Še danes je duhovnost pogosto tabu. Številni pogovor takoj obrnejo, čim se dotakne te teme. Tudi sama se spomnim, kako sem kot srednješolka naredila nekajmetrski obhod trgovinice z indijskimi izdelki, iz katere je vel vonj po dišečih palčkah. Vse, kar ni bilo otipljivo, me je begalo.
Inštitut za sr(e)čno družbo
Učili so me, da boga ni, da vse, kar obstaja, lahko vidim s prostimi očmi. Še duhov nisem smela videti ponoči. Bojda sem narobe videla. Tako je duhovnost ostala zame mistična vse do srečanja z mojo učiteljico angleščine v srednji šoli, ko nam je sem ter tja med urami prinesla kakšno angelsko sporočilo in nas na povsem nevsiljiv način povedla v svet duhovnosti, svet tam zadaj. Vsaj tako sem ga začela čutiti. Danes vem, da duhovnost ni nekaj odmaknjenega tam zgoraj, kar je dosegljivo le mrtvim in posvečenim. Duhovnost pomeni le boljše poznavanje sveta. Modrec je tako vedno tudi duhoven.
Ujeli smo se v dualnost, ločili od sebe
Realnost, v kateri živimo, temelji na dualnem načinu razmišljanja. Ujeti smo v miselni koncept o dveh polih – dobrem in zlu, pozitivnem in negativnem, črnem in belem, začetku in koncu ipd. Dualnost kot posledica delitve na dva pola je v osnovi nevtralna. Težava pa nastane takoj, ko se začne ta dva pola vrednotiti oziroma dajati večji pomen eni strani. Ker nas je strah, da bomo nekaj izgubili ali da nečesa ne bomo dobili, je to za nam vredno več kot nekaj drugega. S takim načinom razmišljanja smo postali sužnji svojih strahov. Nehali smo slediti sebi. Ločili smo svoje bistvo od svoje zunanjosti. Prišlo je do ločitve na materialno, ki je tu, in duhovno, ki je tam čez in nam ni dostopno. S tem smo izgubili most do modrosti.
Odvzeli so nam duhovnost, s tem pa modrost
Modrost je postala domena privilegiranih, tistih, ki so imeli dostop do višjega znanja, s tem pa do obilja. Elitam je to ustrezalo, saj so lahko posameznika ločile od sebe in znanja. S tem so si vzele vse, kar so si lahko, in neovirano ostale na vrhu v obilju. Posameznik, ki ni imel dostopa do duhovnosti, do znanja tam čez, se je počutil vse bolj nevednega, nevrednega. Potrditev je iskal v egu, moči od zunaj. Svojo notranjo je namreč predal tistim na vrhu, ki so bili povezani z bogom. Duhovnost kot znanje o tam čez je postajala vedno bolj skrivnostna, povprečnemu človeku nedostopna.
Čas je, da se vsi zavemo, da smo duhovni
Toda raven zavesti se dviguje, duhovnost se spušča nazaj med vse nas. Ni več tam gor, tam zadaj, prihaja sem, med nas. Vse več je videnj angelov, takih in drugačnih duhov. Sredi sestanka dobivamo prebliske o prejšnjih življenjih. Vse bolj opažamo »naključja«. Dobivamo nenavadne uvide. Vse bolj se zavedamo, da imamo sposobnost zaznavanja tistega zadaj, v globini, in to prav vsi. Samo nekdo nam mora odpreti oči, da se teh svojih sposobnosti spomnimo. Vsi smo torej duhovni. Vprašanje je samo, kdaj se bomo tega spet zavedeli.
Duhovnost niso duhovi, ki skačejo naokoli, ampak vse, kar obstaja
Nekateri so radi duhovni, ker menijo, da so s tem nekaj več. Spet drugi se duhovnosti bojijo in jo zavračajo, ker je ne razumejo in jo je varneje odriniti. Posamezen pojem vsak razume malo drugače, saj svet gleda skozi svojo prizmo. Tako si tudi duhovnost vsak razlaga malce po svoje in ima zanjo svojo razlago. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je duhovnost usmerjenost k nematerialnim vrednotam. Po drugi strani pa naj bi se duhovnost nanašala na stvari, kjer je prisoten duh. Če izhajamo iz ustaljenega pojmovanja v naši zahodni kulturi, ki izhaja iz srednjeveškega latinskega izraza spiritus, se pod pojmom duh razume dihanje, zrak ali božji dih, torej živost, življenje. Duhovnost je tisto ločeno, nematerialno bistvo tega sveta in se v zahodnem svetu nanaša na živa bitja. Toda če se vrnemo k staroselcem, tradicionalnim kulturam po svetu, govorijo o tem, da je duh v vsem, povsod. V duhu smo vsi eno. Duh pa ni nič drugega kot to, čemur danes rečemo zavest. Zavest je torej v vsem. Materialno je le človeku in njegovim glavnim čutilom zaznavni del te zavesti.
Povezave z nam nezaznavnim vse bolj dokazuje tudi sodobna znanost na raznih področjih, kot sta na primer kvantna fizika in epigenetika. Tako rekoč ves atom je le prazen prostor. Da je ta realnost materialna, trdna, nam pravijo le um in naša čutila. Šamani v vseh kulturah po svetu pa prenašajo starodavno vedenje, da naša realnost ni nič bolj trdna in resnična, kot so sanje. To realnost namreč dela trdno le naš program občutkov. Če jih izklopimo, smo v praznini. To si najlažje predstavljamo, če si zamislimo, kako bi bilo, če ne bi imeli vida, sluha, tipa, okusa, vonja itd. Naše zavedanje je večno, mi pa potujemo skozi prostor in čas. Menjavamo realnosti, programe. Materialno ni več tam nekje, ampak je le delček celotnega duha, torej duhovnosti. Vse to razlaga genom sreče, ki se mi je razkril v zadnjih petnajstih letih.
Pretekla življenja so tu
Vedno več se govori o sinhroniciteti, o tem, da naključij ni. Vse je povezano. Svetovi se združujejo. Ni več tam in tu. Vse je tu. Danes se lahko vsakdo izmed nas sprosti in že je v neki drugi paralelni realnosti. V svetu energij, kjer je vse tu in zdaj.
Prav tako so vsi predniki stalno z nami. Smo del družinskega sistema, v katerega polju smo. Z vsemi smo povezani ves čas, četudi smo nekateri živi, drugi pokojni že vrsto let. To je lepo videti pri organizacijskih sistemskih postavitvah. Ko ima nekdo težavo s šefom, se lahko pokaže, da je prevzel težave oziroma navade od svojega dedka. Ko se med postavitvijo težava reši, se razreši za ves družinski sistem. Vse je povezano. Duh je povsod. Duhovnost je vse.
Bolj ko smo povezani z vsem, bolj smo duhovni, bolj smo modri
Ko smo v zavedanju in občutenju, da je duhovnost vse, smo doma, smo v sebi, delujemo v skladu s svojim srcem. Takrat ne delujemo iz strahu, ampak iz sebe, svojega bistva. O tem govori univerzalni zakon sreče. V takem trenutku smo v harmonij z vsem. V okolico vnašamo ravnovesje. Ko smo tako povezani z vsem in imamo dostop do vseh informacij, ki jih potrebujemo za svojo srečo, smo modri. Ni naključje, da beseda modrost prihaja iz grške besede sofia, ki je teološki koncept in se nanaša na modrost bibličnega Boga. Ko smo modri, imamo torej božje znanje. Ko pa smo v egu, strahovih, se ločimo od vsega, takrat nismo modri. Tako za posameznike kot organizacije je zato ključno, da se znebijo strahov, spoznajo genom sreče in se povežejo s svojim srcem, z vsemi manifestacijami zavesti, od kamna, pokojnih do svojega podjetja in na ta način razrešijo številne življenjske izzive, najdejo svoje bistvo in zaživijo na polno.
A je še kdo, ki si ne želi biti duhoven?
POUDARKA:
- Vsi smo torej duhovni. Vprašanje je samo, kdaj se bomo tega spet zavedeli.
- Šamani v vseh kulturah po svetu prenašajo starodavno vedenje, da naša realnost ni nič bolj trdna in resnična, kot so sanje. To realnost namreč dela trdno le naš program občutkov.
Avtorica: mag. Agatha Kopac, transformacijski AI-coach
