Avtor: Bhagavata-dharma dasa, predavatelj in učitelj bhakti-joge
BHAGAVAD-GITA, TEMELJ VZHODNE MODROSTI
Bhagavad-gita oziroma Gospodova pesem je najpomembnejši spis Vzhodne modrosti in samo bistvo Mahabharate, ki je eden najstarejših epov na svetu. Usmerja nas k postopnemu dvigovanju zavesti, vse do najvišje popolnosti, ne glede na vero, življenjski nazor, poreklo ali kakšno drugo materialno okoliščino. Na začetku štirinajstega poglavja pravi: »Razodel ti bom največjo modrost, najpopolnejše znanje, s katerim so vsi modreci dosegli najvišjo popolnost.«
Znanje, ki ga razodeva Bhagavad-gita, je univerzalno, nadčasno in nadversko. Je znanje o večni naravi živega bitja in o njegovem odnosu do narave in drugih živih bitij. Razkriva, kako nanj vpliva čas, kako se dvigniti nad zakon karme, kako se izviti iz suženjstva nagonom in kako vzpostaviti čuteč in vzajemen odnos z Bogom.
Zlata skrinja
Veliki učitelji Gito primerjajo z zlato skrinjo, ki ima pokrov, posut z dragimi kamni. Prvi del, ki podrobneje obravnava jogo delovanja v tem svetu, primerjajo s skrinjo sámo. Zadnji, tretji del, ki odkriva skrivnosti joge pronicljivega razumevanja zakonov duha in narave, primerjajo s pokrovom. Neprecenljivi zaklad pa je osrednji del, ki razodeva transcendenco Božje narave, kako jo prepoznati in kako vzpostaviti ljubeč in izpolnjujoč odnos z Njim, ki presega najdrznejšo in najbujnejšo domišljijo. Ker v tem članku nimamo dovolj prostora, da bi se lahko potopili v ocean nektarja, ki ga skriva Bhagavad-gita, bomo odškrnili le nekaj modrosti, ki nas pripravijo na nadaljnje duhovno raziskovanje.
Za lažje razumevanje
Za trenutek poglejmo, v kakšnih okoliščinah je bila izgovorjena Bhagavad-gita, da bomo lažje sledili toku njenega duhovnega sporočila: Sredi več kot 1500 km² velikega polja si nasproti stojita dve ogromni vojski, pripravljeni na boj. Gre za bratomorno vojno. Čeprav se je junak Ardžuna že neštetokrat boril in je najboljši med prekaljenimi bojevniki, ga ob pogledu na najbližje sorodnike in prijatelje veselje do boja zapusti in se sklene umakniti ter prepustiti kraljestvo podlim bratrancem.
Ardžuna se ni zavedal, da so njegovo usmiljenje, plemenitost, pravičnost in velikodušnost, ki jih je gojil do sorodnikov in prijateljev, temelj vsega nasilja na tem svetu. O tem bomo podrobneje spregovorili pozneje. Ko je uvidel, da s svojimi razlogi ni prepričal svojega prijatelja in samega Gospoda Krišne, se je zmedel in ga prosil, naj sprejme vlogo njegovega učitelja.
Gospod je z nasmehom Ardžuni razodel skrivnosti duhovnih zakonitosti, s katerimi presežemo ujetost v zakon karme, v posvetno moralo, napačno razumevanje dolžnosti, odnosov itd. in stopimo v svet čiste duhovne ljubezni, polne notranje radosti in večne izpopolnitve.
Najprej mu je pojasnil, da so vsi prisotni na bojišču večna duhovna bitja, da utelešena duša, ki v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tudi ob smrti preide v drugo telo, in da razumnega človeka taka zamenjava telesa ne zmede. Duša se namreč nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala. Nerojena je, večna, zmeraj enaka in prvobitna. Ne umre, ko umre telo. Iz tega sledi, da se razlikujemo od telesa in da je naše enačenje z njim samo posledica iluzije, zaslepljenosti in nevednosti.
Opredelitve, ki nimajo nič skupnega z našim duhovnim bitjem
Znanstveniki ugotavljajo, da vsakih sedem let zamenjamo vse celice v telesu. Odkar smo se rodili, smo se torej na fizični ravni že večkrat popolnoma spremenili – spremenila pa se je tudi naša duševnost: drugače dojemamo svet, imamo druge želje, spremenilo se je naše razumevanje, zanimanja itd. Tako smo na grobi in subtilni ravni popolnoma drugi. Nekaj pa se kljub temu ne spreminja in vedno ostaja isto – to smo mi, duhovno bitje.
Duhovnega bitja ali duše se spremembe telesa in duševnosti ne dotaknejo. Težava je v enačenju z minljivim telesom in njegovimi opredelitvami – jaz sem Janez, Mojca, moški, ženska, otrok, starec, učitelj, pilot, zdravnik, Kitajec, Slovenec, človek, pes, mačka, lep, grd, bogat, panker, kristjan, hindujec, musliman … Vse to so samo telesne opredelitve, ki z nami, duhovnim bitjem, nimajo nič skupnega.
Vsa živa bitja smo po svoji naravi bitja sreče oziroma ananda mayo ‘bhyasat, kot pravi Vedanta-sutra. Vsaka naša misel, beseda, dejanje … je izraz želje po sreči, če se tega zavedamo ali ne. Tudi če kdo opravlja delo, ki ga ne mara, se s tem želi zgolj izogniti morebitni nesreči.
Srečo vedno iščemo na ravni, s katero se enačimo
Če se enačimo s telesom in njegovimi opredelitvami, smo prepričani, da bomo srečni, če si bomo življenjske okoliščine prilagodili tako, da bodo najbolj ugodne za naše preživetje. Zato imamo nekaj radi in drugega ne maramo. Na primer: navezani smo na ugled, krog svojih prijateljev, svojo okolico, svoje nogometno moštvo, glasbeno skupino, telesno lepoto, družino, domovino, hrano, ki smo jo vajeni, domače ljubljenčke, vero itd. Vse to ustvarja svet, za katerega smo prepričani, da nam omogoča srečno življenje, ki nas ohranja pri svoji identiteti. Vse, kar po našem mnenju ogrožajoče posega vanj, pa samodejno zavračamo in se ga bojimo: javnega nastopanja, navijače nasprotnega moštva, drugo vero, sosede, privržence nasprotnega političnega prepričanja itd. Iz takega dojemanja sveta izvira globok strah pred izgubo tega, kar nas ohranja pri življenju, obstoju. Končno je to strah pred smrtjo. Marsikdo pravi, da ga ni strah smrti, in to celo resno misli. Če pa bi ga sredi noči poslali skozi temačne ulice kakšnega zloglasnega geta, bi se mu zašibila kolena.
Prava sreča je možna samo v odnosu
Gita nas uči, kako preseči enačenje z materijo, telesom in določenimi življenjskimi okoliščinami, in kako se ustaliti v svoji večni nespremenljivi naravi. Prava sreča je možna samo v srečanju – to je v odnosu. Veliko bolj nas osreči, če razveselimo koga, ki ga imamo res radi, kot pa materialne dobrine. Kljub številnim odnosom v tem svetu pa so vsi, tudi z najdražjimi, minljivi in nepopolni. Popoln in neminljiv odnos imamo lahko samo s popolnim Absolutnim Bitjem, če se z njim povežemo z ljubeznijo, ki se izraža v ljubečem služenju. Bhagavad-gita nas uči, naj Absolutnemu Bitju darujemo vse, kar delamo, jemo, žrtvujemo ali dajemo. Absolut bo tako postal središče našega življenja in ta nam bo na izkazano naklonjenost odgovoril z ljubeznijo. Za začetek je najlaže, da mu v mislih darujemo vso hrano, ki jo jemo, in meditiramo ob petju svetih imen.
Do popolnosti s petjem svetih imen
V kali-jugi, dobi prepirov in hinavščine, ki bo trajala še več tisoč let, je duhovno popolnost in globljo povezavo z Absolutom mogoče doseči predvsem s petjem svetih imen. Tako pravijo vsa verodostojna duhovna izročila – od Ved do Svetega pisma. Jezus je na primer molil: »Posvečeno bodi tvoje ime«, v islamu slavijo 99 Alahovih imen, Vede pa nas učijo, da nam najzaupnejši odnos z Absolutom lahko razodene t. i. velika mantra, sestavljena iz treh najbolj zaupnih Božjih imen:
Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare
Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare.
Brezčasna modrost Bhagavad-gite nam zagotavlja, da se nam bo s tako meditacijo in v družbi drugih, ki so povezani z Absolutom, razodela naša večna narava, polna brezmejne ljubezni in radosti.
