Z vsakim vdihom se simbolno rodimo
Z vsakim vdihom se simbolno rodimo, z vsakim izdihom simbolno umremo. Na dan se to zgodi v povprečju 20.000-krat. Pljuča odraslega človeka so površina, ki presega 70 kvadratnih metrov. V pljučih je več kot 300 tisoč milijonov kapilar. Če bi jih sešili skupaj, bi dobili žilo, dolgo 2400 kilometrov.
Na dihanje pogosto gledamo kot na samoumeven samodejen proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo. V naravi človekovega življenja je, da se ga večino časa ne zavedamo. Poleg tega, da nam dih daje življenje, je zelo tesno povezan s celo paleto človekovih čustvenih stanj. Vsako čustvo namreč spremlja zanj značilen vzorec dihanja. Iz izkušenj zelo skrajnih čustvenih odzivov zagotovo lahko potrdite, da je bil vaš dih v situaciji, ko ste bili razburjeni ali jezni, drugačen od dihanja med sproščenim poležavanjem na kavču.
Strategija preživetja
V življenju večkrat doživljamo situacije, ko ni primerno, da bi izrazili svoje trenutno čustveno stanje. Takrat (večinoma nezavedno) zatremo tudi dih, s čimer se čustveno stanje omili ali izgine. Ta neverjetna sposobnost nam je kot otroku pravzaprav pomagala preživeti, hkrati pa nam je odvzela marsikatero doživetje.
Človek tako od svojega rojstva naprej v sebi poleg prijetnih doživetij in spominov nosi marsikaj neizraženega, nedoživetega in potlačenega. Ker je sodobni človek v manj kot 10 odstotkih zavestno bitje in v veliki meri (v več kot 90 odstotkov) deluje iz nezavednega, je v nas marsikaj, kar nas bremeni, zavira in nam jemlje energijo, pa niti ne vemo, kaj to dejansko je. Tako se z vzrokom ne moremo spoprijeti. Vemo le, da nam določene stvari ne uspevajo in da določene principe delovanja ponavljamo, pa jih ne znamo preseči. V takih primerih se praviloma odzovemo s stavkom: »Saj sem vedel, da bo spet tako.«
Raznovrstne blokade, nerazumevanja, neprijetni dogodki, travme, šoki in stresi ostanejo zapisani v spominih našega telesa. Ker tako postanejo del nas (lahko se jih zavedamo ali ne) in ker so povezani z neprijetnimi spomini, nam neprestano črpajo energijo. Če je takih dogodkov veliko, nam ti podzavestni procesi jemljejo še več energije. To je zelo pogost razlog občutka izčrpanosti, nezadovoljstva, nejevolje, depresije, ker nam življenje enostavno ne teče, kot bi si želeli. Veliko odraslih opaža, da dihajo preplitko in prešibko ter za dihanje ne uporabljajo celotnega dihalnega aparata. Zadrževanje diha nas na neki način omrtvi.
Ste vedeli, da je za večino ljudi rojstvo naporen in travmatičen dogodek?
S temperature 37 stopinj, kolikor jih ima plodovnica, in iz popolne teme, v kateri smo se razvijali 9 mesecev, iz varnega okolja, nekakšnega raja, kjer nam ni bilo treba početi nič, se rodimo v porodno sobo, kjer so luči premočne za naše občutljive oči, zvoki preglasni za naša ušesa, dotiki pregrobi. Zgodi se šok in pravkar rojeno bitje si kmalu ustvari vtise o svetu, ki jih lahko strnemo v nekaj skupin:
- življenje je borba,
- ta svet je nevaren kraj,
- ne morem dobiti tistega, kar želim,
- najbrž z mano nekaj ni v redu,
- življenje je boleče,
- ljubezen je nevarna,
- nisem sprejet,
- ne morem dobiti zadosti ljubezni in
- za naklonjenost drugih se moram truditi.
Tako ustvarimo prvi vzorec, ki mu prilagodimo vse druge življenjske zasnove, po katerih živimo. Ti vtisi oziroma vzorci nas določajo predvsem na podzavestni ravni. Če bi nas določali na zavestni, bi se z njimi znali spoprijeti. Toda vemo le, da nam določene stvari ne uspevajo in da se nam določeni principi delovanja ponavljajo, pa jih ne znamo preseči.
Spominske blokade, ki jih povzročijo travmatični dogodki, so pogost predmet proučevanj v psihologiji. Gre za teorijo, da smo boleče izkušnje iztisnili iz spomina, ker se človek ne želi spominjati bolečine. Strah pred bolečimi spomini nam ne dovoljuje, da se jih osvobodimo, zato ostajajo shranjeni v umu in telesu v obliki bolečine in napetosti.
Čustva, ujeta v celice
Znanstveniki so ugotovili, da se celice telesa naravno regenerirajo različno hitro, odvisno od tega, kje v telesu se nahajajo. Celice v očeh naj bi potrebovale za regeneracijo 48 ur, medtem ko celice v jetrih potrebujejo 6 tednov, da se popolnoma replicirajo.
Dr. Deepak Chopra je preko obširnih raziskav ugotovil, da se nezdrave celice množijo zato, ker se negativna čustva kemično ujamejo v celice. Negativna čustva v celičnem spominu so torej tista, ki povzročijo, da se zdrava celica replicira kot nezdrava. Tudi drugi znanstveniki, kot so Candace Pert, Joseph Ledoux in Elliot Drucker, so ugotovili, da so kemikalije, ki jih povzročajo čustva, shranjene v celičnih stenah. Ugotovili so, da med izražanjem pozitivnih in zdravih čustev (kot so ljubezen, mir in nežnost) celične stene reagirajo z odprtimi receptorji in ostanejo zdrave. Medtem ko so med travmatičnimi dogodki celice poslale v krvni obtok t. i. peptide (kamor ti ne bi smeli zaiti). Dokler ni travmatični spomin iz blokiranih celic sproščen, se te ščitijo in preprečijo potrebno zdravo komunikacijo z drugimi celicami v telesu. Blokirana komunikacija celic v telesu na neki točki vodi v razvoj fizične bolezni, ki se pokaže na telesu.
Življenjska energija je odvisna od diha
Če razumemo, da je dih ta, ki nas dela žive ter povezuje vse ravni našega delovanja – telesno, čustveno, umsko in duhovno – in da imamo življenjske energije toliko, kolikor je kakovosten naš dih, če razumemo, da smo v življenju ob obremenilnih dogodkih zatrli dih, kar se v posledično odraža v tem, da je dihanje postalo preplitko in prešibko, in če dopuščamo možnost, da obstajajo tehnike in izšolani strokovnjaki, ki nas usmerijo k podoživljanju, ozaveščanju ter odstranjevanju preprek do svojih potencialov, potem smo prehodili polovico poti.
Drugo polovico prehodimo tako, da iz teorije preidemo v prakso. Ob tem je treba ločevati med sprostitvenimi in terapevtskimi dihalnimi tehnikami. Pri slednjih se med procesom namreč lahko pojavijo boleči spomini in takrat ob sebi potrebujemo izkušenega vodjo, ki razume in ve, kaj se nam dogaja, nam je v oporo in nas varno popelje skozi proces ter ga zaključi.
Dih je čudovit, vseskozi je z nami. Pritiče mu, da mu tu in tam posvetimo nekaj pozornosti. Hvaležno se bo odzval. Oživel nas bo ter nas ob vsakem vdihu in izdihu pobožal nežno kot svila.
Tadeja Kern, predsednica društva Bindu
