V zadnjem desetletju se je tudi v laični javnosti pojavil trend predstavljanja raziskav na temo preučevanja človeških možganov. V sled temu so se pojavile številne raziskave o tem, kako se glasbena dejavnost odraža na ravni delovanja naših možganov. Izvedene raziskave so v znanstveno-raziskovalnih in strokovnih vodah, pa tudi med širšo množico, obudile starodavne modrosti o skorajda čudežnih učinkih zvoka in glasbe.
Sodoben človek verjame samo otipljivim dokazom, ki primarno nagovarjajo človeški um. Pravzaprav je smešno, da je morala človeška vrsta prehoditi več kot 2000 let, da se zdaj ponovno vrača k izvoru. Sodobna nevroznanost namreč potrjuje vse tisto, kar so starodavne civilizacije intuitivno vedele in tudi s pridom uporabljale. Tudi na področju raziskovanja učinkov glasbe na človeške možgane je tako. Ideja povezovanja glasbe in možganov je sicer prisotna že kar nekaj časa, vendar se zdi, da so šele sodobne metode nevroznanosti, predvsem različne metode slikanja možganov (magnetna resonanca, pozitronska emisijska tomografija, magnetna encefalografija) omogočile vpogled v delovanje možganov. Sodobna tehnologija je pripomogla k temu, da si lahko tudi laik predstavlja, kaj se dogaja v možganih, ko poslušamo glasbo, ko nekdo igra inštrument, poje, ustvarja novo skladbo in tako dalje.
Zapisana v človeški genom
Pa začnimo pri samem izvoru – pri temeljnih znanjih, ki pričajo o pomembni funkciji glasbe od samih začetkov človeške vrste dalje. O pomembni vlogi glasbe od pojava človeške vrste pričajo številne jamske slikarije, pa tudi arheološke najdbe, kot npr. neandertalska piščal, ki so jo našli na slovenskih tleh, v jami Divje babe, in velja za najstarejši poznani glasbeni inštrument. Vidimo lahko torej, da se je glasba pojavila z rojstvom človeške vrste in človeka spremljala skozi razvoj vse do danes. Glasba predstavlja temeljni gradnik človeškega delovanja in ima prilagoditveno vrednost. Zapisana naj bi bila v človeški genom in predstavlja najbolj starodaven jezik človeške vrste. Glasbene dejavnosti, kot so poslušanje in glasbeno ustvarjanje (igranje, petje v povezavi s plesom) spadajo med evolucijsko najstarejše sposobnosti človeštva. Že starodavna ljudstva (stari Kitajci, Egipčani) so bila prepričana, da glasba odslikava temeljna načela vesolja in da ima zdravilno vrednost. Po Platonovih besedah glasba daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in življenje vsemu stvarstvu. Glasbo lahko opredelimo kot premišljeno zaporedje not, ki so ritmično razporejene in urejene v melodijo, ki je podprta s harmonijami. Glasba predstavlja umetnost zvoka v času, ki izraža ideje in čustva s pomočjo glasbenih elementov ritma, melodije, harmonije in zvočne barve.
Mogočnost, ki jo v sebi nosi glasba
Eden izmed pomembnih avtorjev, ki je opozoril na povezanost glasbe in nevroznanosti, je bil Don G. Campbell, ki je že davnega leta 1983 izdal knjigo Introduction to the musical brain. Če je Campbell to idejo razvil bolj z glasbenega vidika, pa jo je Eric Jensen leta 2000 postavil na trdnejše nevroznanstvene temelje in jo predstavil v knjigi Music with the brain in mind. Prednost Jensnove knjige je v tem, da nazorno in enostavno predstavi številne raziskave s področja glasbe in nevroznanosti, po drugi strani pa ponudi tudi praktične sugestije, kako lahko ta spoznanja vnesemo v prakso. Ko že ravno govorimo o temeljnih knjigah s področja glasbene nevroznanosti, nikakor ne smemo izpustiti avtorja, katerega knjiga je bila izdana leta 2007 in je postala svetovna uspešnica. To je Oliver Sacks, britanski nevrolog in ljubiteljski glasbenik, in Daniel J. Levitin, kanadski glasbeni producent in nevroznanstvenik. Oliver Sacks v svoji knjigi Musicophilia – tales of music and the brain predstavi moč glasbe preko individualnih izkušenj pacientov z nevrološkimi motnjami; predstavi npr. zgodbo moškega, ki ga je zadela strela in je pri 42 letih brez predhodnega glasbenega znanja postal pianist, sledi zgodba o otrocih z Williamsovim sindromom, ki so hipermuzikalični od rojstva dalje, pa zgodbo o posameznikih z amuzijo, ki glasbo doživljajo kot hrup, in moškega, katerega spomin obsega zgolj 7 sekund z izjemo glasbe. Predstavi tudi primere, kako lahko glasba animira ljudi s Parskinsonovo boleznijo ali omogoči lažji ponovni razvoj govora pri pacientih po možganski kapi ali pa spodbudi spominske priklice pri pacientih z Alzheimerjevo boleznijo ali amnezijo. Ko človek bere te zgodbe, se zave mogočnosti, ki jo v sebi nosi glasba.
Najboljši možganski fitnes
Hodges (2000) je na podlagi pregleda številnih raziskav o povezanosti možganov z glasbeno dejavnostjo oblikoval termin »glasbeni možgani« in prišel do petih pomembnih zaključkov:
- človeški možgani imajo sposobnost odzivanja in sodelovanja pri glasbi,
- »glasbeni možgani« delujejo že ob rojstvu oziroma celo pred rojstvom in so prisotni celo življenje,
- inštrumentalna vadba, ki jo izvajamo več let, vpliva na možgansko organizacijo,
- »glasbeni možgani« zajemajo obsežne nevronske sisteme in vključujejo lokalno specializirana področja možganov,
- »glasbeni možgani« so zelo prožni.
Kaj torej povzroči poslušanje/igranje glasbe v naših možganih in zakaj upravičeno trdimo, da je glasba najboljši možganski fitnes? Učinke glasbe lahko razdelimo na kratkoročne in dolgoročne. Pri poslušanju glasbe gre bolj za kratkoročne učinke, ki se kažejo v trenutnem optimiziranem delovanju naših možganov, aktivno dolgoletno ukvarjanje z glasbo pa vodi celo do anatomskih sprememb v strukturi možganov.
Kako na nas vpliva poslušanje glasbe?
Zelo poenostavljeno povedano poslušanje glasbe omogoči, da naši možgani delujejo kot usklajen tim, ki je osredotočen na skupni cilj. Glasba namreč spodbudi sodelovanje številnih možganskih področij, kar omogoči boljše delovanje naših možganov. Na ravni možganskih valov se to kaže v prisotnosti gama možganskih valov. Drugi večji učinek, ki ga poslušanje glasbe prinese s seboj, pa je povečana pozornost, ki se kaže v prisotnosti alfa možganskih valov. Naj na slednji podatek navežem tudi sugestopedijo, metodo poučevanja, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja razvil Georgi Lozanov in temelji na pospešenem učenju v alfa stanju, pri čemer se uporablja baročna glasba. Ta metoda, ki se uporablja predvsem za učenje tujih jezikov, naj bi rezultirala v optimizaciji spominskih kapacitet.
Treba pa je upoštevati, da ni vsaka glasba primerna za optimizacijo delovanja možganov. Campbell (2000) navaja raziskave, ki poročajo o tem, da imajo različne zvrsti glasbe različne učinke.
- Gregorijanski koral – vokalna sakralna monofonična glasba, ki uporablja ritme naravnega človeškega dihanja – naj bi ustvarjala občutek sproščenosti.
- Počasnejša baročna glasba (Bach, Händel, Vivaldi, Corelli) vzbuja občutek stabilnosti, reda in varnosti ter ustvarja miselno stimulirajoče okolje za študij ali delo.
- Klasična glasba (Haydn in Mozart) je jasna in enostavna ter izboljšuje koncentracijo, spomin in prostorsko zaznavanje.
- Romantična glasba (Schubert, Schumann, Čajkovski, Chopin in Liszt) poudarja izraznost in občutke.
- Impresionistična glasba (Debussy, Fauré in Ravel) spodbuja ustvarjalnost in omogoča lažji dostop do podzavesti.
- Ambientalna, new age glasba brez dominantnega ritma vzbuja občutke sproščene budnosti.
- Tudi popularno glasbo lahko s pridom uporabimo predvsem v motivacijske namene. Pri izboru pa je treba upoštevati glasbene elemente, kot so tempo in ritem izbrane glasbe, melodijo in harmonijo ter zvočno barvo.
Najbolj pozitivne učinke naj bi prinašala glasba v tempu, ki je sinhron z bitjem našega srca, v ritmu, ki je ravno prav razgiban, izvedena z akustičnimi (in ne elektronskimi) inštrumenti in visokofrekvenčno zvočno zasnovo, s srednjo melodično in harmonsko kompleksnostjo. Poslušanje ustrezne glasbe rezultira v povečani pozornosti in koncentraciji, boljšem spominu in boljšem časovno-prostorskem sklepanju, ki je osnova za abstraktno mišljenje.
Zaradi širokega zdravilnega spektra glasbe na človeške možgane se je zelo razširila glasbena terapija (perceptivna in aktivna) pri posameznikih s posebnimi potrebami; še posebej pri posameznikih z motnjami avtističnega spektra, pri posameznikih s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in pri posameznikih z motnjami v duševnem razvoju. Na eni strani torej glasbeni fitnes optimizira delovanje možganskih centrov pri posameznikih s prirojenimi motnjami, po drugi strani pa tudi pri pridobljenih motnjah (demenca, parkinsonova bolezen, okvare po možganski kapi ipd.).
Pomembna je kakovost
Dolgoletno ukvarjanje z glasbo je lahko ravno tako koristno. Wilson pravi, da lahko glasbenike zaradi aktivacije določenih motoričnih področij v možganih smatramo za prave fino-motorične atlete. Ugotovljeno je bilo, da se del motoričnega korteksa, ki nadzoruje določene gibe pri igranju različnih inštrumentov, občutno strukturno poveča kot posledica dolgotrajnega glasbenega treninga. Pri vseh glasbenikih, ne glede na igrani inštrument, se je pokazalo, da je pri njih povečana struktura, ki povezuje levo in desno možgansko polovico. To si lahko predstavljamo kot most – pri glasbenikih je ta most kot večpasovnica, kar pomeni, da gre promet hitreje, pri ostalih posameznikih pa je zgolj enopasovnica, torej gre vse počasneje. Torej so pri posameznikih, ki se aktivno ukvarjajo z glasbo, možgani bolj optimizirani. Druga struktura, ki je občutno povečana, so mali možgani pri moških glasbenikih.
Glasba nedvomno predstavlja učinkovit fitnes za človeške možgane. Seveda ima najboljše učinke dolgoletno obiskovanje glasbenega fitnesa (igranje inštrumenta, petje), vendar pa tudi kratkoročni učinki (poslušanje glasbe) niso zanemarljivi. Pri tem je pomembna kakovost glasbenega fitnesa – če je ta boljši (npr. poslušanje klasične glasbe), bodo tudi učinki boljši.
Avtorica: dr. Katarina Habe, docentka za psihologijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani in glasbenica
