Guy Finley: NIKOLI VEČ SE NE DOMISLITE DOBREGA RAZLOGA ZA SLABO POČUTJE
Guy Finley je avtor mnogih uspešnic in več kot 35 knjig ter avdio programov, prevedenih v 16 jezikov, ki so se prodali v milijonskih nakladah. Je tudi ustanovitelj in direktor centra za samospoznavanje Life of Learning Foundation, neprofitne organizacije v ameriški zvezni državi Oregon in voditelj serije radijskih oddaj Osvobajanje s Finleyjem na najbolj poslušanih komercialnih postajah, ki so namenjene boljši kakovosti življenja.
Vaše ime je postalo sinonim za mnogo uspešnic o osebni in duhovni rasti, s svojimi knjigami pa ste pomagali več milijonom ljudem po vsem svetu. Nam lahko zaupate skrivnost svojega edinstvenega uspeha?
V nekem pogledu je vse, kar učim preko svojih del, dokaj preprosto, nekaj pa lahko v tem omejenem prostoru najbolje pojasnim, če se spomnimo delčka stare pripovedi:
»Miška je nekoč ugotovila, da krvoločno zver, strah vzbujajočega leva, hudo boli nekaj, kar se mu je zataknilo v šapi. Zato je drobna miška, polna sočutja, smuknila k levu, ko je spal in mu iz šape izpulila nadležni trn. Zatem sta se obe bitji hitro spoprijateljili.«
V nekem smislu ta zgodba predstavlja del tega, kar počnejo moja dela: Bralcem pomagajo prepoznati nevidne psihološke »trne« in kako jih izpuliti. Bralec ne uvidi samo, kje se vedno znova »zatakne« v boleči misli ali občutku, ampak tudi, da ta negativna stanja nimajo pravice ostati v njem, saj za seboj puščajo zgolj razdejanje. Notranja odkritja ležijo v samem bistvu res starega pregovora: »Spoznaj resnico … In resnica te bo osvobodila.«
Vendar se sprva niste posvečali knjigam – najprej ste pozornost namenjali glasbi. Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli pisati knjige?
Leta 1979 sem imel zares veliko sreče, da sem spoznal razsvetljenega moža Vernona Howarda, ameriškega avtorja mnogih knjig o samouresničitvi. Približno 10 let sva delala skupaj, potem pa mi je dejal, da bi moral napisati svojo knjigo. Knjiga Skrivnost osvobajanja je sad teh začetnih naporov.
Neverjetno radi ste tudi potovali – po vsej Severni Ameriki, Indiji in tudi Daljnem vzhodu. Vendar je ena glavnih tem v vaših knjigah tudi potovanje v človeško dušo. Ali je to bistvenega pomena za osebno zadovoljstvo?
Srečnejši v tem življenju lahko postanemo šele, ko postanemo celota znotraj sebe; reda, ki vlada v naši notranji svetosti, pa ne moremo več ločiti od pravega znanja o sebi. Ko razumemo, da je, kot je rekel Kristus, božje kraljestvo v nas samih, potem razumemo, da je ključe za trajno zadovoljstvo brezpredmetno iskati kjerkoli drugje kot na popotovanju po lastni notranjosti.
V svoji knjigi Skrivnost osvobajanja opisujete mnoge tehnike osvobajanja, s katerimi si izboljšamo življenje. Katere so te metode in zakaj so tako pomembne za našo srečo?
Navsezadnje je za naš pravi jaz osvobajanje nekaj tako naravnega, kot je za zrel sadež naravno, da pade z drevesa. Kako vemo, da je temu tako? Ker nam nihče ne more preprečiti, da bi se zavedali velike skrivnosti osvobajanja: Oklepanje boli!
Življenje samo nas nikoli ne boli; bolečina v resnici izhaja iz našega boja z življenjem, ki postavi pod vprašaj tisto, za kar se imamo, oziroma naše prepričanje o tem, kako bi se nam moralo življenje odvijati. Torej bi moralo biti samo po sebi očitno, da smo še in še pod stresom iz enega samega razloga: vztrajamo pri tem, da vemo bolje kot življenje! Kar pomeni, da naše psihološko trpljenje ni posledica ljudi, ki ne bi hoteli sodelovati z nami, ali navidezno grozljivih zagat; trpimo zato, ker se ne zavedamo, kaj počnemo sebi v nezaželenih trenutkih. Če je naša bolečina stranski produkt našega nezavedanja, potem mora biti rešitev naše delo v smeri prebujanja novega zavedanja sebe.
Te zamisli imejte v mislih, sledijo pa tri kratke vaje, ki vam bodo pomagale ostati budni in ki bodo pripeljale h koncu gorja, ki je posledica oklepanja starih zamisli, ki se več ne obnesejo:
- Če želite življenje spet vzeti v svoje roke, za občutke, ki jih v vas vzbuja, ne krivite več drugih.
- Nikoli več se ne domislite dobrega razloga za slabo počutje.
- Ko boste uvideli, da strahu ni mogoče omiliti, vas kmalu ne bo več ničesar strah.
Vaš odnos do negativnih občutkov se zdi dokaj enostranski, saj jih vse odkrito zavračate. Se vam ne zdi, da bi se morali tudi naučiti spopadanja z žalostjo in drugimi občutki, namesto da si jih na vse kriplje trudimo odpraviti?
O tem ne bi smelo biti nobenega dvoma: Negativna stanja nimajo pravice vladati srcu ali umu kateregakoli človeka. Vendar pa to ne pomeni, da jih moramo »zavrniti«, s čimer mislim, da bi se jim morali slepo upirati ali jih zanikati. Če se nezavedno upiramo, se trenutek, ki se mu upiramo, ponovi, ker smo zavrnili lekcijo, ki jo prinaša s seboj. Temnih stanj se lahko osvobodimo le na en pravi način: Naučiti se moramo izbrati razsvetljenje namesto prevlade. Z drugimi besedami, v bolečem stanju osvetlite tisto, kar vidite, da je v njem resničnega, namesto da bi vam to stanje govorilo, kaj je resnično o vas. Na Zemlji nismo zato, da bi se naučili »spopadati« ali kako drugače »soočati« z negativnimi energijami, ki nas ogrožajo; ampak da jih zavestno uporabimo in jih (ter sebe) spremenimo v tisto, kar je višje, svetlejše in ne nazadnje resničnejše za vse nas.
Ste zelo praktični in pozornost namenjate tudi iskanju konkretne rešitve za vsako konkretno težavo. Imate morda rešitev za obstoječo gospodarsko krizo? Kako jo lahko pomagamo rešiti?
Tako kot smo se že pogovarjali, med duhovnimi temami, ki jih najdemo v vseh pravih in praktičnih odgovorih, najdemo tudi potrebo po preusmerjanju pozornosti, saj tako jasneje uvidimo, da je zunanji svet odraz našega notranjega sveta. To krizo, kakršno koli že, imenujem »bližnje srečanje z resnico«.
Preden lahko nastopi svetovna gospodarska kriza, morajo najprej propasti naše osebne vrednote; in kadar kot družba verjamemo, da našo »vrednost« kot posameznika določa to, kako nas vidijo drugi, in ko verjamemo, da je svoboda približno enaka vse večjemu bogastvu, potem lahko takšni napačni ideologiji sledi samo propad sistema, ki jo je pomagal ustvariti in jo ohranjati. Ne spopadamo se z gospodarsko, ampak z duhovno krizo. To pomeni, da bomo do prave rešitve prišli le, če bomo popolnoma na novo ovrednotili naše prepričanje o resničnem namenu našega bivanja na Zemlji. Smo mar tukaj, da bi se imeli za nekaj posebnega, ker nas imajo v tem trenutki drugi za nekaj posebnega … Ali pa smo na Zemlji zato, da bi se prebudili in uvideli, da v vseh nas že živi nekaj tako edinstvenega, tako dragocenega, da potrebujemo samo pravi odnos s tem?
Nekateri trdno verjamejo, da je usoda tista, ki določa naše življenje, kljub vsem naporom. Vi pa trdite ravno obratno, saj omenjate 12 preprostih korakov za oblikovanje lastne usode. Nam lahko poveste za 3 takšne osnovne korake?
Začnimo z novim razumevanjem: Tam, kjer se konča vaš sedanji pogled, se ne končajo vaše možnosti. Vendar si to lahko dokažete le na en način in se tako začnete osvobajati osebnih ovir: Tvegati morate in storiti korak, za katerega ste prepričani, da ga ne zmorete. Vsakič, ko boste zavestno postavili pod vprašaj misli in občutja, ki vam pravijo, da dlje ne morete, boste odkrili, da ste »vi«, ki tega niste storili, bili le misel, ki je verjela, da tega ne zmorete.
Zdaj pa še ena resnica, ki vam lahko izoblikuje usodo: Uvidite, da misli in občutja, ki vas navdajajo z nemirom, ne peljejo nikamor, pa če drvijo s hitrostjo več milijonov kilometrov na uro! Potem … Pa si drznite izstopiti iz kaosa.
Ko vas s seboj nosi poplava nevidnih misli in občutij – ne glede na to, kako jih upravičujete –, dejstvo ostane: če vam je všeč ali ne, vi greste tja, kamor vas vodi tok. Če se upočasnite, se na novo in višje zaveste sebe in ustvarite nasprotje med običajno hitrostjo (s katero potujete skozi življenje) in sedanjo selektivno počasnejšo hitrostjo. Večje zavedanje sebe vas navda z močjo, da izstopite iz kaosa svojih misli in občutij, ki jih je vse več, saj se tako zaveste, da poplava enega in drugega ne pripada vam. Ko vam to postane jasno, lahko izberete lastno smer v življenju.
Najboljše smo prihranili za konec: Težava ni v navidezno strašljivem stanju, za karkoli že gre. Zamaje vas vaš odziv. Pravzaprav boste za vedno spremenili odnos do strahu, če se boste zavedali stanja, ki v vas vzbuja strah, namesto da bi se ga bali. Če se zavestno bojimo, pomeni, da vemo, da smo prestrašeni, vendar se obenem zavedamo, da prav ti strahovi – pa če se nam zdijo še tako resnični – nismo mi. Pri vseh psiholoških strahovih si zapomnite: Občutek je resničen, vendar je razlog zanj lažniv! Če se spopademo z občutki, ki v nas vzbujajo strah, nad njimi potegnemo črto. Ko se še naprej bojimo, se zavemo, da se bojimo … Sebe!
Ker ste v svoji pisateljski karieri bili gost že v mnogih televizijskih in radijskih oddajah, nam zaupajte, katero od vprašanj, ki so vam jih zastavljali, je bilo najbolj nenavadno in katero najpogostejše?
Najpogosteje me sprašujejo, zakaj sem napisal toliko knjig. Vedno jim odgovorim: »Se boste kdaj naveličali opisovati nekaj, kar imate radi?« Če pa vas zanima najbolj nenavadno vprašanje, ki me je doletelo, je to zagotovo bilo takrat, ko me je voditeljica oddaje na kabelski televiziji hotela razjeziti, vendar ji to ni uspelo. Vsa obupana je nazadnje od mene zahtevala odgovor, kaj hudiča je narobe z mano.
Svet se neverjetno hitro spreminja. Kako naj se na to odzivamo?
Pomemben fizikalni zakon v osnovi pravi, da se nič v življenju ne spremeni, ne da bi se vse glede življenja spremenilo. Vse, kar vidimo, je med seboj povezano, mi pa smo povezani z vsem, kar vidimo. V to ne sodi samo tisto, kar se dogaja okoli nas, ampak tudi tisto, kar se dogaja v nas samih, ko opazujemo spreminjajoči se svet. In tako pridemo do te resnice: Način, kako vidimo – in se odzivamo – na te spremembe, pravzaprav pomaga spreminjati svet, ki ga vidimo! Čim bolje razumemo to brezčasno načelo – da tisto, kar je znotraj nas, določa tisto, kar je zunaj nas –, tem bolje in pametneje se bomo odzivali na vse spremembe v svetu okoli nas.
