Marko Vide, psihoterapevt in svetovalec
Duhovna rast: k Očetu na nebu ali k Materi na Zemlji?
Ljudje, ki hodijo po duhovni poti, pogosto zavračajo telesnost, »negativna« čustva ali potrebo po odnosih in udejstvovanju ter soočenju z izzivi življenja na zemlji. Nekateri psihologi imajo za skrajno obliko tega ravnanja celo poseben izraz: duhovno preseganje. Skrajni primeri iskalcev na tej poti so ljudje, ki se umaknejo v samoto samostanov ali gora, kjer nato svoje življenje posvetijo iskanju transcendentalnega duha.
Skrajnosti novodobne duhovnosti
Umik iz sveta in iskanje transcendentalnih resnic je skrajna oblika novih religij. Če je iskanje teh iskalcev resnično temeljito in če resnično dosežejo transcendentalnega izvornega Duha, pa spoznajo zanimiv paradoks – in sicer da vse materialno Stvarstvo izvira iz tega Duha, ki ga namenoma ustvarja, vzdržuje in prenavlja. Da je torej ta materialni svet del smiselne, druge polovice Božjega Duha, ki je nujno potrebna za njegovo samospoznavanje, razumevanje in izražanje neskončne kreativnosti in ljubezni, ki v čistem Duhu enostavno ni možno.
Ta duhovna pot tako vseeno ni zaman, saj spoznanje tega kreativnega uvida vodi v veliko bolj izpopolnjujoče življenje na Zemlji, kjer posameznik ni več obremenjen s strahom pred minljivostjo, trpljenjem, odtujenostjo in iskanjem smisla. Dosegel je globoko razumevanje prave narave stvarstva, zato je lahko sproščen in uživa mirno življenje v vsakem trenutku in pri tem sprejema vse, kar mu življenje prinaša, z milostjo in veseljem.
Kdaj je duhovno iskanje nepopolno
Manj kakovostno in poglobljeno iskanje na polu Duha vodi v nepopolnost, saj posameznik še ni dosegel končnega uvida, da je tudi manifestirano Stvarstvo temeljno pomemben pol Božjega in zato tak iskalec še naprej zavrača zemeljskost in vse lepote, ki jih življenje na zemlji prinaša. Njegov pogled je še vedno omejen s težo življenja in zato išče njegovo preseganje. Iskanje takšnega človeka je pogosto motivirano z globokim trpljenjem in globokim hrepenenjem srca po spoznanju svoje prave narave in preseganju trpljenja, zato si navkljub želji po pobegu iz sveta, zasluži vse sočutje in razumevanje.
V drugi, tudi nepopolni različici tega istega načina duhovnega iskanja so bolj plitve novodobne oblike duhovnega življenja, kjer posameznik ravno tako še ni dosegel poglobljene izkustvene resnice življenja in duha, ampak na svet vseeno gleda skozi rožnata očala, kjer zavrača pogled na senčno in težko plat življenja in človeške narave. Njegovo pogled je plitev, saj ga ni dosegel z globljim uvidom in spoznanjem narave stvarstva, temveč z zoženjem svojega pogleda na izključno pozitivne aspekte življenja na Zemlji in z vztrajnim zanikanjem in potlačitvijo »temnih« aspektov in čustev.
“Skozi telo in dušo sem spoznal, da je potrebno, da grešim, da potrebujem slo, lastnino, izkustvo obupa, da se naučim, da se jim ne upiram, temveč da se prek njih naučim ljubiti svet, in da ga ni več ne primerjam z nekakšno imaginarno vizijo popolnosti, temveč, da ga sprejemam takšnega kot je, in da sem srečen, da mu lahko pripadam.”
– Hermann Hesse, Siddharta
Pot k Duhu je popolna, če se usmeri nazaj k Zemlji
Duhovni iskalec, ki pa je dosegel končni cilj in se vrnil v svet Stvarstva, ne zanika teže teme, zlorab, trpljenja, obupa in žalosti, ki so prisotne na Zemlji, temveč jih vidi v novi transcendentalni resnici. Ker ne zanika njihove prisotnosti, tudi ne ostaja na njihovem robu, temveč živi sredi bojišča življenja in pogosto posveti svoje življenje dvigu zavesti, pomoči in širjenju ljubezni, skratka deli sebe, kjer vidi, da je to potrebno.
Nova duhovnost takšnega »razsvetljenega« posameznika tedaj ne izloča ničesar več – ne veselja, ne telesnosti, ne spolnosti, ne družine, ne takšne ali drugačne hrane ali pijače, obleke ali dejavnosti, ki so domnevno »neduhovne«, temveč v radosti sprejema vse, kar človeško in zemeljsko življenje prinašata in vsebujeta, saj v vsem in vsakomur doživlja prisotnost Duha in se zaveda, da lahko Božji Duh le prek njega živi ekstatično zemeljsko življenje, po katerem v čistem duhu tako hrepeni.
Pot k duhu je tako lahko izredno koristna in služi preobrazbi človeštva, a le če je dosežena v celoti in se nato usmeri nazaj k Zemlji. Brez tega najglobljega uvida in vrnitve je ta pot nepopolna in škodljiva, saj vodi v umik iz življenja.
Pot v Zemljo usmerjene duhovnosti
Ker pa ljudje nismo le duhovna, temveč predvsem zemeljska bitja, in ker naš svet ni le svet duha, temveč predvsem svet Zemlje, je nujno, da za svoj celovit razvoj naše duhovno potovanje ne usmerimo le k nebu, temveč hkrati ali predvsem tudi navzdol, v temo, podzemlje, v globine in skrivnosti individualizirane osebne duše, telesnosti, Zemlje in predvsem k čaščenju življenja v vseh njegovih oblikah.
Ta druga pot temelji na starejših zemeljskih verovanjih iz arhaičnega obdobja človeške zgodovine, ki časa ne dojema linearno, temveč ve in razume, da je življenje na Zemlji dobro in da se vse v naravi in vesolju vrti v neskončnih ciklih rojstva, razvoja, navidezne smrti in ponovnih rojstev. Simboli te resnice v naravi so vseprisotni tako v spremembah letnih časov, ritmu dneva in noči, kot polnjenju in praznjenju lune.
“Narava je živa in govori. To ni metafora.”
– Terence McKenna.
In če dvig k Duhu zahteva preseganje naše ločenosti in ega, spust k Zemlji zahteva utelešenje naše duše in izražanje našega individualnega poslanstva ter ponovno srečanje z živo naravo in spoznanjem, da le-ta ni mrtva materija, ki nam je dana v upravljanje in izkoriščanje, ampak da resnično živi, govori in čaka, da se vrnemo k njej – predvsem tako da obudimo ekstatične rituale in zemeljske obrede prehoda.
Soočenje s senco
Pri spustu v podzemlje pa kmalu postane jasno, da se moramo pri tem soočiti tudi s svojo lastno in kolektivno senco, nezavednimi, zavrnjenimi elementi svoje duševnosti, ki se vedno znova vračajo v obliki notranjih in zunanjih bitk, nasilja, izkoriščanja, strahov in manipulacij.
Mitologije sveta so polne zgodb junakov in junakinj, ki so se spustili v podzemlje in soočili s svojo senco. Orfeus je odpotoval v podzemni Hades, da je našel in oživel svojo mrtvo nevesto Euridice. Persefono, hči boginje plodnosti, je ugrabil Hades, bog podzemlja (po nekaterih virih naj bi v podzemlje odšla prostovoljno). Beovulf se je spustil v močvirje in spopadel s pošastmi. Inanna se je ravno tako spustila v podzemni svet, da se sooči s svojo temno sestro, boginjo Ereshikigal, ki je nato Inanno ubila in njeno truplo obesila na vhod, dokler je niso oživili in rešili poslanci boginje voda in modrosti – Enki.
Ti miti predstavljajo globoko intuitivno zavedanje, da je spust nujno potreben, če se želimo ozdraviti na najglobljih osebnih in družbenih ravneh, doseči avtentično zrelost in odraslost in izživeti namen naše individualne duše, zaradi katerega smo se utelesili.
Treba je vseeno poudariti, da spust v globine ni isto kot nekontrolirana predaja in izraz vseh potlačenih, temnih in družbeno prepovedanih impulzov iz globin človeške duševnosti in njihovo izživljanje v svetu, kot nas lahko skušajo prepričati mnoge v Duha usmerjene religije. Tudi tako, da osrednja božanstva spusta v temo, kot je recimo Rogati Mož, označijo za hudiča, spust v globine pa za obsedenost ali predajo zlu.
Ne, soočenje s temi silami je nujno potrebno, a z namenom, da se jih spozna, integrira, ukroti, vpreže in nameni za delovanje vsega dobrega. Takšno soočanje je potrebno, če želimo njihovo moč uporabiti za zaščito ranljivih skupin in spremembe, ki so potrebne za izboljšanje našega sveta, in če želimo preprečiti, da se ti impulzi manifestirajo nezavedno, kolektivno, v krvavih revolucijah, vojnah in zlorabah vseh vrst.
“Če boš ozavestil to, kar je v tebi, bo to, kar je tebi, tvoja odrešitev. Če ne boš ozavestil tega, kar je v tebi, bo to, kar je v tebi, tvoja poguba.”
– Evangelij po Tomažu
Kadar se tako uspemo spustiti v svoje globine in jim dovoliti, da se nas dotaknejo, tudi če pri tem izgubimo vse, česar smo se pred tem oklepali ali smatrali za nujno potrebno, se vrnemo globoko preobraženi. Drugi pol, kreativni, manifestirani in Zemeljski del Božjega, namreč ni nič manj skrivnosten kot njegov Duhovni del. Če se v strahu obrnemo in zbežimo pred njim, se s tem odrečemo ne le utelešenju svojih največjih zemeljskih darov, temveč tudi svoji živosti, življenjski energiji, strasti in ekstatičnosti, ki je potrebna za celovito in izpolnjeno življenje.
Usmeritev le k Zemlji ali tudi k Duhu
Nekateri so mnenja, da je dovolj le dvig k Duhu ali spust v globine življenja in narave, toda celostno življenje od nas zahteva potovanje k obema. Ljudje smo tako kot Božje bitje namreč sestavljeni tako iz Duha kot iz zemeljskega telesa in vsaka duša hrepeni ne le po zlitju z Božanskim transcendentalnim Duhom, temveč tudi po spoznanju in izražanju svoje individualne vloge in resnice v svetu.
Isto hrepenenje, ki preveva nas, namreč preveva tudi samega Božjega duha. Duhovni uvidi revolucionarnih mistikov in prerokov govorijo o tem, da je Božje bitje v svoji primarni transcendentalni naravi samozavedajoči se neskončni duh, ki živi izven časa in prostora, ki enostavno biva in je popolnoma prazen, a hkrati neskončno poln, »noseč« z vsem, kar je obstajalo, bo obstajalo in lahko obstaja, a le v potencialni, nemanifestirani obliki.
Iz želje po deljenju in spoznavanju samega sebe naj bi tako to Božje bitje v nekem trenutku iz sebe manifestiralo svoj drugi, kreativni pol in prek njega svet Stvarstva, ki vsebuje elemente, ki jih v svoji primarni duhovni obliki nima. Torej stvari, kot so gibanje, omejenost prostora in časa, minljivost, ločenost, trdnost, številčnost, raznovrstne oblike življenja, čudesa narave, kompleksnosti in lepote medosebnih odnosov in številne druge elemente, ki pričajo o neverjetni ustvarjalnosti Božjega.
Ta druga, kreativna polovica in predvsem njeno manifestirano stvarstvo sta na prvi pogled in po interpretaciji nekaterih verskih naukov prvemu polu tuja in nasprotna, a globlji mistični uvidi kažejo nasprotno sliko, kjer ne le, da stvarstvo ne predstavlja tuji del Božjega, ampak gre za neodtujljivo drugo polovico ene celote.
“Brez njega ne obstajam; brez mene on ostaja nemanifestiran.”
Mirra Alfassa – Mati
Stvarstvo namreč ni le nekaj ustvarjenega in nato ločenega od čistega Duha, stvarstvo je ustvarjeno iz Duha, v Duhu, za Duha in Duh je neodtujljivi del stvarstva, ki ga vsega prežema. Božje se spoznava in poglablja svoje razumevanje samega sebe skozi Stvarstvo, in skozi svoj drugi, aktivni, izražajoči se pol njegove osnovne, nemanifestirane narave.
Poroka Duha in Zemlje, Šive in Šakti
Hindujska verska besedila ta dva pola imenujejo Šiva in Šakti. Šiva je nemanifestirani, transcendentalni Duh ali moški aspekt, ki da informacijo, željo in impulz, medtem kot Šakti predstavlja kreativno polovico ali ženski aspekt stvarstva, katerega delovanje nato “rodi” oz. manifestira vse materialno.
Pomembno je dodati, da Božje vsebuje paradokse in da je tako hkrati res, da sta Šiva in Šakti po eni strani le dva obraza enega Bitja, ki presega vso dvojnost in ločenost, po drugi strani pa sta vseeno tudi dva, med seboj ločena in hkrati v Ljubezni združena, živa Bog in Boginja, s svojo lastno naravo, osebnostjo in bitjem in ne le različne osebne lastnosti Enega.
Čaščenje matere Boginje, ki je bilo tako izrazito v prazgodovini, tako ni predstavljalo le čaščenja Matere Zemlje, temveč tudi čaščenje te višje Matere, Boginje, katere Zemlja je le eden izmed njenih številnih obrazov. V hinduizmu se je ta oblika čaščenja ohranila do danes v t.i. šaktizmu, kjer Šakti predstavlja Mati vesolja in zato ostaja osrednji subjekt verskega čaščenja.
Ta dvojnost, a hkrati enost Božjega, pa je vidna tudi v globljem pomenu izraza, da je Božje bitje ustvarilo človeka po svoji podobi, saj se tudi ljudje delimo na moške in ženske, ki nato v medsebojni združitvi ekstatično ustvarjamo novo življenje, kot pa tudi v tem, da vsak posameznik ne glede na svoj spol, vsebuje tako zemeljsko telo kot tudi transcendentalnega duha.
Izražanje v odnosih
Iz hindujskih besedil, ki Šivo označujejo kot moški aspekt božjega, medtem kot Šakti predstavlja ženski aspekt, je razvidno, da smo tudi v življenju človeške družbe moški bolj nagnjeni k stalnosti, duhu, špekuliranju o metafizičnih resnicah in onostranstvu, medtem ko so ženske bolj nagnjene k sprejemljivosti, telesu, zemeljskim resnicam, intuiciji, obredom in razvijanju kakovostnih odnosov v življenju tu in zdaj.
Del vzroka temu je zagotovo to, da so ženske zaradi svoje specifične anatomije, ki vključuje mesečno ovulacijo, rojevanje (»manifestacijo iz duha v stvarstvo«), skrb za gospodinjstvo in otroke in tudi spremljanje bolnih in umirajočih, bolj vsakodnevno povezane z materialnim svetom in mu ne zmorejo tako zlahka uiti v čisto umsko špekulacijo, ki si jo pogosto lahko privoščimo moški.
Uravnoteženje in pot k celovitosti v vsakodnevnem življenju torej za večino moških vodi predvsem k večji zemeljskosti in telesnosti, za večino žensk pa k večjemu duhu. Ne na način, da se eden ali drug odrečeta svojemu primarnemu aspektu, temveč da ga z ozaveščanjem drugega pola v sebi oplemenitita in obogatita.
To so neprecenljivi darovi, ki jih lahko v ozaveščenih medsebojnih odnosih podarimo en drugemu in si na ta način pomagamo opolnomočiti manjkajoče razvojne potenciale našega bitja. Tako se lahko razvije globoka duševna povezanost med dvema partnerjema, sveta zveza, ki jima pomaga utelesiti njune najgloblje zmožnosti.
Nova naloga človeštva
Nova duševnost in celovita duhovna pot človeštva torej zaobjema oba pola, k Duhu in Zemlji, saj si le ta nista nasprotna, temveč komplementarna in na nas je, da ju povežemo in združimo.
Na zemeljskem, utelešenem polu je pomembno, da se polno utelesimo, povežemo s skrivnostmi Zemlje, odpremo globinam svoje duše ter pri tem poiščemo in izrazimo svojo individualno nalogo in tako prinesemo duha na Zemljo. Nikoli v preteklosti in nikoli v prihodnosti namreč več ne bo točno takšnega bitja, kot smo mi, z našimi unikatnimi darovi, ki, kadar so v celoti izraženi, neverjetno oplemenitijo stvarstvo in širšo družbo okoli nas.
Pri tem tudi ni pozabiti, da lahko le na Zemlji kot utelešena duša uživamo v neskončnem bogastvu in lepoti, ki nam je na voljo v materialni resničnosti; medosebnih odnosih, ljubezni, spolnosti, ustvarjanju družine, raznovrstnih darovih narave, potovanjih, plesu, raznovrstni hrani in številnih drugih dogodivščinah materialnega sveta. Kadar zavestno živimo, cenimo in častimo ta del, častimo božje kot Šakti, Mati Boginjo, ki ustvarja in rojeva vsa čudesa sveta.
