Aborigini so avstralski staroselci, ki verujejo v totemizem in zapleten družbeni sistem, temelječ na mitih in kultnih obredih, podrejenih umetnosti. V preteklosti so bili izpostavljeni iztrebljanju, vendar se je v zadnjih letih odnos države do njih spremenil, saj so dobili enakopravnost in nekdanjo zemljo. Kljub temu pa je med aborigini, med katere je v iskanju samih sebe odšlo že mnogo popotnikov, veliko samomorov in alkoholizma.
Domačini, znani tudi kot aborigini, naj bi po predvidevanjih prišli v Avstralijo pred več kot 40 tisoč leti. Potem ko so v svojih kanujih iz lubja iz Azije pluli od otoka do otoka, so se najbrž izkrcali na tropskem severu Avstralije. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Ti kamenodobski lovci in nabiralci sicer niso imeli loka in puščice, pri lovu pa sta jim pomagali dobro premišljeni pripravi – bumerang in woopera, posebno lučalo kopja. Ko so na avstralski obali leta 1788 pristali prvi Evropejci, da bi ustanovili kazensko kolonijo, je živelo na vsej celini približno 300 tisoč domačinov, ki so govorili 200 različnih narečij.
Sanjski čas
Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili njihovi predniki vsem. Ta dediščina je del tistega, kar poznamo danes pod imenom sanjski čas. Domačini pravijo, da so na začetku časa »bitja« ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Med večino plemen je razširjeno verovanje, da vzporedno s pojmoma tukaj in zdaj obstaja še sanjski čas, v katerega ljudje zdrsnejo med spanjem. Domačini verjamejo, da je v daljni preteklosti nastala razlika med časom v budnosti in časom v spanju; tako imajo zanje nenavadne stvari, ki se utegnejo zgoditi med spanjem, težo resničnosti.
Začetek sveta in mavrična kača
Pri razumevanju pojma sanjski čas pomagajo tudi verovanja domačinov, ki zadevajo naravna svetišča aboriginov. Domačini pripovedujejo, da se je na začetku časa sveta globoko pod zemljo iz dolgega sna prebudila mavrična kača. Ko se je zravnala, pa ji je bila v napoto velika skala, zato jo je mavrična kača dvignila na površje in tako je nastal Uluru, naravno svetišče.
Kako so aborigini živeli včasih?
Aborigini so sicer živeli v majhnih plemenskih skupnostih, ki so se, kadar je začelo primanjkovati hrane, redno selile na nova območja svoje podedovane zemlje. Ko so odhajali, so zemljo pogosto požgali in si s tem zagotovili, da bi bila ob vrnitvi spet rodovitna. Zgradili so si preprosta bivališča iz lubja in lesa, v katerih so prebivali. Mladeniči so lovili kenguruje, emuje in oposume, sveta bitja, ki so jih po plemenskih zakonih smeli uporabiti za hrano. Nastavljali so vabe za ribe in lovili race. Ženske so nabirale užitne rastline, ličinke žuželk in zaloge medenih mravelj. Iz semen, zmletih v moko, so pekli kruh. Med dolgimi sušnimi obdobji so dobivali vodo od puščavskih žab, ki so bile zakopane globoko v peščenih sipinah in so v svojih trebuhih hranile vodo, da bi preživele do naslednjega dežja, poznali so vse užitne in uporabne rastline in grmiče. Zelo spoštovani člani plemena so na mlajše prenašali običaje in skrivne obrede svojega plemena ter jih učili, kako se je mogoče pogovarjati z duhovi prednikov.
Ljudstvo praznovanja
Aborigini so tudi ljudstvo praznovanja. S petjem in plesom praznujejo praznik, imenovan corroboree, tako da moški posnemajo živali in z živahnimi kretnjami ponazarjajo zgodbe o junaštvu. Člani plemena so ob tem obredu pobarvani z rdečo in belo barvo, igrajo pa tudi na značilno glasbilo didgeridoo. Verjetno jim takšni obredi pomagajo preživeti, saj se v najbolj sušni in negostoljubni deželi lahko preživi z znanjem in izkušnjami, ki so jih v dolgih tisočletjih zbrali njihovi predniki, katere dežela je bila njihova radodarna in dobrotljiva prijateljica. Žal je njihov raj kot v mnogo drugih krajih zmotil prihod belcev.
Danes število aboriginov ponovno narašča
Novi beli prišleki niso razumeli zamisli domačinov, torej aboriginov o sanjskem času, niso imeli razumevanja za njihov odnos do zemlje, podedovane od prednikov. Odpravili so se proti notranjosti dežele in si prilastili pašnike, ki so jih potrebovali. Neoboroženi aborigini pa niso mogli kljubovati sporom, do katerih je kmalu prišlo. To je bil začetek prvega pokola, ki se je nadaljeval vse do poznega devetnajstega stoletja. Svojo ceno so zahtevale tudi nove bolezni, ki so dodobra zredčile prebivalstvo, kasneje živeče v zavarovanih rezervatih in najbolj odmaknjenih območjih dežele. Danes število domačinov znova narašča. Doslej so jim predali že Ayersejevo skalo, ki ostaja glavna turistična znamenitost, vendar nekateri sveti simboli na njej obiskovalcem niso dostopni. Na teh krajih slavijo že omenjeni sanjski čas v vsej njegovi živopisni tradiciji.
Prvi, ki so opazovali zvezde
Pred nekaj leti je po poročanju časnika Delo avstralska študija razkrila, da so bili avstralski staroselci morda prvi na svetu, ki so opazovali zvezde. Opazovalce zvezd iz Stonehengea in starega Egipta naj bi tako prehiteli za več tisoč let. Astronom pri avstralski znanstveni agenciji Commonwealth Scientific and Research Organization Ray Norris pravi, da se je podrobno znanje o zvezdah v tradicionalnih pesmih in zgodbah prenašalo iz roda v rod aboriginov, katerih zgodovina sega več deset tisoč let nazaj. Norris je dejal, da obstaja veliko aboriginskih pesmi, legend in mitov o nebu, ki so bili predmet raziskave. Pri tem so ugotovili, da so si nomadski aborigini z nebom pomagali pri usmerjanju, določanju časa in označevanju letnih časov. Norris kot primer omenja obredno pesem, v kateri mrk razlagajo kot ljubezenski akt med Soncem in Luno, pri čemer telo enega prekrije telo drugega. Sedaj išče dokaze, ki bi aboriginsko astronomijo umestili v zgodovino, na primer v skalo izklesane zapise o meteorjih ali kometih. Prepričan je, da so aborigini v opazovanju zvezd prehiteli Evropejce, vključno z britanskim Stonehengeom, ki je nastal okoli leta 3100 pred našim štetjem, pa tudi velike piramide v Gizi.
V svetu cenjeni, v Avstraliji ne
V skupnostih na severu Avstralije, pravi poročilo avstralske vlade, kjer živi največje število avstralskih staroselcev, pogosto prihaja do spolnih zlorab otrok. Ugotovljeno je bilo, da obstaja zelo močna povezava med alkoholizmom, nasiljem in spolno zlorabo. Aborigini so za marsikoga prekleto pleme in v Avstraliji veljajo za nižjo raso. Stopnja samomorilnosti pri aboriginih je dvakrat višja, umori se dogajajo šestkrat pogosteje, prav tako imajo aborigini enajstkrat večjo možnost, da bodo končali v zaporu kot ostali Avstralci. A tudi to so aborigini, ki so jih zahteve belega človeka stisnile v kot in napravile nemočne. Podobna zgodba je doletela še marsikatero pleme, ki smo ga s svojimi zahtevami in načinom življenja ugonobili, namesto da bi se od njih naučili dragocenih spoznanj in lekcij. Pomislimo samo na Indijance, Inuite in še katera ljudstva. Toliko bi nam lahko dali, če jim mi kot novi »boljši« svet ne bi toliko vzeli. Rezultat? Kot kaže, smo vsi za odtenek manj srečni (tudi v Zahodnem svetu naj bi bil stres velik problem) in odtujeni drug od drugega ter sami od sebe.
Avtorica: Saša Bešter, novinarka
Pogosta vprašanja
Kaj je sanjski čas pri aboriginih?
Sanjski čas je dediščina prednikov, v kateri so »bitja« na začetku ustvarila duhovni svet, zemljo in vse živo. Po verovanju večine plemen obstaja vzporedno s tukaj in zdaj, ljudje pa vanj zdrsnejo med spanjem.
Kdaj so aborigini prišli v Avstralijo?
Po predvidevanjih pred več kot 40 tisoč leti. Iz Azije so pluli v kanujih iz lubja in se najbrž izkrcali na tropskem severu celine. Ob prihodu Evropejcev leta 1788 je na celini živelo približno 300 tisoč domačinov.
Članek se konča z mislijo, da smo odtujeni drug od drugega in sami od sebe. Podoben občutek nepovezanosti opisuje Ilchi Lee v knjigi Povezovanje s seboj.
