Pred rojstvom smo v svojem notranjem bistvu doživeli popolno zlitje z mamo. Ob rojstvu se je spojilo s fizičnim telesom, morebiti se je to zgodilo v maternici že prej. Nenadna in nasilna ločitev ob rojstvu pa je prekinila stik z mamo. Če je porod potekal nežno in mirno, se je novorojenček takoj ponovno povezal z mamo tako, da so ga položili njej na trebuh in šok je bil verjetno nekoliko manj travmatičen. Novorojenček lahko ob tem pomisli, da je to res strašljivo in si želi vrnitve nazaj v maternico. Zaradi prekinjene povezave z mamo se počuti žalostno ali pa se sprašuje, zakaj se mu to dogaja. Trije različni odzivi na travmo, s strahom, jezo ali žalostjo, že oblikujejo našo osebnost.
Lahko da je bila travma prisotna že v času nosečnosti, ko je mama doživljala stres, otrok morebiti ni bil zaželen ali pa so bili zapleti v nosečnosti ali pri porodu. Če je porod potekal brezhibno, novorojenček domneva, da je življenje enostavno. Če je bil porod dolgotrajen in zapleten, domneva, da je življenje počasno in zahtevno. Lahko postane oseba, čigar dejavnosti morajo biti kompleksne in počasne, ker tako pač je. V primeru carskega reza pa novorojenček najverjetneje še ni bil pripravljen na rojstvo. Kasneje v življenju se bo upiral, naporom se bo izogibal in bo vztrajal pri tem, da si vzame čas.
Svoja lastna prepričanja si ustvarimo zaradi omenjenih travm, ki nam zastirajo jasen in objektiven pogled na resničnost. Kakor da nam prekrivajo oči, s katerimi vidimo resničnost kot popačeno, ter oblikujejo naše dojemanje resničnosti. V to, v kar verjamemo, to vidimo.
Naše notranje bistvo je naš jaz, to, kar v resnici smo. Vsebuje naše talente, želje in notranje vodstvo, ki nas spodbuja, da se razvijemo v osebo, kakršna bi lahko bili. Kot želod, ki lahko zraste v čudovit visok hrast, kadar je okolje temu naklonjeno. Naše bistvo se malokdaj razvija dlje kot nekaj let. Otrok izžareva to čudovito čisto energijo v prvih letih svojega življenja, ko z veseljem in željo po raziskovanju odkriva svet okrog sebe. Plemenitijo ga dobrota, resnica in lepota. Takšno energijo lahko začutite v vrtcu, v srednji šoli je že povsem drugačna. Če je novorojenček obdan z ljubeznijo in pozornostjo, se bo lahko v svojem notranjem bistvu razvijal dalj časa. V vsakem primeru se po nekaj letih začne pogojevanje, ki otroka usposobi, da postane član družine, kulture in države z vsemi njenimi običaji in prepričanji. Oblikujemo ga tako, da se prilagodi in da lahko preživi. Če se ne prilagodi, ne more preživeti, saj je tako zelo odvisen od drugih. Takšno pogojevanje pa otroka dejansko duši, da bi se razvijal v svojem notranjem bistvu. Ne obdajajo ga dobrota, resnica in lepota, kar pa nujno potrebuje za svoj razvoj. Bistvo se umakne in skrije, zelo je krhko in ranljivo.
Tedaj v posamezniku prevlada osebnost, ki se spreminja, in je vse, kar ni del strojne opreme. Različnim situacijam se prilagaja tako, da nosi različne maske. Še vedno ohranja svoje prvotno ime in sedaj se istoveti s svojim fizičnim telesom. Tako izgublja povezavo s samim sabo in pravzaprav pozablja na svoje notranje bistvo. Fizično telo je samo začasno domovanje, ali plašč, v katerem živimo, mi pa vendarle nismo ta plašč ali ta maska. Kadar prevlada naša osebnost, notranjega vodstva, ki nas lahko usmerja, ne poslušamo več. Všeč nam postane tisto, kar nam ne koristi, kar je dobro za nas, pa odklanjamo. Zbegani smo glede dojemanja lepote. Poveličujemo kontroverzno, neokusno in brezdušno umetnost, saj smo zaupljivi do mnenj umetnostnih kritikov. Na stenah imamo potemtakem izobešene slike v stilu Pločevinka Campbellove juhe[1] (op.p.). Podobno kot v bajki Cesarjeva nova oblačila[2] (op.p.), v kateri občudujemo nagnusnega golega cesarja. Vsi namreč trdijo, da lahko le “napredni” posamezniki opazijo lepa oblačila, ki jih nosi cesar. Laži, ki se vsakič znova ponavljajo, postanejo nove resnice, čemur smo priča tudi v današnji politiki.
V posamezniku naj bi se osebnost in njegovo notranje bistvo sočasno razvijala, vendar to se zgodi le občasno. Da preživimo, potrebujemo oboje. Osebnost posameznika lahko notranjemu bistvu zagotavlja koristne izkušnje, hkrati pa ga varuje pred sovražnim okoljem. Osebnost razdelimo na resnično in lažno osebnost.
Resnična osebnost prevladuje, ko je prisotno pogojevanje z ljubeznijo in pozornostjo. Vsebuje pozitivne lastnosti, kot so prijaznost, razumevanje in sočutje, ki negujejo notranje bistvo. Lažna osebnost pa nastane zaradi strahu, jeze ali žalosti. Posledica so negativna čustva, kot so nadutost, pohlep, ljubosumje, užaljenost, samopomilovanje in drugo, ki kalijo naše zadovoljstvo, zdravje in dobro počutje. V svojem notranjem bistvu ne moremo rasti, saj ga ne negujemo in tako ostane skrito. Ali ste kdaj opazili, da kadar ste jezni, žalostni ali prestrašeni, lepote okrog sebe ne vidite več?
Pauline Fourre
Več v knjigi: https://cangura.com/knjigarna/knjige/skrita-dusa-vodnik-za-samospoznavanje/
