Žal se velik delež zakoncev ali partnerjev ujame v večni ponavljajoči se krog: nekaj časa je prijetno in sta drug z drugim prijazna, nato pride čudna napetost, vsaj eden se začne truditi, da bi drugega osrečil ali vsaj ne razjezil, nato se ta napetost na razne načine sprošča (prepir, molk, udarec, odhod), partnerja spet začneta pogrešati drug drugega … In krog se ponovi.
Partnerja kmalu ugotovita, da se jima pravzaprav vse ponavlja in da ne vesta in ne znata prekiniti tega nesmiselnega trpljenja. V čem je torej težava?
Otroci, starši, denar in spolnost
Zakonci se skoraj vedno prepiramo o štirih temah: otroci, starši, denar in spolnost. Tu se vedno najdemo. Največkrat z nasprotnimi mnenji in popolnoma različnim dojemanjem istih dejstev: dokazujemo drug drugemu, kdo ima prav, kdo je kdaj kaj naredil dobrega ali slabega: »jaz tako ali tako vem, da sem se dobro in pravilno odzval; seveda je problem v tebi, do otrok si prestrog ali pa se za njih sploh ne zanimaš; točno takšna si kot tvoja mama – to ti pove celo tvoj oče; denar služim jaz, ti pa ga tako čudovito zapravljaš; če bi bil pravi moški, bi ga več zaslužil, itak pa bi bili vsi problemi rešeni, če bi si ti večkrat vzela čas za najino spolnost …«
V besednih dvobojih smo pravi mojstri. Z leti postanemo specialisti, ker natančno vemo, kaj reči, da bomo zakonca prizadeli točno in naravnost v srce. In to zelo boli! Boli tako zelo, da se o tem nočemo pogovarjati. Saj mine, pravimo. Res je, mine, vendar ne izgine. Ne izgine naše ponižanje, naš občutek, da nas partner nima rad, ne izgine nori občutek, da nismo dovolj uspešni, da nismo dovolj dobri za ta svet. Ne izgine boleči občutek zavrženosti in neslišanosti, občutek neprimernosti in nesprejetosti partnerja, ne izgine krivda, ki je imamo v izobilju. Pogosto smo priče pravi čustveni vojni med partnerjema. In o tem nočemo govoriti.
Prenehajte s čustvenimi vojnami
Ta del odnosa, ko v zakonu zaškriplje, nam je tuj. Doma nas niso naučili, v šoli nas niso poučevali o notranjem svetu, ki med partnerjema dobiva konkretne oblike v prepirih, stalnih odhodih v garažo, alkoholu, pretiranem delu, prekomernih potovanjih po celem svetu … Ko v zakonu zaškriplje, je potrebno narediti nekaj drugače! Najprej se zakonca kot dva odrasla in inteligentna človeka odločita, da bosta naredila vse, kar znata, da bosta imela dober odnos. Kar pa ne znata, se bosta naučila ali poiskala pomoč. Potrebna je odločitev, da imata dovolj čustvenih vojn – to nič ne stane. Preveč je jeze, sramotenja, strahov, razočaranj, neizrečene žalosti, poniževanja.
V drugem koraku je čas, da partnerja prevzameta odgovornost za svoje lastno vedenje, mišljenje in čutenje. Najprej naj poskrbi vsak zase. To ni egoistično, to je osnovna drža mene samega, da bom lahko v zakonski odnos dal najboljši del sebe. Konkretno to pomeni, da bomo prevzeli odgovornost za metanje krožnika po stanovanju. To je naša odgovornost. Nihče drug ne more tega storiti namesto nas. Smo pa tudi sami odgovorni za svojo jezo, ki se prebudi ob zakoncu. Običajno to težje razumemo, saj rečemo, da nas je partner razjezil s svojim početjem ali jezikanjem. Gotovo je to res, vendar se moramo ob tem zavedati, da je naša jeza samo naša in smo sami odgovorni zanjo. Prevzemati odgovornosti za lastna čutenja ni lahko, saj nas tega nihče ni učil. Vendar lahko le na ta način začnemo dodatno spoznavati in v zakonski odnos prinašati najboljši del sebe. To storimo zaradi lastne sreče. Dober zakonski odnos sestavljata dva samostojna in čustveno odrasla človeka. Čustveno začnemo odraščati, ko vemo, kaj se dogaja v naši notranjosti ob drugih ljudeh, najbolj ob svoji ženi oziroma ob svojem možu.
Opazujte sami sebe
Ko v zakonu zaškriplje, je ravno tako čas, da se začnemo zavedati svojih čustvenih odzivov. »Kdaj postanem žalosten? Kdaj se povečajo moji strahovi? Kako odreagiram, ko me kritizira nadrejeni ali sodelavci? Zakaj zamrznem ob povišanem glasu svojega očeta? Kaj mi povzroča tesnobo? Kako to, da me jezi toliko dogodkov, medtem ko so kolegi ob istem dogodku popolnoma mirni? Kaj torej nosim v sebi? Zakaj sem v službi prijazen, doma pa znorim? Zakaj sem tako hitro užaljena?« Postanemo pozorni nase in na to, kaj v nas prebujajo drugi. Počasi bomo vedeli, kaj je naše in kaj ni. Nošenje čustvenih vsebin drugih je zelo naporno in nič koristno. Tega nam ni treba početi – sebe obremenjujemo, drugemu pa nič ne pomagamo, niti zakoncu ne moremo pomagati na ta način.
Težje je poslušati kot govoriti
Za reševanje krize v partnerskem odnosu uporabite moč svoje zveze. Ko oba partnerja prevzameta odgovornost za svoja čustvena stanja (strahovi, jeza, žalost, sram, razočaranje, odvečnost, ciničnost …) in se odločita za boljši odnos, se je treba odločiti še za pogovor o čustvenih stanjih, ki se nam prebujajo ob partnerju. Pogovor o takšnih vsebinah bo popolnoma spremenil razumevanje sebe in drug drugega. Moramo pa vnaprej vedeti: težje je poslušati kot govoriti. Zato še toliko bolj pride v ospredje odločitev, da se ne igramo več čustvenih vojn. Od teh smo le utrujeni. Noro utrujeni. Oba si zaslužita medsebojno spoštovanje, razumevanje, sočutje, nežnost. Pripada vama veselje in radost skupnega bivanja, pripada vama, da sta si drug drugemu v oporo, ne pa da sta besna, ko se zagledata. Pripada vama, da si zagotovita varnost in prijeten stik, sobivanje. Vendar obstaja ena kruta psihična zakonitost: do pozitivnih čutenj (veselje, zadovoljstvo, skrb za drugega, zanimanje …) nimamo dostopa v celoti, dokler se ne soočimo s težkimi vsebinami, ki jih nosimo. Konkretno to pomeni, da dokler si ne upamo stopiti v svet svoje ranljivosti in deliti svoja težka čutenja s partnerjem, nam ne bo dovoljeno uživati, kar nam je življenje pripravljeno ponuditi ob drugemu.
Bodimo modri, življenje je lahko zelo kratko. Ni treba, da smo drug drugemu v breme in napoto. Samo partnerja sama se lahko odločita in stopita na pot lepih vzdušij med njima. Povečala se bo njuna sreča, otroci pa bodo neizmerno hvaležni.
Avtor: Janez Logar, Zakonski in družinski terapevt, [email protected]
