Moja pot k sebi
Zvezdana Mlakar je bila dolgo javnosti poznana predvsem kot igralka, potem pa se je pred leti začela prikazovati v čisto drugi luči. Ta luč je bila jasna, iskrena in tako vabljiva, da ji je sledil marsikdo. Danes je Zvezdana postala vzor, kako slediti samemu sebi, in navdih, da se prebudimo, sprejmemo tisto, kar je nujno, in odvržemo vse odvečno. Njeno življenje ni bilo vedno preprosto, saj se je kot vsi ostali tudi ona srečevala z ovirami in preizkušnjami. A se je tudi za slednje že zdavnaj zahvalila vesolju, kar pogosto stori z nasmeškom na obrazu. Z njo smo se pogovarjali o tem, kdaj se je odprla duhovnosti in kako je ta vplivala na njeno življenje.
Kdo ste vi, kako vidite samo sebe?
Sem Zvezdana. Ženska. Ljubim življenje. Ne bojim se ga. Sem borka. Rada uživam. Sem globoko povezana z naravo. Ranjena, osamljena, nevredna deklica. In mama treh sinov, ki me ves čas preizkušajo in učijo. Igralka, ki strastno raziskuje življenje in poskuša vse razumeti. Velikokrat, prevečkrat na razpolago. V aktivnem učnem obdobju ljubezni do sebe. Neli Rep mi je rekla, da sem kraljica srca. Kompliment sem sprejela in me kdaj pa kdaj pogreje, ko me dvomi mrzlo razpihujejo. Počutim se poklicano, da pomagam sebi in vam v sprejetju. Da skupaj najdemo pot do sebe, ven iz nesmiselnih bolečin brezglavega ega.
Tisti, ki vas spremljajo, vedo, da ste močno povezani z duhovnostjo in da vam ta veliko pomeni. Vendar pa ni bilo od nekdaj tako, kajne?
Res je. Čeprav moram povedati, da se spomnim davnih prebliskov, ko sem prebrala kaj duhovnega in si rekla, da bo prišel pravi čas tudi za to. Duhovnost zame ni teorija ali modna muha, temveč resnično življenje. Ljudje smo telo, um in duša; umanjkanje ene dimenzije pomeni neravnovesje. Človek ne preživi brez telesa in težko preživi brez duha. V sodobni družbi smo ga izgubili – vse, kar je vredno, je materialno, ki pa nas nikoli ne zadovolji. Ostali smo brez duhovne dimenzije, vere, radosti in veselja. Človek ima lahko milijone, a je brez duha izgubljen. Na drugi strani stojijo ljudje brez vsega, ki skrbijo samo za preživetje. Ko jim operemo še možgane in jih prepričamo, da je materialno tisto najvišje, izgubijo še vero in ostanejo prazni. Ranljivost in čuječnost sta mi ljubi, saj me delata živo v vsakem trenutku.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z vprašanji o tem tako pomembnem, čeprav očem nevidnem svetu?
Kot igralka že dolgo vem, da obstaja energija, da obstaja povezava, da največje in najlepše stvari v gledališču naredimo v nekih posebnih stanjih popolne sproščenosti in radosti. Vem, da obstajajo orodja in vaje, ki krepijo ustvarjalnost in hkrati osmišljajo življenje. Igra je povezana z duhovnostjo mnogo bolj, kot si mislimo, saj preko nje vstopamo v vzporedne svetove, ki so v tistem trenutku naša resničnost. Vse to funkcionira na nivoju srca. Kot igralka sem spoznala tudi, kako pomemben je telesni spomin. V igri lahko konkretno preizkusiš, kako si telo z lahkoto zapomni situacijo, čustvo ali občutek, kako se poveže in zakodira to povezavo. Torej sem duhovnost spoznavala že mnogo prej, preden sem se srečala z njenim poimenovanjem. Preizkusila sem tudi kar nekaj teorij, ker sem bolj nejeverni Tomaž. Sestavljam svoje poti in razumevanja, počasi, milimeter po milimeter, ne več nestrpno, in se veselim vsakega koraka, ki mi ga uspe narediti v spremembo.
Kaj je po vašem mnenju smisel duhovnosti? Kako na slednjo gledate danes, ko ste se o njej pogovarjali že s toliko strokovnjaki s tega področja?
Duhovnost ni nekaj nerazumljivega, ni nekaj, kar se plača. Duhovnost pomeni zavestno, čuječe življenje z enim samim izhodiščem: ljubeznijo v vseh oblikah, absolutno zaupanje vanjo in da je vse prav točno tako, kot je. Ta pot je konkretna in ljubeča, je mila dimenzija ponižnosti, ki mi osvetljuje pot življenja. Po neštetih knjigah in globokih pogovorih o smislu življenja vidim eno samo preprosto pot. Vse teorije, vse vzhodnjaške in novodobne poti nas vodijo k enemu samemu cilju: k naši človečnosti in izkoriščanju vseh svojih potencialov, k zavestnemu in čuječemu življenju. Takrat se zavestno odločimo, da iz svoje glave počistimo prepričanja, zamere, sovraštva, predsodke, srd, krivdo. Priznamo si ubijalska čustva in občutke, ne tlačimo jih vase, a jih tudi ne mečemo v obraz tistim, ki so nas prizadeli.
Vas kakšen pristop osebne rasti, samopomoči in samospoznavanja še posebej navdušuje?
Takšen, ki je moj. Za katerega ne potrebujem terapevta. Takšen, ki je ves čas odprt in s katerim ne izvajam nasilja nad seboj. Je kolaž vseh znanj, ki sem jih usvojila, in od vsakega vzela nekaj, kar mi pomaga. Je zelo, zelo preprost. Stavek našega velikega Kojca, da »je vse prav, kot je«, je pika na i. Ko začutim, da mi je neprijetno, da me znotraj boli, takrat si ga izrečem na glas. In se posvetim sporočilu, ki mi je bilo poslano z bolečino. Takrat zagledam poti in stranpoti svoje duše in jo objamem, svojo malo, osamljeno deklico v sebi. Pogovarjava se. Razumem jo, da je spet, znova in znova, zavila na tisto bolečo pot, ki jo dela živo. Pokažem ji še druge poti in vem, da nama bo enkrat uspelo. Duhovnost brez širše dimenzije nima smisla. Kot duhoven človek moraš aktivno sodelovati v družbi – smisel je povezava navzven in navznoter. Kot odgovoren človek moraš delovati povezovalno.
Kako se ukvarjanje z duhovno in osebno rastjo pozna v vašem vsakdanjem življenju?
Ko duhovno rastemo in se odpiramo spremembam, postajamo sprememba, ki si jo v svetu želimo. Konkretno pri meni se dogaja čudež, saj srečujem same čudovite ljudi, ki redko jamrajo in se smilijo sami sebi. Srečujem vedno manj zlobnih in jeznih ljudi. Informacije dobivam kot darila, vedno ob pravem času. Želje se mi izpolnjujejo – ne materialne, temveč srčne. Lekcije, ki jih nisem ponotranjila, pa se ponavljajo. Denar je ena izmed takih. So obdobja, ko mi gre vse kot po maslu, in takrat jih skrbno opazujem, da bi nekoč znala tako živeti ves čas. Ker pa imam več kot očitno predsodek, da je zaslužiti greh, da si ne »zaslužim«, mi včasih pošteno škripa. Ko verjamem, delam in živim brez teh skrbi, se očitno znam zavihteti na vibracijo, ko se mi želje uresničijo. Torej znam. A kako tako živeti ves čas? Se še učim!
Na katere duhovne prakse prisegate, jim sledite in jih prakticirate?
Marjan Ogorevc, Eckhart Tolle, Katie Byron, Martin Kojc, Osho, Mantak Chia, Andrian Kezele, dr. Christiane Northrup, dr. John E. Sarno, dr. Richard Lippman, Ana Bučević, Tesla Metamorfoza, Vesna Neferamis, Tjaši Artnik Knnibe, dr. Ljubica Uvodič Vranić, Bruno Šimleša, Savina Atai … To so ljudje in avtorji različnih praks, ki so me navdihnili. Mogoče sem koga izpustila, se opravičujem. Raziskujem tudi tehniko Grabovoi, rada bi šla na eno dobro regresijo in transurfing. Ne ločujem več glave, telesa in srca; zanima me vse, kar je holistično.
Drugi vas dojemajo kot zelo odkrito žensko, za katero tabu tema ne obstaja. Je bilo vedno tako?
Seveda ne. Sem del generacije, ki je bila omejena z milijoni predsodkov. V ihti smo jih razbijali, mislili smo, da je tam doma svoboda. Šele ko prepričanje razbiješ, nastopi pravo delo. Razbit predsodek je pogorišče, praznina. In te se ustrašimo. Predati se prepihu, na stežaj odpreti vsa vrata in okna namreč pomeni, da bomo neskončno ranljivi. A ranljivost je naša največja moč. Tukaj nekje sem jaz zdaj. Tukaj in zdaj. Kar je bilo, sem že predelala. In sem hvaležna, da je bilo.
Pogosto se sprašujemo o mistiki, oviti okrog prihodnosti. Kako jo vidite vi? Menite, da na vašo pot v življenju vplivajo naključja in vaše izbire ali vam jo vsaj delno narekuje usoda?
Čutim zapis v sebi. Ne znam ga še prebrati. Bojim se moči. Verjamem, da sem z razlogom prišla na ta svet in želim si, strastno in iz srca, da pošteno oddelam naloge, ki so mi naložene. Teh me ni strah. Spomnim se, kako sem se komaj sedemnajstletna zaljubila v pesem mladega ptujskega pesnika Gipsya. Vsa vznesena sem recitirala: »Hočem pustiti sled in spomin, kot orač hočem zapustiti za seboj brazdo, na vse štiri strani sveta, hočem biti odprta, ko krščanski Bog …« Ta pesem mi nikoli ni šla iz glave. V tem loku svojega življenja, ko se približujem pesmi iz mladosti, je bilo veliko na-ključ situacij. Doživela sem veliko milosti in aha trenutkov. Počutim se bogato in ponižno sklanjam glavo pred absolutnim. Zavedam se ga vsak trenutek. Hvala življenju in hvala vam, da lahko sem! O prihodnosti se ne sprašujem. Vse jasneje slišim šepet svojega srca. Slišim, kam me kliče …
Lara Jelen, novinarka
