SMRT ME NAGOVARJA
Spusti, opusti, samo pusti.
Pusti bitju srca, da bije,
pusti pljučnima kriloma njune dihljaje.
Noge naj hodijo, roke objemajo
in zemlja naj rije po svoje.
Spusti, opusti in pusti,
da življenje živi tvojo kožo
in kosti podpirajo stebre večnosti.
Nič ti ni treba storiti, nič.
Ker je že vse narejeno.
Manca Košir
Intervju z Manco Košir
SMRT JE MOJA NAJVEČJA UČITELJICA ŽIVLJENJA
Diplomirali ste iz matematike in fizike, svojo poklicno pot ste začeli kot novinarka in nadaljevali kot profesorica, pisateljica ter humanistka. Danes veljate za spoštovano intelektualko. Skratka, vaše življenjske izkušnje so bogate. Kako in kdaj ste začeli raziskovati duhovno stran življenja?
Mar lahko duhovnost ločimo od Življenja? Ne moremo. Lahko pa se Svetlobi in dihanju na vertikali umaknemo v temo ali pa odpiramo srce in svoje naročje vse bolj in bolj za presežno, ki ni horizontalna ravnina našega bivanja. V nas so možnosti in priložnosti za Celovitost in prav po tej Celovitosti, po večji sliki in neskončnem horizontu je od nekdaj hrepenela moja duša. Zato sem že v gimnaziji, ko Indija ni bila modna, prebirala indijske filozofije in religije in tudi maturirala z nalogo Razvoj religije v Indiji. Moja prva seminarska naloga na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo, kot se je v tistih časih imenovala FDV, je bila Pojem smrti v džainizmu, hinduizmu in budizmu. Potemtakem me je tudi smrt zanimala že od mladih nog.
Raziskovanju te dimenzije sem se najbolj posvečala v 80. letih prejšnjega stoletja, ko sem intenzivno brala duhovno literaturo (takrat v glavnem v srbohrvaščini in nemščini, ker v slovenščino ni bilo kaj dosti prevedenega), in sem ena od ustanoviteljic prve skupine za duhovna gibanja na Slovenskem v tistem obdobju.
S čim se ukvarjate zdaj in katere projekte pripravljate v prihodnosti?
Trenutno grem skozi bolečino meni ljubega človeka in se spet učim. Berem dve krasni knjigi, ki bosta otvorili novo sezono Čajank z Manco Košir v Konzorciju, kjer se bomo od 4. oktobra naprej spet dobivali vsak prvi torek v mesecu.
Boste nadaljevali tudi s Hospickafe, s katerim ste začeli lansko jesen tudi v Konzorciju?
Seveda! Nadaljujemo in odpiramo prostor za teme, o katerih se ne govori, saj Slovensko društvo hospic že dve desetletji dela za detabuizacijo smrti in umiranja in odpira naša naročja za žalujoče, bolne ter žalostne. Hospickafe v Konzorciju je zdaj javni prostor, kjer se lahko pogovarjamo o svojih najhujših stiskah in bolečinah. Dragocen javni prostor, v katerega prihaja vse več ljudi! Srečna sem, da sem ga pomagala vzpostaviti, in hvaležna, da ga je knjigarna Konzorcij sprejela odprtih rok. Nadaljujemo vsak četrti torek v mesecu, torej se dobimo 25. oktobra ob 18. uri s pogovorom o smiselnosti trpljenja. Že vadim! Z branjem knjig, predvsem pa s konkretnim trpljenjem ob bolečini ljubljenega bitja.
Za katero izmed vaših izkušenj bi rekli, da vas je največ naučila? Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo?
To pa je vprašanje vseh vprašanj, to! Gotovo sta me najbolj zaznamovali rojstvi hčera, najljubše najstarejše in najljubše najmlajše. Veste, rojena sem v znamenju ribic, občutljivih, senzibilnih, nagnjenih k misticizmu, plavajočih v globinah voda svoje duše … Pa sem očitno potrebovala prizemljitev. Hvala Bogu za hčeri, ki sta me ozemljili, in hvala za njuna (različna) očeta, ki sta mi ponudila priložnost velikih bolečin, razočaranj in učenja deziluzij. To pa je bila lekcija, pomembnejša od tistih v Indiji, kamor sem šla kot deklica mlada na obisk v njihovo literaturo in tudi v deželo mnogoterih nasprotij, kaosa, žarečih barv in strahotne revščine. Potemtakem me je vedno največ naučilo konkretno, stvarno, vsakdanje življenje in učne lekcije, ki sem jih ponavljala, dokler nisem prišla do uvida, kaj me hočejo naučiti. Kot pravi meni draga Pema Chödron: »Nič nikoli ne izgine, dokler nas ne nauči, kar moramo vedeti.« K sreči sta me ljuba starša opremila s pogumom, me podpirala v zvestobi hoje po lastni poti s poštenostjo in močjo za doživljanje bolečine, pa tudi za njeno preseganje. Joj, kako sem jima hvaležna, kako zelo, vam ne morem povedati! Saj je najbolj odločilno to, v kakšni družini se rodimo in v kakšnih odnosih se otroci oblikujemo, kar je najbolj na kratko povzela ljuba Alenka Rebula z naslovom knjige, ki bi jo morali brati prav vsi: Globine, ki so nas rodile.
Bi rekli, da se največ naučite od drugih ljudi in knjig ali skozi lastne izkušnje in introspekcijo?
Učijo me vsakdanje situacije, učijo me otroci, prijatelji in drugi ljudje, učijo me knjige, učim se na duhovnih vajah v tišini, ki jih tako rada izvajam, učim se na postu, kjer se ne postim le od trde hrane, ampak tudi od računalnika, telefonov, od dela in skrbi, od odnosov in ljudi, učijo me novi izzivi in povsem nepredvidljivi dogodki. Ti me kar »ujamejo«, jaz pa brž rečem DA, da ne bi odšli h komu drugemu. Kaj bi vam govorila, saj je življenje tako zelo radodarno, da vam tega ne morem povedati. Še sebi komaj, hihi …
Ja, kot pravite. Najprej lastne izkušnje, potem pa samorefleksija, ki je moje orodje že od malih nog. Odkar vem zase, zvečer delam »inventuro«, obnovim pomembna spoznanja dneva in se zahvaljujem, se zahvaljujem kar naprej za vse, kar mi je dano. Ne le za lepo in čudovito, ampak tudi za boleče in hudo. Objeti VSE v celovitosti, to je duhovno delo, to! In jaz s hvaležnostjo objemam tudi žalost za ljubimi ljudmi, ki so umrli – mama je umrla marca lani, pa še kar žalujem za njo in se počutim kot sirota brez staršev –, rane srca, ki se še niso zacelile in kdaj pa kdaj zakrvavijo … Vse je čudežno, vse je blagoslovljeno in jaz sem srečna, da živim. Kakšen dar, kako velik dar je to! Pa da bi se zmrdovala nad tem, kar mi prinese? Mi na kraj pameti ne pade. Vse s hvaležnostjo sprejemam in se učim spuščati iz dneva v dan. Da bi bilo v meni manj, da bi bila v meni mir in tišina, da bi bila v meni tihotna praznina, v katero lahko vstopa božansko in me skoznjo gleda Božje oko.
Ali meditirate?
V 80. letih smo veliko meditirali skupaj in vsak posebej. Tri leta sem pred spanjem redno delala jogo nidro, prav vsak večer. Bila na nekaj zen sešnih in sedela od jutra do noči. Bila na seminarju čuječnosti pri izjemni učiteljici dr. Tamari Ditrich, ki me je naučila, da ni prave poti brez etične podlage. Če ne vadiš čuječnosti zaradi dobrobiti drugih in sveta, ampak samo za svoje lastno dobro počutje, to ni nikakršna čuječnost, temveč »duhovni wellness za ego«, kot sva poimenovali tako »ukvarjanje« z duhovnostjo in tovrstno meditiranje. Moja najljubša meditacija je meditacija ljubeče naklonjenosti, v kateri se spustimo v svoje srce, najdemo Luč Ljubezni in to Ljubezen v meditaciji prenesemo ljudem, ki so je potrebni. Super je, da z ljubečo naklonjenostjo meditiramo za tiste, ki so v temi in nam zato povzročajo bolečine. Sovraštvo je povsem neproduktivno in z njim se tema in zlo samo širita in postajata vse bolj gosta. Le z Ljubeznijo lahko paramo tkanino hudega, ki je v tem času preplavilo ljudi in svet kot morda že tisočletja ne.
Kakšen je vaš pogled na karmični zakon?
Zdaj bi morali začeti razpravo, kaj je karma. Kdor je študiral indijske filozofije in religije, ve, da to ni tako preprost in enoznačen pojem, kot ga radi uporabljamo v vsakdanjem jeziku. A kar ostanimo pri tem, kar uči že Sveto pismo in kar vsak občuti v svojem življenju, če ne prej, pa preden mu Smrt zapre oči: »Kar seješ, to žanješ.« Ker sem v jeseni svojega življenja, že obiram sadove. Obilo jih je, vam povem brez lažne skromnosti. Hvaležna sem za svojo setev in ponižno obiram njene sadove.
Ali verjamete v reinkarnacijo?
Verjamem in globoko zaupam, da je Življenje večno. Kot učiteljica fizike poznam drugi zakon termodinamike, ki pravi, da je energija neuničljiva. Samo pretvarja se iz ene oblike v drugo. Verjamem, da se po smrti, ki je prehod, naša zavest vrne tja, od koder je prišla in od koder smo vsi zares Doma: v Eno in enost. Vsak je kaplja oceana, iz oceana smo prišli in vanj se vračamo; lepa metafora, kajne? Ne vem, če sem vam odgovorila na vprašanje, ker si na to vprašanje tudi sama ne odgovarjam več. Včasih sem prebrala gore knjig o posmrtnem življenju, hodila poslušat ljudi z obsmrtno izkušnjo in še zdaj jih rada sprašujem, kako je bilo »tam«, do koder so prišli – zato pa se Darovi minevanja začnejo z dopisovanjem Ksenije Malie Leban, ki je »tam« bila, kako pa je »čez«, tega nam še ni nihče povedal … Ampak zagotavljam vam, da bomo prej ali slej vsi izvedeli. Kot pravi Vitomil Zupan: »Življenje je pač smrtno nevarno.«
Kako bi nadaljevali tale stavek: Smrt je … moja največja učiteljica Življenja in radostnega bivanja.
Kaj bi svetovali ljudem, ki korakajo po duhovni poti?
Napuh je smrtni greh, mar ne? In med tako imenovanimi »duhovnimi« ljudmi je ogromno napuha, ogromno! Kaže se v tem, da dotični človek VE, kaj je dobro za drugega in sploh za vse. On je pač posestnik Resnice, ki jo (pogosto za velik denar) svetuje drugim, vedno pripravljen na dober nasvet. Kot učiteljica z močnim pedagoškim erosom, zrasla v učiteljski družini, kajpada prav dobro poznam ta kompleks učiteljev, ki vemo, hehe … Uf, še zdaj imam veliko dela s tem, da ljudem ne bi svetovala, saj imam kajpada kup nasvetov za vsakogar in za vse vedno pri roki, hehe. Z egom pač rastemo, se izoblikujemo, ampak tudi napihujemo. Kot pravi draga Lizika: Ego je čudovit služabnik in strašen gospodar. Mnogi guruji in raznovrstni učitelji so gospodarji nasvetov prav zaradi velikega ega. Kdor je ponižen pred Življenjem in v stiku s presežnim na vertikali, ne bo dajal nasvetov, kaj šele računal zanje, temveč sočutno poslušal, ljubeče podpiral in kaj povedal, kadar je povabljen ali zaprošen za to.
Katera je vaša najgloblja duhovna izkušnja?
Smrt! Smrt mojega ljubega duhovnega sopotnika Marjana Rožanca, ki sem ga obolelega za rakom na pljučih spremljala pol leta vsak dan, ko je umiral. Smrt naju je učila, kaj je zares pomembno v življenju. Samo eno: ljubiti. Kajti ljubezen je močnejša kakor smrt. Ko me sprašujejo, zakaj sem že več kot desetletje prostovoljka slovenskega društva Hospic, vedno znova odgovorim: Ker je smrt moja največja učiteljica. Ob umirajočih sedim v svetem prostoru in v svetem času, v sveti bližini brez mask, da vztrepetam v Svetlobi Resnice in padem na kolena pred največjo Skrivnostjo in Absolutnostjo, ki presega vse. Pred Večnostjo, v kateri ni časa in naših egoističnih, sebičnih ništrcov človeških …
Ljudje so v preteklosti večinoma umirali doma in bili tesneje v stiku s smrtjo, medtem ko danes umiramo, zaprti med štiri bolnišnične stene. Zakaj menite, da smo smrt odrinili od sebe? Ali nas je strah staranja in minljivosti?
Strah nas je, prekleto nas je strah tako staranja kot bolezni in umiranja in smrti. Zakaj? Ker smo padli na finto individualizma in verjamemo v ločenost in ne več, kot naši predniki, v prepletenost, vpetost v družinsko drevo prednikov in potomcev, del večje celote, v kateri smo Eno. Neoliberalizem je pač zainteresiran za preplašene ovce, kapitalizem za sužnje, ki preplašeni ubogajo, farmacevtske korporacije za prodajo pogosto povsem nepotrebnih zdravil prestrašenim bolnikom, da morda ne bi zboleli za tem in onim (hvala Bogu za medicino, ki pomaga k samozdravljenju človeka in ne večanju dobičkov farmacevtov!), gigantska kozmetična industrija za ideale lepote in mladosti. Ta neoliberalistični sistem tekmovanja, konkurenčnosti, preganjanja za višji BDP – ježeš, da me ne zanese v kritiziranje, tega pa res ne maram – skratka, ta sistem, ki nam diktira strahove in »rešitve« proti njim, bo propadel. Morda bo z njim propadla tudi človeška civilizacija, ne vem, odvisno, ali se bomo hoteli prebuditi, se sočutno povezati in pomagati drug drugemu preživeti. Sicer pa, saj je propadla Atlantida, pa stari Egipt in rimsko cesarstvo, zakaj pa ne bi še ta potrošniško blazna, na smrt preplašena civilizacija ljudi brez lastne hrbtenice in svojega notranjega življenja?
Menite, da se je na smrt treba pripraviti?
Na smrt se ne moremo nikoli pripraviti, saj je vedno presenečenje, tako kot sleherna Skrivnost, ampak velja pa se pripravljati. Vsak dan. Najbolje tako, da radostno in polno živimo, zavedajoči se vsakega trenutka tukaj in zdaj, kajti ni nujno, da bo naslednji trenutek prišel. Biti polno prisoten, zavesten, umirjen, v sebi tih in sam, s svetom razigran, ker je tako in tako vse igra, tako se pripravljamo na smrt. Da odlagamo, čistimo, opuščamo in spuščamo, česar ne bomo mogli nesti »čez.« Kot pravi sufijski pregovor: »Zares tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu.« V brodolomu pa lahko izgubimo tudi svoje življenje, a Sebe ne bomo izgubili, če smo se za časa življenja našli, hihi … Meni dragi Stari Grki so rekli, da je filozofiranje samo priprava na smrt, kar pomeni, da premišljujmo, kako živimo, kaj je smisel našega bivanja, kako se približevati Resnici, kako delovati, da bomo ob smrtni uri umrli spokojno, brez grenkobe, da nikoli nismo polno in resnično živeli iz sebe, brez zamer … Z nasmehom hvaležnosti na obrazu, da smo pustili sledi, ker smo globoko ljubili. Kar nekaj teh vaj opravljamo prostovoljci Slovenskega društva hospic pri izobraževanju za spremljanje umirajočih, zato to izobraževanje – sama sem ga opravila kar dvakrat! – priporočam vsem, ki se zavedajo, da se velja pripravljati na smrt. Na smrt svojih bližnjih in na svojo lastno, ki je vedno tu, samo čaka uro in dan, določen za njen obisk in naše slovo tuzemeljskemu bivanju ter potovanju tja »čez«. Naj bo ta pot obsijana s Svetlobo, si srčno želim. A taka bo lahko le, če že v tem življenju dovolimo Luči, da nas hrani in svetli.
