljivi princip in sebe lahko doživljamo kot bitja svetlobe, ljubezni in radosti, kar v svojem bistvu smo. In vse to nam omogoča, da vidimo bolj celostno, da smo bolj stabilni, mirni in zadovoljni sami s seboj ter pomirjeni s svetom. To čutenje in zavedanje nato spontano širimo, saj v tem duhu tudi delujemo – srčno, sočutno, z ljubeznijo.
Prebujanje dobrega v nas samih
Religiozni okvir vidim kot pripomoček, s katerim poglabljamo spoznavanje svojega bistva, ga izkušamo in mu začnemo zaupati. Ker sem prepričana, da smo vsi po svoji naravi dobri, se tako lahko vse bolj prebuja dobro v nas samih in nato zmore človek vse pogosteje delovati v svoje najvišje dobro in najvišje dobro vseh. Ob tem vera ne bi smela odvzemati odgovornosti za posameznikova dejanja, temveč bi morala verska praksa utrjevati notranjo stabilnost, da odgovornost lažje sprejmeš, jo nosiš in si drzneš delovati v skladu s svojo vestjo, ki pa ne sme posegati v svobodno voljo drugih. Delovanje je bistveno. In tukaj se je treba vprašati, zakaj to počnem. Še bolj pomemben pa je naš notranji, srčni odgovor. V grobem bi odgovore lahko razdelila v dva sklopa: ko smo naravnani na rezultat, torej da bomo z delovanjem nekaj pridobili, ali pa ko smo naravnani na samo delovanje in imamo v ospredju miselnost dati, podariti. Od našega namena je v veliki meri odvisno, kaj nam bo dolgoročno naše delovanje prineslo in kakšne sadove bo obrodilo.
Kot da bi se po dolgem potovanju vrnila domov
Dolgo je trajalo, da me je našla religija, skozi katero sem lahko nadgradila svoj odnos do Stvarstva in ki me je vpeljala v skrivnostne obrede čaščenja Boga in Življenja. Občutek ob tem stiku je bil izjemno domač in ljubeč, kot da sem se vrnila po dolgem potovanju domov. In enostavno sem skozi čutenje vedela, da je to to. Sama pripadam hinduizmu, liniji Vaishnava, Sri Sampradaya, ki se po svetu in tudi v Sloveniji izraža skozi gibanje Bhakti Marga, katerega ustanovitelj je moj ljubljeni Učitelj Paramahamsa Sri Swami Vishwananda. Z religijo je k meni prišla tudi dnevna duhovna praksa, brez katere si več ne predstavljam svojega življenja. Daje mi stabilnost, poglobljen občutek smiselnosti in povezanosti. V moje dneve prinaša pisane barve in zmožnost videti čudeže življenja. Kljub občasnim težkim izzivom vse teče bolj gladko in enostavneje. Dan brez duhovne prakse je čisto drugačen – nekako prazen, pust in bolj naporen, kot da se mi takrat podpora Življenja nekoliko umakne in moram delovati bolj iz sebe. Tako je vsako delo, ki ga moram tisti dan opraviti, nekako težje, zato sem zvečer bolj utrujena, razdražena in pogosto nezadovoljna s seboj. Tudi v zame težkih preizkušnjah vem, da me vera rešuje in drži nad vodo, da ne potonem. Ko sem obupana in na tleh, ko ne zmorem več, me podpre in dvigne ter mi da voljo in krila. Je kot dober vsevedni prijatelj, ki mi je vedno in povsod na razpolago. Le povezati se moram z Njim.
Bolj kot s pomočjo duhovne prakse spoznavam in izkušam sebe in Stvarstvo, bolj se mi odkrivajo skrivnosti, bolj celostno vidim in doživljam to igro Življenja. Vera je nekaj najlepšega, kar nam lahko življenje podari.
Jasna Matjašič, terapevtka naravnega zdravljenja Za Sončke
