Manca Razboršek, Life coach in transformacijska mentorica
Duhovno partnerstvo – vizija ali iluzija?
S spreminjanjem zavesti človeštva in posameznikov se spreminja tudi način, na katerega ljudje vstopamo v partnerstva in ustvarjamo odnose. Ljudje, ki so nam zelo blizu, še posebej naši intimni partnerji, nam odsevajo naše najgloblje vzorce. Odnosi so odlično igrišče za osebno rast, saj nam nastavljajo zrcalo, ki odseva nas same. Pot, ki vodi v izpolnjujoče duhovno razmerje, zato ni vedno lahka.
Mnogo ljudi čaka in išče svojo dušo dvojčico, sorodno dušo, nekoga, s komer bo svet zagotovo lepši in brez težav. To je ena največjih zablod populistične duhovnosti. Kajti duhovno partnerstvo predstavlja najjasnejše ogledalo, ki razkrije veličino duše, pa tudi najmanjše neprijetnosti osebnosti. Živeti duhovno partnerstvo pomeni soočiti se z lastno večdimenzionalnostjo in vsem, kar to prinaša. V vseh prijetnih in tistih manj prijetnih odtenkih.
Nova zavest, nova partnerstva
V zadnjih 20 letih se je zavest človeštva močno spremenila in zdaj nastajajo nova partnerstva, ki temeljijo na tej višji zavesti. Ta partnerstva delujejo na drugačnih principih, kot so jih poznali naši starši, kaj šele dedki in babice. Danes namreč izkušamo več, kot nam omogoča pet fizičnih čutov, in čez nekaj generacij bo to nekaj popolnoma normalnega. Nove energije nam omogočajo, da se izkušamo kot osebnost ter duša hkrati in zmoremo sprejeti odgovornost za svoje življenje in tisto, kar ustvarjamo. Ker se na to šele navajamo, se ravno zaradi tega večinoma počutimo izgubljeno, nevredno in zmedeno, kar je boleče in neprijetno.
Nekaj, česar do zdaj nismo poznali, je, kako biti v zavestnem razmerju, kjer oba partnerja enakovredno prevzemata odgovornost za svoja dejanja, misli in čustva. Partnerja soustvarjata zvezo, ki temelji na zavestnem udejstvovanju, v katerem dve duši skupaj prepoznavata svoje navezanosti in pričakovanja, hrepenenja in potrebe, pa tudi senčno plat in strahove, ne da bi svoje frustracije projicirala drug na drugega. Prav tega si ljudje, ki stopijo na pot osebnega razvoja in duhovne rasti, želijo in globoko v sebi vedo, da je to naslednji korak v partnerskem odnosu.
Tako kot zavest obstaja na različnih ravneh, se tudi partnerstva temu prilagajajo. Obstajajo tri stopnje partnerskih razmerij. Razumevanje tega, na kateri stopnji se nahajate vi in vaš partner, je predpogoj, da lahko ocenite, kam in kako nadaljevati na področju partnerstva. Partnerja lahko skupaj delujeta samo, če sta oba na isti stopnji. To je tako kot komunikacija – oba morata govoriti isti jezik, da se lahko sporazumevata. Vsaka stopnja namreč zahteva svojo raven zavedanja.
Prva stopnja: tradicionalno partnerstvo
Tradicionalno razumevanje ženske in moške vloge je, da sta partnerja soodvisna. To je prva stopnja v odnosih: ko partnerja drug drugega potrebujeta za zadovoljevanje fizičnih in čustvenih potreb. Drug drugega potrebujeta, da ustvarita družino, si zagotovita varnost, izpolnita čustvene potrebe in nadomestita manjkajočo starševsko ljubezen. Partnerja na prvi stopnji ostajata skupaj zaradi strahu, da njune potrebe ne bodo več zadovoljene, če gresta narazen.
In tako se trudita, da izpolnjujeta partnerjeva pričakovanja. Ko ta pričakovanja niso izpolnjena, kuhata zamero in zapirata srce, s tem pa ustavljata pretok energije ljubezni ter se čedalje bolj oddaljujeta. Zatem začneta iskati nekaj drugega, kar bi zapolnilo prostor in ju dopolnilo.
Druga stopnja: enakovredno partnerstvo
Ko se začnete zavedati, da želite več, se začne druga stopnja. Gre za spoznanje, da drugi ne morejo zadovoljiti vaših potreb – zadovoljite jih lahko le sami. To se je na kolektivni ravni zgodilo, ko ženske niso več želele biti finančno odvisne od moških in so se emancipirale ter osamosvojile. Feminizem je ženske na kolektivnem nivoju popeljal na drugo stopnjo. Zdaj zmorejo vse same. Moških več ne potrebujejo, saj same služijo kruh, same vzgajajo otroke in delajo na sebi. Tako so ugotovile, da lahko same zadovoljijo tudi svoje čustvene potrebe.
Zaradi strahu pred ranjenostjo in izgubo te nove avtonomnosti se na tej stopnji oblikujejo partnerstva, kjer se s partnerjem vse deli na pol: »Danes bom jaz kuhala, jutri ti; jaz plačam svoje kosilo, ti svoje; jaz skrbim za svoje stvari, ti za svoje.« Partnerstvo na tej stopnji predstavlja notranje uravnovešanje moške in ženske energije znotraj vsakega posameznika. Moški hodijo na porodniški dopust, medtem ko ženske gradijo kariero.
Na tej stopnji pari ostajajo skupaj, dokler jim to ustreza. Ko pridejo do točke, ko se je treba čustveno, mentalno in duhovno odpreti, se umaknejo ali razidejo. Drugi korak partnerstva še ne omogoča celostnosti, vendar je pomemben, saj posamezniku omogoči, da spozna, kdo je in kaj zmore. Celostnost pa je individualna izkušnja, ki jo doživi vsak sam.
Tretja stopnja: avtentično partnerstvo
Ko znotraj sebe začutite celostnost, ko ste tako zelo samostojni, da ne potrebujete več nikogar in ko odkrijete svojo avtentičnost, takrat v življenje pritegnete novega partnerja ali pa v že obstoječem partnerju prebudite tisti del, ki to celostnost predstavlja.
Ugotovite, da sami sebi niste več dovolj in tako dosežete tretjo stopnjo v odnosih, ki jo imenujem avtentično partnerstvo. Zavedate se, da sicer vse zmorete sami, ampak vam ni potrebno. To, kar ste spoznali o sebi, želite preizkusiti v praksi. Ni vas več strah, da bi partner odšel in vam karkoli odnesel. Ne potrebujete ga, da bi vas dopolnil, ker ste že sami polni in celostni. Skupaj s partnerjem lahko zdaj to polnost praznujete, jo častite in negujete.
Partnerja na različnih stopnjah
Če ste v partnerstvu, kjer ste bili do zdaj na prvi stopnji, in začnete s procesom osebne rasti, se bo vaša zavest pomaknila na naslednjo stopnjo. Če partner ne bo počel enako, partnerstvo tega ne bo vzdržalo. To je tako, kot bi se vi začeli z učenjem novega jezika in bi s partnerjem komunicirali v tem zanj tujemu jeziku. Ne bosta se več razumela.
Če ste do zdaj potrebovali partnerja, ki je skrbel za vaše čustvene potrebe, sedaj pa ga kar naenkrat ne potrebujete več, bo partner to čutil kot zavrnitev. Opazil bo, da ste se spremenili, vendar ne bo natančno vedel, kaj se je spremenilo. Večina partnerjev ima ravno zaradi strahu pred spremembami odklonilen odnos do procesa osebne rasti in vsega, kar je s tem povezano. Ker ne razumejo, kaj se dogaja, se velikokrat posmehujejo in zavračajo vaše prizadevanje za osebno rast in duhovni razvoj.
Vsak človek ima svojo unikatno pot, ki je odvisna od mnogih dejavnikov, zato nikogar ne moremo prisiliti, da se razvija, če na to ni pripravljen. Kadar napreduje le eden od partnerjev, se veča razlika v njuni vibraciji. Tako kot zakon privlačnosti poskrbi, da v naše življenje pride tisto, ker je v skladu z našo vibracijo, poskrbi tudi, da iz življenja odide tisto, kar ni več usklajeno.
V svoji praksi sem naletela tudi na primere, ko sta partnerja našla način, da sta odnos skupaj transformirala na nov nivo. Največkrat se je to zgodilo zaradi določenega pretresa, ki je partnerstvo zamajal in od obeh zahteval, da sta se poglobila vase in temeljito razmislila, kaj si želita v prihodnosti in ali želita to prihodnost ustvarjati skupaj. Odločilnega pomena sta bili predvsem odločitev za skupno spremembo in ogromno komunikacije. Če uporabim primer od prej: oba sta se začela učiti tujega jezika in se skupaj učila z njim komunicirati.
Duhovno partnerstvo v praksi
Z razpadanjem razmerij se odpirajo možnosti za oblikovanje novih. Ker ste se znašli na novem duhovnem nivoju, zakon privlačnosti poskrbi, da srečujete drugačne osebe. Takšne, ki podobno kot vi spoznavajo sebe ter postajajo bolj zavestne tudi pri ustvarjanju partnerstva.
Duhovnost zahteva soočenje z lastno senco, strahovi in neozdravljenimi bolečinami, da lahko izrazimo polni potencial duše. Prvi korak do duhovnega razmerja je zato ozdravitev najpomembnejšega razmerja, ki ga imamo v življenju: razmerja s samim seboj. To pomeni, da odkrijemo, od kod izvira notranja potreba po zunanji zadovoljitvi, se spustimo v lastne globine in se vzljubimo. Šele potem se lahko podamo na pot zavestnega duhovnega partnerstva.
Tako kot vsi drugi interesi je tudi osebni razvoj in duhovno samospoznavanje lahko skupen interes. Branje duhovne literature je zagotovo eden od načinov, kako lahko partnerja komunicirata v enakem jeziku, se o prebranem pogovarjata ter to preizkušata v vsakdanjem življenju. Energija dveh ljudi je močnejša kot energija posameznika, zato je lahko skupna meditacija čas, ki je vajin, a vseeno individualen. Seveda, v kolikor vama odgovarja enak način meditacije. Skupen obisk delavnice in zatem preizkušanje naučenega v praksi vama prav tako odpre nove priložnosti za rast. Ker je danes na voljo toliko tehnik, orodij, literature in drugih priložnosti, je tudi možnosti veliko. Ni pa to pogoj za ustvarjanje duhovnega partnerstva.
Dovoliti in sprejeti ranljivost
Najpomembneje je biti v podporo partnerju. Naučiti se je treba, kako drugemu ponuditi varen čustveni in energetski prostor, znotraj katerega sta lahko oba ranljiva. Izredno pomembno je, da se partnerja podpirata na sočuten način, saj se skozi zdravljenje globokih ran in odkrivanje duhovnih nivojev, kjer še ni polnega zaupanja v proces, hitro sprožijo različne obrambe.
Konkretno to pomeni, da se partnerja ne obsojata, da razvijata empatijo, se ne primerjata, ne tekmujeta in si dovolita tudi umik, ko kateri koli partner to potrebuje. Bistveno je opustiti ego. Nadvse pomembna je tudi iskrena komunikacija – s samim seboj in partnerjem.
Kako živeti duhovnost znotraj partnerstva, se je treba šele naučiti. Splošna pravila, obrazci in recepti za uspešno duhovno partnerstvo še ne obstajajo, saj je to nekaj, s čimer se šele soočamo kot posamezniki, pari in družba, zato je proces učenja in soustvarjanja tovrstnega partnerstva toliko bolj občutljiv. In oba morata biti za, če naj partnerstvo na dolgi rok deluje.
Preizkušanje, odkrivanje in razkrivanje sebe je vznemirljivo potovanje, ki je vsekakor bolj zabavno v dvoje. Predvsem pa je lahko hitrejše, intenzivnejše, krepi zaupanje in vama ponuja vedno nova obzorja lastnih potencialov, ki jih nato drug drugemu odsevata na mentalni, čustveni, energetski in duhovni ravni.
