Dejstvo, da je tempo življenja ta trenutek hitrejši kot kadarkoli prej, lahko preberemo v marsikaterem zapisu, zasledimo v pogovorih s sogovorniki in lahko začutimo v sebi, ko se vsaj malo ustavimo in zadihamo. Željni po izpolnjevanju ciljev, nalog, svojih in tujih pričakovanj hitimo iz naloge v nalogo, obveznosti v obveznost, iz trenutka v trenutek. Zdi se, kot da nikoli ni dovolj. In morda za nekoga res nikoli ni dovolj.
Vse to bi bilo lepo, če med tem ne bi izgubljali nasmeha na obrazu, žara v očeh, časa za podelitev toplih besed in spodbud drug drugemu. Vse to bi bilo prav, če med tem ne bi, za voljo prej omenjenih zmag, izgubljali svojega zdravja, vitalnosti in življenja. Vzporedno s tem hitenjem pa se mojstrimo tudi v dajanju izgovorov, s katerimi sami sebe prepričujemo tako močno, da vanje začnemo brezpogojno tudi verjeti. Sami sebe potiskamo v krogotok slepljenja, iluzij in lažnih utvar, ki v resničnosti pravzaprav nimajo mesta niti v našem srcu niti v duši. Vsi zadihani hitimo za njim – življenjem, a pozabljamo, da gre on skozi in mimo nas.
Le redko v trenutku prisotnosti zaznamo sebe, svoje občutke in slišimo misli, ki se nam porodijo v glavi. Le redko za res zaznamo življenje v trenutku. To lepoto, preprostost in hvaležnost.
Vsi bomo nekoč prišli do svojega konca – v zmernem tempu ali pa v tempu, kjer prehitevamo sami sebe.
Zato se vprašam, zato te vprašam – ali je vredno? Ali je vredno, da prehitevamo trenutke, ki jih imamo na voljo in lahko v istem trenutku tudi izpuhtijo, kot da jih nikoli ne bi bilo? Ali je vredno, da drage nam osebe, ki jih imamo v svojem življenju, pozdravljamo le bežno, pokličemo le redkokdaj in z njimi odlašamo obljubljeno kavo, vse dokler je enkrat zanjo že prepozno? Je vredno, da za voljo stresnega doseganja priznanj, prilaganja in ugajanja, ne živimo radostnega, veselega, mirnega in izpopolnjujočega življenja?
Marsikateri trenutek ovrednotimo šele takrat, ko le-ta postane spomin.
Da bi to spremenili pravzaprav ne rabimo veliko. Potrebna je le odločitev za spremembo. Nihče ne bo namesto nas živel našega življenja, nihče ne bo namesto nas prevzemal odločitev, nihče se ne bo namesto nas smejal, plesal in pel, če tega ne bomo naredili sami. Nihče ne bo namesto nas doživljal in ovrednotil trenutkov, če jih ne bomo mi sami.
Ni vedno lahko, a se da. Vaja dela mojstra, če mojster izbira delati vajo.
Načinov, kako živeti polnejše življenje z zavedanjem in ovrednotenjem trenutkov je veliko. Različni smo si in zaradi tega ni popolnega recepta. Treba je pri sebi ugotoviti, kaj nas najbolj vrača in obdrži v sedanjem trenutku; morda zavestno dihanje, meditacija, molitev, šport, pisanje in čutenje hvaležnosti za vse, kar zaznamo ter kar nas obdaja. Vsekakor pa je pogovor s seboj bistvenega pomena, kjer je potrebno ugotoviti, katere so naše prioritete in kaj je tisto, ki bogati naše življenje in nas dela življenja polne ljudi. Le s to ugotovitvijo se bomo izognili vse več trenutkom, ki bodo nevede oddrveli mimo nas. Trenutke, v katerih pa bomo zares prisotni, bomo tako lahko živeli dvakrat – enkrat zavestno v sedanjosti in drugič, ko jih bomo s hvaležnostjo podoživljali kot spomin.
Avtor: Sara Manjalli
Sara je tudi avtorica knjige: Korak za korakom na poti življenja, kjer si lahko njeno zgodbo in razmišljanja orišete še podrobneje.
Pogosta vprašanja
Kaj pomeni živeti polnejše življenje?
Polno življenje po pozitivni psihologiji (Martin Seligman, PERMA model) vključuje: pozitivna čustva, angažiranost, kakovostne odnose, smisel in dosežke. Ni formula, je osebna sinteza. Skupni imenovalec srečnih posameznikov po vsem svetu: prisotnost v trenutku, smiselni odnosi in prispevanje k nečemu večjemu od sebe.
Kateri so konkretni koraki k bolj polnemu življenju?
Trije dokazani vstopni koraki: (1) Dnevnik hvaležnosti – 3 stvari dnevno, ki po raziskavi Emmonsa in McCullougha (2003) opazno izboljša počutje; (2) Ena stvar ki te resnično zanima – 1 ura tedensko brez telefonov; (3) En globok pogovor tedensko – ne small talk, pravi pogovor. Preprosto, ne enostavno.
Zakaj se tako pogosto počutimo, da nam življenje uhaja?
Prevladujoči razlogi: (1) Avtopilot – skoraj polovico časa smo z mislimi drugje (Harvard, 2010); (2) Socialna primerjava na spletu, ki vedno prikazuje tujo najboljšo verzijo; (3) Pomanjkanje namere – gremo skozi dan brez zavestnih odločitev. Rešitev ni drastična sprememba, temveč vnos zavestnih mikroodločitev v obstoječe rutine.
Ali je sreča odvisna od zunanjih okoliščin ali notranjih dejavnikov?
Po modelu Sonje Lyubomirsky je polovica sreče genetsko pogojena, zunanje okoliščine (dohodek, status, dogodki) prispevajo majhen delež, preostanek pa so naše namerne dejavnosti. To pomeni, da imamo nad velikim delom svoje sreče nadzor – s tem kaj delamo, kako razmišljamo in kako se odzivamo. To je osvobajujoče, ne breme.
Kako najti smisel v vsakdanjem življenju?
Viktor Frankl je identificiral tri vire smisla: (1) Ustvarjanje – kaj prispevamo svetu; (2) Izkušnje – kaj doživljamo (narava, lepota, ljubezen); (3) Odnos do trpljenja – kako se odzovemo na neizogibne izzive. Dnevna praksa: ob zvečer zapiši en trenutek, ko si čutil/a, da je tvoje življenje smiselno. Sčasoma postane vzorec.
