Vsi si želimo ljubezni. Zato je zelo pomembno, da definiramo, kaj ljubezen je in kaj ni. Zelo blizu mi je opredelitev ljubezni filozofa Umberta Galimbertija, da so ljubezni sposobni le odrasli posamezniki z razrešenim Ojdipovim kompleksom, ki hkrati odgovarja na vprašanje, zakaj se dandanes partnerji razhajajo oziroma partnerstva sploh niso več mogoča – enako pa velja tudi za odnose s prijatelji, starši in otroki.
»Ljubezen ni nekaj spokojnega, ni rahločutnost, zaupanje, udobje. Ljubezen ni medsebojno razumevanje, strinjanje, prijaznost, spoštovanje, strast, ki seže globoko v dušo ali omadežuje telesa. Ljubezen tudi niso tišina, vprašanja, odgovori, zaobljube večne zvestobe, razhajanja nekoč skupnih namenov, prelomljene obljube in neizpolnjeni obeti, brodolom sanj ob prebujenju. Ljubezen je poseganje v integriteto posameznikov, dotikanje človekovih skrajnih meja. Posameznik ne more ubežati svoji samoti in še manj svoji nedostopnosti, ko išče intimnost zaradi sebe in ne zaradi drugega, kajti že z namenom, da bo v ljubezni odkrival sebe, je zaustavil vsak premik k transcendenci, k presežnemu, k onostranskemu, ki bi mu omogočil, da postavi na kocko svojo neprebojno samozadostnost in odpre vrzel ali tudi rano v svoji varovani istovetnosti. Nekakšen prelom v sebi, da bi lahko vstopil drugi. To je ljubezen.«
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!