Maria Ana Kolman
»POTOVANJE V DUHOVNI SVET JE POTOVANJE K SAMEMU SEBI«
Duhovnost je stanje zavesti, ki ga dosežemo z etičnim delovanjem na vseh življenjskih področjih in razvijanjem pozitivnih vrednot, kot so poštenje, resnicoljubnost, ljubezen, sočutje in strpnost. Duhovnost presega omejitve religije, ki temelji na dogmi. Usmerjena je k nematerialnim vrednotam. Duhovnosti se ne da kupiti, zato plačilo t. i. iniciacij ali celo »odpustkov« nima nobenega smisla. V Upanišadah je zapisano:
Smo to, kar je naša globoka želja, ki nas vodi,
kakršna je naša želja, takšna je naša volja,
kakršna je naša volja, takšna so naša dejanja,
kakršna so naša dejanja, takšna je naša usoda.
Potovanje v duhovni svet je potovanje k samemu sebi
Na potovanju v duhovna prostranstva ni nobenih bližnjic. Potovanje v duhovni svet je namreč potovanje k samemu sebi. Na to potovanje človek stopi v trenutku, ko zazna poziv svoje duše in ko njegov um začne iskati odgovore na vprašanja: kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kaj je moje poslanstvo, ali sem dober človek, zakaj imam probleme, kakšen je smisel mojega trpljenja, ali se mi stvari dogajajo z nekim namenom, kako naj izboljšam svoje življenje itd. Medtem ko se duhovno neozaveščen človek ukvarja le z vprašanjem »kaj imam in kaj lahko še dobim«, se duhoven človek ukvarja z vprašanjem »kdo sem in kaj lahko postanem«. Da bi našel odgovore na vsa ta vprašanja, človek običajno poseže po literaturi o ezoteriki, gnostiki in filozofiji. To je intelektualno spoznavanje duhovnosti.
»Ko je učenec pripravljen, pride tudi učitelj«
Sledi izkustveno spoznavanje duhovnosti preko učiteljev, tehnik in pogosto tudi obredov. Velja pravilo, da ko je učenec pripravljen, pride tudi učitelj. Na začetku duhovne poti tako pridemo do učiteljev, ki ustrezajo naši duhovni stopnji. Pogosto učitelje menjamo, doživljamo vzhičenja nad njihovim znanjem in sposobnostmi, pa tudi razočaranja nad namišljeno veličino, ki se lahko sprevrže celo v pohlep. Tako na svoji duhovni poti napredujemo, dokler ne napoči čas, ko smo dosegli ali celo presegli učitelje, nabrali dovolj znanja in potrebujemo lastno notranjo izkušnjo. Pravo znanje, povezano z rezultati lastnega opazovanja, raziskovanja in osebnimi izkušnjami, nas končno usmeri na lastno pot spoznavanja samega sebe, katere namen in cilj je vzpostaviti povezavo z energijami, ki bodo v nas obudile ali razvile našo resnično, v bistvu božansko naravo.
Zakon vzroka in posledice
Medtem ko si je človeštvo omislilo vrsto zakonov, ki urejajo vsa področja človekovega življenja, pa je zanemarilo pomen duhovnih zakonov. Nekdaj so bili prav ti zakoni temelj visoko razvitih civilizacij in so predstavljali tudi osnovo številnim naukom, ki so jih kasneje prevzele religije. Mnogi duhovni zakoni in nauki so bili pri tem spremenjeni, nekateri pa celo izbrisani – kot na primer izvorni krščanski nauk o reinkarnaciji. Po drugem cerkvenem koncilu leta 553 je namreč Cerkev iz Svetega pisma izbrisala vse navedbe o reinkarnaciji in s tem povzročila popolnoma izkrivljeno razumevanje človeka kot duhovnega bitja. Seveda Cerkvi ni bilo v interesu, da bi imel kar vsak človek možnost približati se Bogu, kajti monopol za to si je prilastila le duhovščina. Medtem ko so se verniki pred tem zavedali, da neumrljiva duša v posameznih inkarnacijah zori in se približuje Bogu (in s tem k svoji lastni božanskosti, saj sámo Sveto pismo navaja, da je človekova duša bivališče živega Boga), je vernik poslej verjel v dogmo o enem samem življenju med rojstvom in smrtjo, v katerem lahko s strahom pričakuje le še poslednjo sodbo, po tem pa večni konec – v nebesih ali pa v peklu. Odsotnost zakona o reinkarnaciji je človeka napeljala k slabim dejanjem, za katere ne bo deležen kazni v naslednjih življenjih, in k iskanju vseh mogočih užitkov v tem enkratnem življenju. S tem je prav religija človeka prikrajšala za tisto, kar bi mu morala nuditi: povezavo z Bogom. Človek, ki razume karmični zakon, torej zakon vzroka in posledice, in ki ni omejen le na eno življenje, stremi k idealom, ki imajo značaj duhovnih vrednot. Takemu človeku tudi smrt ne predstavlja konca, ki se ga je treba bati, pač pa enkraten in čudovit prehod v drugo in drugačno obliko bivanja. V krogu zaporednih utelešenj človek duhovno napreduje skozi različne življenjske vloge, pri čemer sta rojstvo in smrt le dva mejnika, ki ločujeta posamezne cikluse.
Vera in duhovnost sta dva različna pojma
Vera je omejena predvsem na odnos človeka do Stvarnika ali Boga. Religije so s svojimi doktrinami pogosto popačile resnico in prišle celo v medsebojna nasprotja. Teh nasprotij pa pri pravi duhovnosti ni. Ta temelji na lastnem duhovnem izkustvu in spoznavanju lastne božanske biti, ne pa na dogmah, verskih obrazcih in čaščenju relikvij.
Splošno sprejete definicije duhovnosti ni. Pogosto se razlage pojma duhovnost nanašajo na oblikovanje osebnosti, osebno vero v nadnaravno silo in preseganje materialnih vidikov življenja. Tradicije duhovnost razumejo kot proces ponovnega oblikovanja osebnosti, z namenom obnoviti prvotno stanje človeka, ki je bil ustvarjen po božji podobi. Da bi to dosegli, je treba slediti naukom: v judovstvu Tori, v krščanstvu Kristusu, v budizmu Budi, v islamu Mohamedu …
Pot, ki jo je morala prehoditi »duhovnost«
V sodobnem času je poudarek na subjektivnem doživljanju duhovnosti. Sodobna duhovnost je mešanica humanistične psihologije, mističnih in ezoteričnih tradicij in vzhodnih religij.
Besede »duhovnost« se je prvič pojavila v 5. stoletju, vendar je v splošno rabo prešla šele v srednjem veku. Beseda je imela svetopisemski pomen in je označevala človeka, ki je bil povezan z Bogom in navdihnjen od Svetega Duha.
V 11. stoletju se je ta pomen nekoliko razširil in je označeval duhovni vidik življenja kot nasprotje materialnim in čutnim vidikom, vendar je še vedno ohranil religiozni značaj v smislu prevlade svetlobe (cerkev) nad temo (materija). V 13. stoletju je duhovnost pridobila socialni in psihološki pomen in obenem postala absolutna domena cerkve. Konec srednjega veka je beseda dobila zelo močan religiozni pomen: duhoven je bil le tisti, ki je bil kristjan.
V 18. stoletju so bili v evropske jezike prevedeni prvi hindujski teksti, kar je imelo za posledico spremembe v razumevanju stvarstva, stvarnika in resnice. Bog je nekako postal bolj ljubeč, kot so razlagali krščanski teologi, poleg tega pa je iz teh tekstov izhajalo, da ima bog rad tudi druge ljudi, ne le kristjane. Kolonizacija Azije je v Evropo prinesla idejo univerzalizma in skrivne nauke azijskih religij, ki so kasneje postali temelj teozofije, budističnega modernizma in mnogih duhovnih šol, ki so duhovnost povezovale z osebno izkušnjo. Od tod pa je kot nekakšna »kozmična izravnava« prišlo znanje, ki je močno vplivalo na človekovo širjenje zavesti in s tem vztrajno spodkopavalo malo verjetne krščanske dogme.
Po 2. svetovni vojni je bila povezava med duhovnostjo in vero dokončno prekinjena. Duhovnost je vse bolj postajala usmerjena v subjektivno doživljanje božanskega in iskanje samega sebe. Na Zahodu sta se pojavila sekularizem in new age gibanje, ki sta človeku ponudila širši vidik duhovnosti kot cerkev, ki je pričela izgubljati vse več vernikov.
Medtem ko Abrahamske vede, ki vključujejo judovstvo in Kabalo, krščanstvo, islam in sufizem, gojijo kult božanstva in kolektivna bogoslužja, pa azijske tradicije, kot so budizem, hinduizem, sikhizem in zen, izpostavljajo individualne duhovne prakse, ki se prepletajo v posvetnem in duhovnem življenju in stremijo h kulturi srca. Drugačen značaj ima afriška duhovnost, temelječa na prepričanjih, ki so usmerjena v dobrobit skupnosti in zaščito le-te pred nesrečami in zlom.
Za sodobno duhovnost se pogosto uporablja izraz new age duhovnost. Ta se je pojavila je sredi 20. stoletja v Angliji in je imela korenine v teozofiji in antropozofiji. V 70-ih letih se je new age gibanje razširilo v Ameriko in povzročilo občuten padec števila vernikov, ki so obiskovali cerkve. Mnogi so se opredelili kot duhovne, toda ne verne, in duhovnost prepoznali kot individualno iskanje lastnega bistva in globljih vrednot. Leta 2005 se je kar 24 % ameriške populacije identificiralo kot SBNR – kratica pomeni spiritual, but not religious, v prevodu duhoven, ne pa veren.
Odkrijmo svoje bistvo
Osnova sodobne duhovnosti je humanistična naravnanost, ki razvija visoke etične in moralne vrednote: ljubezen, sočutje, potrpežljivost, strpnost, odpuščanje, odgovornost, skrb za druge itd. Gre za delovanje v vsakdanjem življenju, brez posredovanja nadnaravnih ali božanskih bitij, ampak izključno iz notranjosti duhovno razvitega posameznika.
Sodobna duhovnost zajema tudi idejo o nematerialni realnosti in s tem povezano notranjo pot, ki človeku omogoča, da odkrije svoje bistvo. Teoretiki duhovnosti trdijo, da duhovnost razvija notranji mir, kar je osnova za srečo. Aristotel je trdil, da so moralnost, krepost in dobrota vrednote, ki jih človek razvije in z njimi deluje brez »vmešavanja« bogov, ki jih je sicer človek ustvaril po svoji podobi in ne obratno.
»Človek je umrljivo božanstvo«
Človek svoje telo, dušo in duha nosi neprestano s seboj! Dejansko se zaveda le telesa, duše in duha pa ne. Če čustva in zaznave usmerimo v pravo smer, se v nas razvije sposobnost zaznave tistega, kar je v običajnem svetu nevidno. Človek pa lahko spozna le tiste skrivnosti bivanja, ki so v skladu s stopnjo njegove duhovne zrelosti. Gre za mistična doživetja, ki človeku omogočajo stik z božanskim in izpodbijajo prepričanje, da človeku to področje ni dostopno. Poimenovanje human za človeka je sestavljena iz dveh sanskrtskih besed: hu-, kar pomeni božanski, in –man, kar pomeni umrljiv. Človek je torej umrljivo božanstvo, zato je človeku, ki svojo zavest razširi v duhovnost, dostopno tudi področje, ki so si ga v preteklosti lastili le svečeniki in duhovščina. Duhovnost zato ni nekaj, kar je rezervirano za t. i. duhovne elite – je vsaka izkušnja, ki človeka poveže z božanskim. Nekateri jo doživljajo v templjih, cerkvah, mošejah in na svetih mestih, drugi v osebni molitvi in meditaciji, tretji pa v naravi ali umetnosti.
