Aleksandra Drole,
HIROMANTIKA – VEDA O BRANJU USODE IZ DLANI
HIROMANTIKA NI ZGOLJ NAUČENO ZNANJE
Hiromantika, kot se imenuje veda o prerokovanju usode iz dlani, ni zgolj kup naučenega znanja – kot sem to z izkušnjami spoznala – temveč zahteva dober parapsihološki pristop k posamezniku. Parapsihološke sposobnosti, so nam (ali pa ne) dane v zibko; z njimi se že rodimo, kot na primer s posluhom za petje, likovno nadarjenostjo in podobnimi talenti, ki jih z vajami oziroma učenjem nadgrajujemo. Dober hiromantik poleg tega potrebuje empatijo, sposobnost vživljanja v občutke drugih; sočutje, ki nam pomaga, da ne prizadenemo človeka in mu ne povemo, česar ni pripravljen sprejeti, saj bi mu morda s tem povzročili več škode kot koristi; ter splošno osebno razgledanost. In seveda ne nazadnje, dober značaj, ki je skupek resnice in modrosti. Zgolj z uporabo resnice bi na avtobusu lahko nekoga ogovorili z: »Ej, ti šepavec, bi se usedel na moje mesto?« S tem bi ga zagotovo bolj prizadeli kot osrečili. Resnica brez modrosti je blizu norosti. Modrost pa predstavlja skupek znanja in sposobnosti ter izkušenj, tudi iz naših prejšnjih utelešenj – zato pravimo, da je modrost lastnost duše. To so osnovne veščine, ki jih dober »dušni mojster«, kot imenujem napovedovalce usode, mora imeti.
IZVOR IN ZGODOVINA HIROMANTIKE
Umetnost napovedovanja življenjskih dogodkov iz dlani – hiromantika, izhaja iz dveh grških besed: beseda chciros pomeni dlan, beseda manteia pa napovedovanje oz. napovedovati. Slabšalni prizvok dobi z angleško besedo palmistry.
V Colemanovi Hindujski (Indijski) mitologiji (Mythology od Hindoos,) je navedeno, da so modreci na dan Budovega rojstva, ki je bil rojen kot princ Sidharta, na njegovi dlani opazili posebno znamenje, imenovano Chakravarti. To znamenje so modreci tistega časa razlagali kot usodno znamenje, ki naj bi napovedovalo, da bo ta otrok postal nekaj posebnega. Iz teh zapisov razberemo, da je bila veja prerokovanja iz dlani znana modrecem z vzhoda že pred Budovim rojstvom.
Po mojih izkušnjah in znanjem o energijskih središčih tudi na dlaneh in stopalih ter v povezavi z refleksno terapijo – masažo refleksnih con na dlaneh in stopalih – najdem v teh dveh tehnikah mnogo skupnega. Po najstarejših znanih zapisih tudi sklepamo, da so začetki hiromantike v Indiji. Tam je bila kot veda umetnosti prerokovanja skrbno varovana v svetiščih oziroma templjih in to skrivnostno znanje so modreci prenašali samo na izbrane posameznike. Nomadi in romarji so to veščino prenesli po svetu, tudi v Evropo. Današnji Romi jo pogosto uporabljajo kot tehniko vedeževanja, napovedovanja prihodnosti, vendar pa za razliko od prvotne indijske osnovne hiromantike pri interpretiranju pogosto zanemarijo človekov vpliv svobodne volje. Ker sem dolga leta proučevala to tehniko, vsem bralcem priporočam pregled usode na dve leti prav zaradi vpliva osebne izbire oziroma svobodne volje posameznika, s katero spreminja svojo usodo.
ZMOTE IN RESNICA O USODI
Ko sem pred devetnajstimi leti začela kot poklicna zdravilka in napovedovalka usode, sem se srečevala z dvema tipoma posameznikov, katerih prepričanja so bila napačna. V prvo skupino sodijo tisti, ki trdijo: »Usoda ne obstaja, jaz imam svobodno voljo in se popolnoma sam o vsem odločam!« V drugo skupino pa uvrščam ljudi, ki verjamejo mitu o usodi. Ti pravi: »Usoda je vnaprej določena in je zapečatena, še preden se človek rodi. Na noben način ji ne more uiti. Je kot knjiga, ki je že napisana in v kateri je do smrtne ure predpisana vsaka podrobnost.« To trditev oziroma mit so ezoteriki popolnoma ovrgli.
KAJ TOREJ JE USODA?
Leta 2006 sem v svoji prvi knjigi z naslovom Zmenek z usodo zapisala takole:
»Na svet pridemo z določenim načrtom, ki pa našega življenja ne determinira, saj je predvsem možnost in obet. Da načrt lahko izpeljemo, nam je dodeljen pomočnik; v rimski antični filozofiji so ga imenovali genius, lahko pa mu preprosto rečemo naš dušni spremljevalec. Slednji nas spremlja od trenutka našega spočetja pa vse do našega zadnjega diha; vodi nas po poti naše usode v glavnem skozi intuitivne prebliske in usojene dogodke (ker naključji ni, naključja ne obstajajo – le mi jih pogosto tako doživljamo). Naš dušni spremljevalec je z nami več utelešenj in pozna naše poslanstvo. In tukaj je za razlago usode iz dlani izjemnega pomena znanje parapsiholoških sposobnosti, da se v vlogi prerokovalca povežemo z njim. Brez parapsiholoških veščin, bi usodo iz dlani razlagali zgolj tehnično, kot nekakšen zemljevid.«
POMEN BOŽANSTEV V HIROMANTIKI
Hiromantika ima zagotovo mnogo skupnega z astrologijo, saj se tudi prsti oziroma blazinice pod prsti imenujejo po sedmih božanstvih, tako kot planeti v astrologiji. Vsako od sedmih (sedem je pravljično in magično število) božanstev pa ima svoj pomen, po katerem prepoznamo njegov vpliv na lastnika roke. Njihovi pomeni so:
Venera
Veneri pripada palec in blazinica pod palcem.
Venera predstavlja ljubezen, strast, materialne dobrine, družabno življenje in apetit, sposobnost empatije, smisel za lepoto in estetiko. Venera je praktično najpomembnejša boginja naše dlani, saj je brez palca naša dlan tako rekoč neuporabna. Palec pri delu sodeluje z vsemi ostalimi prsti.
Jupiter
Jupitrov prst je kazalec.
Tako tudi Jupitrova blazinica pod tem prstom označuje našo moč in vpliv, voditeljske in organizacijske sposobnosti in našo voljo do življenja. S kazalcem kažemo; znamenja tega prsta nam pokažejo, ali bomo igralci svojega življenja ali nemi gledalci, hlapci ali gospodarji.
Saturn
Saturnu pripadata sredinec in blazinica pod njim.
Saturn je bog karme in učitelj. Ni naključje, da je sredinec najdaljši prst in to še na sredini. K njemu vodi črta usode (od zapestja po sredini dlani). S tega področja lahko razberemo, kakšna usoda nam je bila dodeljena.
Sonce
Sončev prst je prstanec, tako tudi vzboklina tik pod tem prstom.
Poročni prstan nosimo ravno na tem, sončevem prstu, in tudi to ni naključje, saj ima vse svoj globlji pomen. Zlato, ki simbolizira sonce, predstavlja najvišjo moč – v dvoje smo namreč močnejši. Na tem mestu se razberejo poroka, značaj, zdravstveno stanje in talenti.
Merkur
Merkurjev prst je mezinec s pripadajočo vzboklino tik pod prstom.
Merkur je bog komunikacije, trgovine, govorništva in krajših potovanj. Lažnivca in tatu kot tudi resnicoljubnega in odkritega človeka razkriva ravno ta najmanjši prst, h kateremu se izteka tudi srčni meridijan. Zato nam njegove lastnosti veliko povedo tudi o ljubezenski sreči in otrocih.
Mars
Marsova ravnina je na sredini dlani.
Mars je znan kot bog vojne, akcije, zadržanih strasti in razvrata. Je edini malefik (prinašalec zla in hudega) na naši dlani. Če se ravnina dviga v hribček in se združi z venerinim hribčkom, potem lahko sklepamo, da se je lastnik take dlani pripravljen poročiti zgolj iz koristoljubja. Vedno pa preverimo tudi druga znamenja na roki. Vendar ne smete pozabiti, da bi brez pomoči boga Marsa vsi bili sužnji; človek se mora znati tudi postaviti zase in se boriti za svoje pravice.
Luna
Lunina vzboklina je ob strani roke – od zapestja proti mezincu.
Luna predstavlja intuicijo in stik z našim notranjim svetom, pa tudi značilnosti dobrih govornikov, pisateljev in pesnikov. Na lunini vzboklini zaznamo morebitna daljša potovanja, tako tista fizična kot tudi potovanja v duhu. Luna predstavlja tudi ljubezen do doma in domovine, sposobnost ustvariti prijetno družinsko vzdušje, ki je za žensko kot mati zelo pomembna.
EZOTERIČNI POMEN ROK
Roke izraščajo iz področja srčne čakre in na dlaneh se manifestirata dve podčakri srca, ki žarčita skozi prste. Iz tega izhaja, da se vse, kar je v našem srcu, izraža skozi naše roke. Srce kot domovanje duše manifestira naše želje, občutke, nagnjenja, strasti in ambicije. Če je srce čisto in ljubeče, bo dobrohoten človek skozi svoje roke manifestiral lepe občutke. Z rokami bo kreiral dobra dela in se ljubeče dotikal svojih najbližjih. Če je srce polno temnih strasti, jeze, besa, sovraštva, pohlepa in tako dalje, pa bo lastnik udarjal s pestmi po mizi, kazal s prstom in za vse svoje težave okrivil druge. Skratka, vse, kar nosimo v srcu in duši, se manifestira skozi naše dlani.
»Pokaži mi dlani, pa ti povem, kdo si.«
KAJ PREPOZNAMO PRI PRVEM ROKOVANJU
Človek je postal mojster besede; besede so kot naše oblačilo, pokrivalo, za katerimi skrivamo svojo nepopolnost. Dlan – pravzaprav prvi stik z dlanjo – pa ne more skriti popolnoma ničesar, saj raste iz srčne čakre, našega bistva. Naš prvi občutek je iz tega stališča najbolj natančno merilo, s kom imamo opraviti.
Prvi občutek je pomemben
Bodite pozorni, ko se z bodočim delodajalcem, sodelavcem ali nekom, ki mu pripisujete večji pomen, rokujete. Vaši prvi občutki so tisti pravi. Vendar se ne gre zanašati samo na občutke, zato vam bom opisala dve skrajni verziji, pa tudi pasti in možna zmotna prepričanja.
1. Mehka, topla, vlažna in prožna dla
Ob dotiku s to vrsto dlani imam občutek, da se rokujem z majhnim otrokom. Podzavestno mi dovoli, da določim čas dotika rokovanja. Če za trenutek premaknem oziroma potegnem njegovo roko k sebi, se ne upira. Koža na dlani je mehka, dlan je lahko topla ali pa zelo hladna, vendar vedno dovolj vlažna.
Moj občutek: midva se že od nekdaj poznava.
Sporočilo:
– lastnik take dlani je vodljiv (morda celo pretirano vodljiv, hlapčevski),
– oporo išče v meni in potrebuje spodbudo, pripravljen se mi je prilagoditi,
– če je starejši od 21 let (kar predstavlja duševno zrelost) in je ženskega spola, je ta oseba doživela hud čustven pretres in je verjetno depresivna – a le v primeru, da je dlan kljub normalni sobni temperaturi hladna.
2. Trda, toga in suha dlan
Ob dotiku imam občutek, da je koža na dlani podobna tesno prilegajoči se rokavici iz lateksa. Rokovanje je formalno »izpiljeno«, popolno, profesionalno, skratka razumsko in naučeno. V tem primeru stranka kljub temu, da je v vlogi mojega odvisnika (ona išče mojo pomoč), prva ponudi roko, določi čas in način rokovanja.
Moj občutek: Oseba se pri svojih življenjskih odločitvah opira bolj na razum kot na občutke duše oziroma srca.
3. Osebe, ki se izogibajo rokovanju
V naši kulturi je v poslovnem svetu običajno rokovanje, vsaj ob prvem srečanju. Če vam gostitelj (avtoriteta) ne ponudi roke in se rokovanju izogne, to lahko pomeni:
– brezbrižnost; vajinega srečanja ne jemlje (preveč) resno,
– da nekaj prikriva in ima za bregom slabe namene, ki so okupirali njegov um in je zato na bonton rokovanja (podzavestno) pozabil,
– je umetnik ali zdravilec; skratka nekdo, ki mu dlani nudijo temeljno preživetje, in jih (podzavestno) ne želi (energijsko) umazati.
4. Osebe, katerih rokovanje je krepko in boleče
Malo je takih ljudi, katerih rokovanje si boste zapomnili za vedno, ker je njihov stisk tako boleč. Če vas (in verjetno tudi druge) oseba stisne do praga bolečine, potem to nedvomno pomeni:
– da želi nad vami imeti moč, nadvlado in avtoriteto,
– da ne premore sočutja niti empatije.
V nadaljnjem pogovoru s tem tiranom boste morda opazili simptome, ki bi lahko ovrgli to teorijo, na primer; prijaznost, ustrežljivost in simpatičnost. Vendar ne zanemarite pomena prvega vtisa in stika z dlanjo, ki pove več kot tisoč (naučenih, zlaganih) besed.
