Kako se soočate z življenjem?
Vsak človek ima svoj način razmišljanja, svojo predstavo o svetu, svoj nabor besed za dogajanje v sebi in okoli sebe ter orodja za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Temu bi lahko rekli prtljaga, ki jo nosimo vselej s seboj. In kako dobro se vi zavedate svoje?
V družini se naučimo ravnati s svojimi čutenji ali občutki. Starši so prvi, ki nam z dotikom in besedo pokažejo, kako je biti ob nekom, kaj pomenijo sprejetost, pripadnost, varnost, zaupanje, ali se da zdržati ob človeku v težkih trenutkih, kako se pogovarjati in reševati konflikte, kako je biti ob nekom, ko je hudo ali ko je lepo.
Otrok se torej uči iz starševskega vedenja (besede, mimika telesa) in si to zapomni. Na podlagi tega se ustvarjajo izkušnje. Te se zapišejo v možgane in že ob naslednji situaciji se lahko otrok odzove po priučenem. S to prtljago (izkušnje, odzivi, počutje, vedenje) vstopamo v svet odraslih in oblikujemo odnose, zato je zelo pomembno, ali smo se naučili prevajati svoja čustva v besede in tako vzpostaviti povezavo med tem, kar se dogaja v našem telesu in umu. Ste se že kdaj poglobili v to, kako se soočate z življenjem? Kako se spopadate z novimi situacijami, novimi ljudmi, izzivi, kako hitro vas nekaj spravi iz tira oziroma koliko obremenitev ali stresa zmorete brez posebne škode ter kako ga prenesete, se z njim soočate, kje iščete rešitve …
Naša odgovornost
Dobra novica je, da se možgani stalno obnavljajo. Če nismo zadovoljni z našim okvirjem življenja, je naša odgovornost, da ga širimo, prilagajamo, obračamo … To pa storimo tako, da prisluhnemo svojim čustvom. Dejstvo je, da vedno nekaj čutimo; včasih se tega zavedamo, spet drugič ne, a to ne pomeni, da tega tam ni. Čutenja lahko vodijo naše delovanje – in tudi logično razmišljanje, lahko nas ovirajo ali spodbujajo. Vsa pa se pojavljajo z razlogom – vedno želijo nekaj sporočiti. Lahko bi tudi rekli, da kličejo po razrešitvi vzorcev, ki nas zadržujejo pred ljubečim odnosom.
Če jih ne prepoznamo, nas bo na njih opozorilo telo
Čutenja so telesni odziv, in če jih ne prepoznamo, bo telo samo našlo pot, da jih bo pokazalo tako ali drugače – tudi v našo škodo. Obstaja kar nekaj zanimivih telesnih znakov, ki so lahko psihološkega izvora (obisk zdravnika pri tem ni izključujoč). Bolečine v križu, vratu ali ramenih nas lahko opozarjajo, da nosimo veliko breme, stiska v prsih kaže na tesnobo, strah, medtem ko lahko jeza povzroči, da nas boli trebuh, žolč ali glava. Želodec nam pogosto sporoča odpor do nečesa ali nekoga, šibke roke pa govorijo o naši nemoči v neki situaciji. Ti znaki nam pomagajo, da spoznavamo, kaj se z našim telesom dogaja, in poiščemo besede ter orodja za umiritev.
Zakaj se tako počutimo?
Ko iščemo vzroke za svoje počutje in ko ni dovolj pomiritve na površinski ravni, je treba iti globlje, do naših korenin. Velikokrat se namreč lahko počutja iz naših primarnih družin ponovijo v odraslem partnerskem odnosu ali ob lastnem otroku. Ko odkrivamo svoj vzorec delovanja in njegove izvore, marsikdaj postane jasno, zakaj se odzovemo tako, kot se, zakaj občutimo nekaj tako intenzivno. In nato imamo možnost preoblikovanja starega vzorca v bolj lastnega, funkcionalnejšega.
Pomagajo nam lahko naslednje usmeritve:
- Kakšne so bile naše izkušnje?
- Kateri odzivi so zaznamovali naš svet?
- Kako so se doma odzivali na določena čutenja?
- Z neposrednim negativnim odzivom, z namernim spregledanjem našega izražanja.
- Ali je bila jeza dovoljena?
- So zmogli videti in potolažiti moj strah ali so ga sicer dobrohotno zanikali v smislu »strah je votel, okrog ga pa nič ni«?
- So imeli občutek za sram, so bili v stiku z njim in so zato znali spoštovati osnovne razmejitve ali pa je bilo vse povsem prepredeno?
To je pomembno zaradi oblikovanja naše samopodobe. Ali bo prevladal občutek manjvrednosti ali občutek ponosa. Pri majhnih stvareh se namreč začne oblikovati občutek za naš notranji jaz (ali si smem zaupati, ali smem občutiti).
Izhod iz besnega vrtinca
Ko bomo imeli več besed, opisov svojih mišljenjskih in telesnih odzivov, ko bomo sprejemali osebno zgodovino s sočutjem, bomo imeli večji nadzor nad svojimi občutji. Ta nas ne bodo več zanašala v besni vrtinec, ampak bomo lahko počasi izbirali, kaj bomo z njimi storili, kako se bomo odzivali. Tako bomo prečiščevali svoje misli, spoznali, kaj dejansko želimo ter česa ne. Postali bomo aktivni v svojem doživljanju in odgovorni za svoje počutje. Lahko se bomo sprostili.
Strah
Nekaj cvetk, kako se lahko strah kaže v odnosu:
- Ljubosumje – Strah, da nas nekdo lahko zamenja.
- Izbirčnost – Bojimo se odpreti, tvegati, se povezati.
- Strah pred bližino – Ko je priložnost za skupne trenutke, se raje umaknete pred TV, računalnik … Bojite se, da boste nadzorovani oziroma da se ne boste mogli zaščititi.
Telesni znaki: Pritisk v glavi, zmedenost, nejasne misli, občutek pomanjkanja zraka, stiskanje v grlu, v prsnem košu, pritisk v želodcu, potne roke, mehka kolena …
Naše počutje:Zamrznitev, ujetost, želja po begu, raztresenost, pripravljenost na boj.
Funkcija: Strah nas opozori na nevarnost, ogroženost. Treba je poskrbeti zase, se zavarovati, spodbudi beg. Torej je zelo dobra funkcija.
Soočenje s strahom: Priznati si ga in s tem normalizirati situacijo. Kaj lahko naredim drugače? Narediti miselno pripravo: v tej in tej situaciji se po navadi odzovem tako in tako, da bo lažje, bom naredil(a) to in to.
Jeza
Telesni znaki: Pritisk v glavi, žila utripa na čelu, vratu, naraščanje napetosti, vroče nam je, hitreje dihamo …
Naše počutje: Kričimo, divjamo, ne moremo se umiriti, počutimo se nemočne (najraje bi koga udarili), nestrpni smo …
Funkcija:Postavim se zase, postavim mejo ali ustavim neželeno vedenje – to je dobra funkcija! Tako se poveča naša vrednost – če mi nekaj ni všeč, pri tem vztrajam.
Včasih skozi jezo izražamo strah, ki pa se lahko kaže kot nasilje.
Zavedati se moramo, da se jeza pojavi, ko se dogodki ne odvijajo v skladu z našimi pričakovanji in kadar verjamemo, da smo dovolj močni, da to spremenimo.
Soočenje z jezo:Spodbujamo ZDRAVO JEZO: ugotovimo, kaj nas resnično jezi, kje delamo napake, to povemo na spoštljiv način, postavimo mejo, pojasnimo svoje stališče in vztrajamo.
Gnus
Telesni znaki: Stisk v želodcu, gre nam bruhanje, spačen obraz …
Naše počutje: Odpor, hočemo stran, se skriti, zaščititi, lahko smo otrpli …
Funkcija: Ima obrambno funkcijo pri ohranjanju zdravja (da ne vnesemo v naš sistem nečesa, kar nam škodi) in uravnava bližino z drugimi. Varuje nas pred nevarnostjo in omogoči, da se umaknemo na varno.
POUDARKI:
- Vsa čustva se pojavljajo z razlogom – vedno želijo nekaj sporočiti.
- Čutenja so telesni odziv, in če jih ne prepoznamo, bo telo samo našlo pot, da jih bo pokazalo tako ali drugače. Tudi v našo škodo.
- Bolečine v križu, vratu ali ramenih nas lahko opozarjajo, da v sebi nosimo veliko breme.
Avtorica: dr. Lucija Hrovat, zakonska in družinska terapevtka
