Izjemno rada potujem. Toda čim več potujem, tem bolj sem zaljubljena v Slovenijo. Zakaj?
Mehika, oktober 2010, na območju majevskih templjev. Z vodnikom, profesorjem angleščine, sva se pogovarjala o življenju pri njih, na Jukatanu, in ga primerjala z življenjem pri nas, v Sloveniji. Omenim mu splošno razširjeno miselnost krize, pomanjkanje delovnih mest, to neko neprijetno stanje, v katerem smo. Gospodarska kriza, pravijo. Profesor je bolj vljudnostno kot zares sočustvoval z mano. Pokaže mi fotografijo svoje družine in vasi, jaz pa njemu fotografije iz svojega življenja. Med drugim tudi fotografijo hiše svojih staršev.
»In koliko ljudi živi v tej hiši?« me vpraša profesor.
»Hm, trenutno še pet – poleg mojih staršev in brata še stara starša.«
»Kaj pa v celotni hiši?«
»Saj to je to – to je v celotni hiši …«
Po izrazu na njegovem obrazu je bilo več kot očitno, da intenzivno razmišlja. Postavi naslednje vprašanje: »Zakaj so pred hišo štirje avtomobili?«
»Oče, mama in brat imajo vsak svojega. Ta pa je moj – bila sem ravno na obisku. Dedkov je sicer v garaži, ni viden na sliki.«
Dolga tišina.
Sledi njegova sprememba pogleda in poučen ton:
»Petra, razumem in verjamem, da trenutno v državi verjetno niso najboljše razmere, kakor razlagaš. Verjetno je res kriza. Toda ali se sploh zavedaš, na kako visoki ravni živite?«
Razložil mi je, da sam ni med najpremožnejšimi, a nikakor ne med najrevnejšimi v svojem okolju. Srednji sloj, pravi. V naši hiši bi po njegovih besedah živelo vsaj 50 ljudi, če ne več. In to ne ravno revnih ljudi. V njihovi vasi se skupaj dogovarjajo, kdaj bo kdo uporabil enega izmed dveh avtomobilov, ki sta na voljo. Dogovorijo se, kdaj ga kdo potrebuje oziroma kdaj se skupaj peljejo v mesto. Čudil se je dejstvu, da ob taki hiši in več avtomobilih nismo med najbogatejšimi ljudmi v državi.
Njegove besede so se mi globoko vtisnile v srce šele leta kasneje, ko sem spoznala tudi iz medijskih oči najbolj prestižna območja sveta, npr. Los Angeles. Če se primerjamo z »zlato sredino« ljudi tega območja in ne zgolj hollywoodske filmske elite, imamo Slovenci v splošnem res visoko raven življenja. Preverjeno!
ALI STE BOGATEJŠI OD 75 ODSTOTKOV LJUDI NA SVETU?
Skoraj vsakdo izmed nas ima udoben in varen bivalni prostor. Skoraj vsakdo ima svoj avtomobil, računalnik, prenosni telefon. Večina izmed nas si kupuje nove in ne rabljenih oblek, kar je za mnoge narode v svetu prestiž. Skoraj vsakdo izmed nas gre vsaj enkrat v letu na morje, v gore ali v toplice. Skoraj vsakdo si vsaj dvakrat letno privošči kosilo ali večerjo v restavraciji in gre vsaj enkrat mesečno v gostilno na kavo. Vse to so za večino narodov po svetu nedosegljive dobrine. Kamor koli sem potovala, so bili ljudje presenečeni, kako premožni smo Slovenci, da imamo vse to. Z njihovega zornega kota smo tu materialno bogataši.
Zasledila sem zanimive podatke, kjer so celotno prebivalstvo sveta prikazali kot skupino stotih ljudi. Izmed 100 ljudi ima le en osebni računalnik. Samo ena oseba ima visokošolsko izobrazbo. Pravijo, da če imate poln hladilnik, ste oblečeni, imate streho nad glavo in posteljo, ste bogatejši od 75 odstotkov ljudi na svetu. Če imate vsaj nekaj denarja na banki in vsaj nekaj kovancev v žepu, ste med 8 odstotki najbogatejših ljudi na svetu.
NEPRECENLJIVE LEPOTE SLOVENIJE
A dostopnost materialnih dobrin ni tisto, kar me kljub mnogim potovanjem še vedno močno in vedno bolj drži v Sloveniji. Kar je res neprecenljivega pomena, je naša narava, ki nas obdaja, varnost mest, čistoča okolja, svežina zraka …
- Imamo izrazite letne čase. Kako lepo je spremljati to magičnost nenehnega spreminjanja narave.
- Poglejte vse zelenje, gore in doline, morje in jame, jezera in slapove, ki jih imamo na dosegu roke …
- Imamo čist zrak. To sem zares opazila šele ob prvem koraku na slovenska tla po kratkem bivanju v Šanghaju, kjer sem zaradi nevajenosti smoga težko dihala sredi sicer izjemnega mesta.
- Sredi noči se lahko brez strahu sprehajamo po ulicah glavnega mesta. Le redko kje v svetu si to lahko privoščijo. Naše okolje je zelo varno – stvar, ki jo ceniš šele takrat, ko nekaj časa bivaš v okolju, kjer je strah na ulicah vsakdanjost.
- Slovenci imamo kar nekako v krvi čistočo in urejenost. Zato ni smradu mest, ne smeti na poteh, ni bolezni umazanij, ni od smeti iznakaženih lepih območij.
- Imamo slastno in zdravo hrano! Vsakdo ima dostop do sveže solate z vrta. Tega sem se najbolj zavedala, ko sem v Kaliforniji bolestno pogrešala navadno solato, ki ne bi imela okusa po plastiki. Pogrešala sem kakršno koli hrano, ki ne bi bila kot plastika, vsa zakrita z umetnimi prelivi.
- Še vedno imamo ljudje v krvi socialnost, pomoč en drugemu. Morda manj kot nekoč, a še vedno znamo pomagati sosedu pri gradnji, na vrtu zakuriti ogenj in zapeči čevapčiče ter se poveseliti. Znamo pomagati pomoči potrebnim, porodniške so dolge, socialna pomoč dosegljiva, zdravstvo urejeno, zaposleni so zelo zavarovani (tu res trdno zagovarjam, da imajo v Sloveniji zaposleni še vedno mnogo pravic, katerim se v tujini čudijo).
- Šolanje je dostopno vsem. Reven ali bogat, vsakdo ima možnost postati, kar si želi, in se konec koncev tudi poročiti, s komer želi.
- Smo prilagodljivi, kar je smiselna posledica naše zgodovine in je danes sploh v poslovnem svetu velika prednost.
- Slovenci v povprečju govorimo 2,9 jezika, kar nam omogoča povezovanje in sporazumevanje s celim svetom.
- Imamo čudovit strateški položaj (kdor ima globalno podjetje, se zelo dobro zaveda prednosti tega) in odprte meje.
- Imamo mnogo kreativnih, inovativnih ljudi, odličnih športnikov … Ljudi, na katere smo lahko ponosni, a jih mnogokrat spregledamo
- Morda najpomembnejše in prevečkrat spregledano – imamo pitno vodo na vsakem koraku, z omembo česar sem v svetu že mnogokrat požela val začudenja med domačini.
In ne nazadnje, Slovenija je naš dom. Verjamem, da smo se z razlogom rodili in odraščali tukaj. Da bo tu vedno del našega srca, ne glede na to, kje v svetu iščemo srečo. Preko puščav Afrike, gorovja Azije, pustinj Amerike, zmrzali Antarktike in širjav Avstralije bomo srečo na koncu našli doma. Če obstaja raj na Zemlji, je to zagotovo naša dežela. Toda srečen ne more biti človek, ki se ne zaveda vrednosti svojega okolja, ne občuti zanj hvaležnosti in ne zazna njegovih lepot.
NI BOGAT TISTI, KI IMA VELIKO, TEMVEČ TISTI, KI SE ZAVEDA, KAJ VSE IMA
Ko sem že mislila, da znam živeti bogato v bogatem okolju, me je Vesolje vodilo v meditacijski center v Burmo. Ganjena sem bila ob pogledu na življenje tamkajšnjih ljudi. Morda res nimajo veliko, toda kar imajo, je dragocenejše od večine stvari, ki jih imamo mi. Znajo namreč izkoristiti vsako najmanjšo malenkost. Znajo živeti bogato v sicer revnem svetu (glede na naša merila). Takrat sem se zavedela, kako revno mi živimo svoja bogata življenja. Če bi se ljudje zares zavedali, kaj vse se lahko ima brez denarja, ne bi živeli tako revnih življenj.
Zakaj to govorim? Ne zato, da bi se vsi sprijaznili s trenutnimi razmerami in postali (še bolj) pasivni. Ne pravim, da bi morali mi živeti tako, kot živijo v Burmi. Ne pravim, da bi se morali znebiti računalnikov, telefonov, televizije in vse čudovite tehnologije in zabave, ki nam je na voljo. Seveda ne. Želja po rasti in spremembah je naravna in zdrava.
Bilo pa bi lepo, da se včasih ustavimo, pogledamo okoli sebe, prisluhnimo zvokom in začutimo naravo ter ozavestimo, da vse to, kar imamo, ni samoumevno. In da vsega tega, kar imamo, večina ljudi na svetu nima. Zato bodimo hvaležni za računalnik, telefon, kemični svinčnik, posteljo, odejo, hrano, streho nad glavo, knjigo … Za noge, ki nas nosijo, glavo, ki razmišlja in srce, ki čuti.
»Včasih sem jokal, ker nisem imel čevljev. Potem sem spoznal človeka, ki je bil brez nog.« – Mahatma Gandhi
V razmislek:
- Imamo tisoče naprav za komuniciranje, a vedno manj komuniciramo.
- Imamo vedno več lepotnih pripomočkov, a vedno manj samozavesti.
- Imamo vedno več virtualnih in vedno manj pravih prijateljev.
- Imamo vedno boljše zdravstvo, a vedno manj zdravja.
- Imamo dostop do milijona člankov, ki govorijo o tem, kako biti srečni, a ne znamo biti srečni.
- Pridobivamo stotine licenc za hipnozo, različne tehnike zdravljenja in obvladovanja čustev, a ne znamo objeti prijatelja in partnerju povedati, da ga imamo radi.
- Imamo vedno bolj poln um in vedno bolj prazno srce.
- Imamo vedno več znanja, a vedno manj jasnosti.
- Želimo si pohval, a dajemo kritike.
- Vedno več govorimo o ljubezni in srcu, a vedno več je nevoščljivosti, zavisti, iskanja krivcev in napak v ljudeh.
- Želimo si boljši svet, a delimo predvsem slabe novice.
- Obvladamo pametne telefone, a ne znamo prijeti lopate.
- Imamo vedno več dobrin, a občutek pomanjkanja je vedno večji. Zasičeni smo z materialnimi dobrinami, a slepi, da bi to opazili.
- Želimo si sprememb, a ne maramo prevzemati odgovornosti.
- Želimo si biti drugačni, unikatni, a delamo isto kot množica.
- Želimo si miru v duši, a ne znamo biti sami s seboj.
- Želimo si biti svobodni, a se pustimo vplivom medijev, okolice, države, šolstva …
Včasih bi se morali vrniti k osnovam in delovati s kmečko logiko. Iti po hrano na domači vrt, k sosedu na klepet in poslušati sebe, svoje srce za življenjske napotke, kako naprej. Vse to pa bomo dosegli in živeli, če se v tem hitrem svetu večkrat za trenutek ustavimo in smo hvaležni za stvari, ki jih imamo. Le s hvaležnostjo bomo lahko dosegali pristno srečo in mir. Življenje v osnovi je preprosto in lepo, le mi smo mojstri kompliciranja …
Petra Škarja, avtorica več knjižnih uspešnic
