Vsi si želimo ljubezni. Zato je zelo pomembno, da definiramo, kaj ljubezen je in kaj ni. Zelo blizu mi je opredelitev ljubezni filozofa Umberta Galimbertija, da so ljubezni sposobni le odrasli posamezniki z razrešenim Ojdipovim kompleksom, ki hkrati odgovarja na vprašanje, zakaj se dandanes partnerji razhajajo oziroma partnerstva sploh niso več mogoča – enako pa velja tudi za odnose s prijatelji, starši in otroki.
»Ljubezen ni nekaj spokojnega, ni rahločutnost, zaupanje, udobje. Ljubezen ni medsebojno razumevanje, strinjanje, prijaznost, spoštovanje, strast, ki seže globoko v dušo ali omadežuje telesa. Ljubezen tudi niso tišina, vprašanja, odgovori, zaobljube večne zvestobe, razhajanja nekoč skupnih namenov, prelomljene obljube in neizpolnjeni obeti, brodolom sanj ob prebujenju. Ljubezen je poseganje v integriteto posameznikov, dotikanje človekovih skrajnih meja. Posameznik ne more ubežati svoji samoti in še manj svoji nedostopnosti, ko išče intimnost zaradi sebe in ne zaradi drugega, kajti že z namenom, da bo v ljubezni odkrival sebe, je zaustavil vsak premik k transcendenci, k presežnemu, k onostranskemu, ki bi mu omogočil, da postavi na kocko svojo neprebojno samozadostnost in odpre vrzel ali tudi rano v svoji varovani istovetnosti. Nekakšen prelom v sebi, da bi lahko vstopil drugi. To je ljubezen.«
- Umberto Galimberti, O ljubezni
Ta čudoviti odlomek nam nakazuje na človeško željo po nečem več, po preseganju sebe in po strastnem raziskovanju. Pot do transcendence je vedno hoja po konici rezila. V ljubezni si dovolimo, da se odprejo naše rane in hitro se pokažejo področja, kjer se vedemo kot otroci, ter delamo to, kar nam ustreza, in ne to, kar je prav. Proces celjenja ran, odraščanja in samospoznavanja pa je vedno povezan z bolečino in zahteva pogumno odraslo osebo.
Vsi, ki živimo v partnerskem odnosu, vemo, kako neprecenljiva je varnost, in po drugi strani, kako pomemben je sok strasti. Dve lastnosti, ki se v svojem bistvu razhajata. Kjer je ena, druge ni. Odganjanje strasti in raziskovanja iz odnosa je pri vseh skorajda avtomatizem. Želimo si večne ljubezni, stabilnosti in varnosti, čeprav to vodi v dolgočasje in odtujenost. Strast in raziskovanje vnašata v življenje radost, neznano in nepredvidene situacije, s tem pa tudi strah pred izgubo. Vse preveč se radi lenobno prepustimo zapeljati udobju varnosti in s tem neizbežnemu omejevanju partnerja.
Postavljanje partnerja v sebi udoben okvir, priseganje na nežnost in odsotnost konfliktov jasno kažejo na nerazrešen Ojdipov kompleks, na otročje vedenje, kjer smo imeli mamo samo zase in je bila ona vse za nas. Ta dualni zrcalni princip partnerskega odnosa, kjer je ljubljeni za nas edini in smo mi edini zanj, kaže na to, da nismo odrasli in se še vedno gibljemo na področju infantilnih razmerij, ki jih razširimo tudi na prijatelje in družino. To neizogibno vodi v napetosti, ljubosumje in potlačitev svojih želja zaradi strahu, da bi stopili izven okvira, ki nam ga je namenil partner. Zaustavljanje toka življenja vodi v sivo vsakdanjost, brezčutno učinkovitost pri delu in družinsko logistiko. Samoomejevanje v duhu »samo, da je mir v hiši« lahko označimo kot duševno impotenco ali kot je rekel Freud: »Ker ljubimo, ne občutimo želje, in ker je ne občutimo, ne moremo ljubiti.«
Po drugi strani pa imamo lahko zrelo trikotniško ljubezen. Ljubezen, kjer oba partnerja sobivata skupaj z Željo, ki ne bo nikoli zadovoljena. To je Želja po uniji, zlitju z ljubljenim, ki smo jo doživeli kot dojenčki z mamo in česar ne moremo nikoli več ponoviti. To je tisto nekaj, tisto večno hrepenenje, za katerega odrasla oseba ve, da ga nikoli ne bo mogel zadovoljiti drugi. Ta naša nezmožnost zlitja z drugim, ki vedno znova generira Željo, se v naši družbi zelo dobro izkorišča pri trženju. To so trgi ljubezni, ženstvenosti, lepote, zdravja in partnerstva, ki nas povlečejo v perverzni cikel, pri katerem zelo dobro sodeluje tudi novodobna duhovnost, kjer se vsi pehajo v iskanju duše dvojčice, kjer je vedno vse lepo, nežno in ljubeče.
Prava ljubezen med partnerjema vedno vključuje množino. To pomeni, da je lahko ljubezen prava, ko ni dualna in ko vrača ter daje, kar se v paru ustvarja, nazaj v družbo. To pa vedno vključuje »tretjo osebo«. In ta množina je za večino ljudi ogrožajoča. Friedrich Nietzsche pravi, da je ljubezen, ki se izmenjuje le v paru, barbarska. V Kabali (judovski misticizem) pravijo, da je partnerski odnos možen samo toliko časa, dokler služi celotnemu stvarstvu. Tako lahko vidimo, da lahko ljubimo več oseb hkrati in s tem čisto nič ne ogrozimo partnerskega odnosa. Takšna ljubezen je revolucionarna, po njej se pretaka sok življenja.
Počasi lahko razumemo, da ljubezen ni nekaj prijetnega in romantičnega po šabloni iz hollywoodskih filmov ali alternativnih delavnic. Ta vsiljena ideja o ljubezni nas dela nesrečne, saj je nikoli nihče ne more zaživeti, »kupili« pa smo jo kot edino možno verzijo bivanja s partnerjem. Časi, ko so se bogati poročali zaradi denarja in reveži zaradi preživetja, so minili. Vsi si želimo ljubezni v partnerstvu, moramo pa razumeti, česa si sploh želimo in kako lahko do tega pridemo.
Navodilo za partnerstvo na zahodu vodi v propad. Treba je najti dušo dvojčico, partnerja, ki nas bo razumel, in do konca življenja osrečeval. Poročimo se na osnovi čustev, toda čustva se s časom spreminjajo in niso trajna.
Obstaja pa tudi vodilo, ki vodi v dolgotrajno partnerstvo. Partnerstvo je simbolna zaveza dveh funkcionalno odraslih oseb, ki delata to, kar je dobro za partnerja, in ne to, kar je prijetno zanju. Ta simbolna zaveza mora imeti skupni projekt, kot so na primer otroci, gradnja hiše, skupno delo, enak način prehranjevanja – skratka delitev skupne življenjske vizije, projekta, ki se nikoli ne konča. C. G. Jung je povedal, da v vsej svoji praksi ni zasledil zakona, ki bi bil popolnoma samozadosten. Celo več. Partnerstva, ki temeljijo zgolj na medsebojnem razumevanju, slabo vplivajo na razvoj individualne osebnosti, oziroma so spust na najnižji možni skupni imenovalec, kar je nekaj podobnega kolektivni neumnosti množic.
Partnerstvo je dandanes vsekakor težko izvedljiv projekt. Ker ni več pravih navodil za partnerstvo, jasno opredeljenih vlog za žensko in moškega in ker je red v družini porušen, pot vsekakor ni lahka in le malo posameznikov zmore toliko poguma in discipline, da ne potone v populistični ideologiji, navadi, udobju, kompromisu ali pa v večnem nezadovoljstvu in menjavanju partnerja.
Mirjam M. Korez, univ. dipl. biologinja in vodja projekta »Biti Ženska«
