Življenje z enosmerno vozovnico
Potovanja, ki se je iz predvidenih treh let razvleklo na sedem, nisva nikoli imenovala »okrog sveta«, temveč življenje na poti, na kateri sva želela potešiti svojo nenasitno radovednost, se prepuščati podrobnostim tretjega sveta, hkrati pa tudi zato, ker sva želela vedeti, kako naju bo taka preizkušnja spremenila. Za odločitev je bila kriva ljubezen do potovanj in večno hrepenenje, da bi lahko enkrat v življenju potovala, ne da bi se nama mudilo domov.
Niso naju preveč mikale razvpite znamenitosti ali destinacije z Unescovim žigom. Klišejev in prežvečenih zgodb sva se otepala kot hudič križa. Zanimal naju je čisto običajen svet, do katerega sva si želela priti na enak način in po isti poti, kot tja pridejo domačini.
Pozabiti sva morala na luksuz
K sreči nisva bogataša, zato sva vsa ta leta pazila na stroške. Danes bi rekla, da sva se na samem začetku prenovila – pozabiti sva morala na luksuz. Saj ne, da sva ga kdaj živela, a tako dolgo potovanje je zahtevalo več odrekanja, kot sva si znala predstavljati. To je bilo nekaj najboljšega, kar se nama je lahko zgodilo: v vlogi malega človeka sva opazovala veliki svet. Ni bilo enostavno, a strast po dolgem potovanju je bila močnejša od strahu, da bi zaradi pomanjkanja udobja obupala.
Po navadi so bile poti poskočne vožnje po dolgih razdrapanih cestah z občasno počeno gumo, z vsaj enim prevarantom do cilja in iskrenim povabilom na čaj. In prav za tisti »čaj« je bila naporna pot vredna vsake znojne kaplje. Tako potovanje nama je sicer zapustilo oguljeno zadnjo plat, žulje na ramenih in nekaj stresa. V zameno pa dalo vredne izkušnje in nikoli pozabljene zgodbe. Ko se po taki poti privlečeš na cilj, ničesar več ne pričakuješ in te že preprost obrok na ulici ali vedro vode v kopalnici vrže v ekstazo. Običajnost postane vrednota. Ponovno se zaveš, da se počutiš dobro že zato, ker se spet veseliš preprostih stvari.
Istanbul – Sydney
Še danes verjameva, da je bilo prvo leto najbolj noro leto na poti. Od Istanbula preko konfliktnih območij kurdske Turčije v Iran, Pakistan, Kitajsko, ilegalno v Tibet in po kopnem v Mjanmar, sva doživela vse: kulturni šok, vrtoglave vožnje, nekaj pretresov, potovalno krizo, hudo bolezen in čisto resno svarilo kitajskega zdravnika, naj se vrneva domov. Ob tem seveda ni manjkalo na tone iskrenega gostoljubja, fantastične kulinarike, epskih razgledov, bogate kulture in vrhunskih zgodovinskih krajev.
Iran je bil prva država, v kateri sva morala upoštevati pravila oblačenja, ki se držijo rigidnega islamskega sveta. Ruta za ženske je bila nujno zlo tudi zame. Stroga pravila vladajočih pa zagotovo niso držala v »podzemlju«, kjer se je nadzemni svet črnih čadorjev preobrazil v mini krila, viski in rock and roll. A če si že v Iranu dobil šnops pod mizo, se to v Pakistanu, razen pri Kalaših, nikakor ni moglo zgoditi, pa čeprav me ne bi presenetilo, če bi mi kak pakistanski policist ponudil džoint. Pakistan je bil čisto drug svet. Zagotovo bi se mu še bolj približala, če bi ga postavila v Jezusove čase. A v še tako nenavadnih deželah so ljudje presenečali z neverjetno prijaznostjo in toplino. To je morda tisto, kar nas popotnike očara in za večno spoji s tem nerazumljivim, včasih čudaškim svetom, da ga zmeraj znova želimo doživeti in ga nikoli ne pozabimo. Pakistan za naju še vedno ostaja na vrhu lestvice najzanimivejših držav.
Šok drugega planeta
Toda še tako zagrizen popotnik se v strogem islamskem okolju utrudi. S tega vidika je bila Kitajska olajšanje. Tam pa je nastal nov problem – šok »drugega planeta«. Nihče ni več govoril angleško, nihče ni razumel najine gestikulacije, nihče ni jedel z vilico in v juhi je plavala solata. Na straniščih ni bilo vrat, na avtobusih so pljuvali v plastične vrečke in na vlakih so nas zbujali s klasično glasbo. Kitajska je svet zase, ki ne dopušča občutljivosti. Nikoli je ne razumeš. A če ji daš čas (veliko časa!), ji vse slabo odpustiš in se nehaš vznemirjati (čeprav težko), ti celo zleze pod kožo.
Jugovzhodna Azija (od Mjanmara pa vse do Filipinov in Vzhodnega Timorja) naju je zadržala za polni dve leti. Zraven klasičnega spoznavanja posameznih dežel sva pokukala tudi v zapore, na sodišča, v otroško delo, prostitucijo in sirotišnice. Vse več časa pa sva posvečala tradicionalnim znanjem: tai chiju in akupresuri.
Preveč običajne za razdražen pustolovski duh
Tajska, Laos, Kambodža, Vietnam in Malezija so sčasoma postajale preveč običajne za najin razdražen pustolovski duh. Naskočila sva Kalimantan in v hipu ugotovila, da bova v Indoneziji podaljšala vizo. Končno sva spet nahranila svoj popotniški ego – vse do Balija se je zdelo, da sva edina, ki odkrivava ta svet. V Indoneziji sva našla tisto, kar sva že nekaj časa iskala: avanturo, od sveta pozabljene kraje in prava prijateljstva.
Po petih mesecih posrečene avto avanture v Avstraliji pa sva razočarana ugotovila, da naju sodoben svet nič več ne privlači. Boleče sva pogrešala Azijo. Sledila sva srcu, poletela nazaj v Burmo in se za deset dni zaprla v budistični samostan. Psihično pripravljena na nov izziv sva poletela v Bangladeš, od tam pa po kopnem v Indijo in Nepal. Po treh letih in pol je bil čas za spremembo. Preden sva zamenjala kontinent, sva se ustavila v Sloveniji in še naprej živela kot popotnika. Igor pa je medtem legel na operacijsko mizo in dokončno opravil s kilo.
Južna Amerika, obdobje skrivnosti
Južna Amerika je bila obdobje skrivnosti. Vse, kar sva pričakovala, se je obrnilo drugače: v Kolumbiji naju torej niso zaklali, v Ekvadorju sva plesala salso in Amazonka je bila vrhunec Peruja. Chavezovi Venezueli sva napovedala slabo prihodnost, ki se je uresničila. V Argentini in Čilu pa sva se izognila masovnemu turizmu in sama vandrala po Patagoniji. Na najino razočaranje nisva mogla vzpostaviti iskrenega odnosa z Indijanci. Morda je bila kriva slaba karma iz genov Evropejca, ki je tam zakrivil enega največjih genocidov v zgodovini doslej. Nikoli nisva izvedela. Zagotovo pa sva v njihovih očeh zaznala globoko zažrto žalost.
Po svilni poti v Afriko
Samo norec se odloči, da bo iz Južne Amerike v Afriko potoval preko Azije. Neugodno vreme na zahodu Sečuana naju je ustavilo v majhni tibetanski vasi, ki je za nekaj časa postala najin dom. Sprejela sva povabilo za delo v restavraciji, se družila z nomadi, potovala v okoliške kraje in se tesno povezala z najbolj osamljenim in najlepšim delom sveta.
Presenečenje
Afganistan je bil še en biser na poti, kjer sva ponovno doživela pravo potovanje v zares odmaknjenem svetu. Učenje ruščine v Kirgiziji nama je olajšalo življenje v osrednji Aziji. V Turkmenistanu sva izvedela za tisti hrib, iz katerega se požene vsaka ženska, ki si želi otroka. »Pa daj!« mi je zaklical Igor, in že sem tekla navzdol. »Deluje, zares deluje,« so zagotovili domačini, midva pa sva se samo smehljala in na vse skupaj pozabila …
Na poti nikoli nisva imela domotožja, a po mnogih letih sva čutila utrujenost. Bilo je v Kairu. Na Tahrirju so divjale demonstracije, ozračje v Egiptu je bilo napeto. Tisti dan, ko sva v rokah držala dovoljenje za Sudan, sva izvedela, da že nekaj časa potujemo trije …
Zaključek poti je postal nov začetek. Po skoraj sedmih letih se nama je vendarle začelo muditi domov. A tokrat – z najlepšim razlogom.
Dominika Osvald, popotnica in avtorica knjige Enosmerna vozovnica
