Avtor: Uroš Križaj, dipl. ing. agronomije in hortikulture, Zavod debela čebela
Ekonomisti po svetu so si enotni, da je poljedelstvo osnova nacionalnega bogastva in blaginje vsake države. Iz rastlin dobimo večji del vsega, kar potrebujemo za življenje – prehrano, ogrevanje, papir, hiše, posodo, pohištvo, ponekod na ruralnem podeželju kot prevozna sredstva … Rastline služijo kot okras pri obredih rojstva, poroke, smrti in cerkvenih ritualih. S cvetjem krasimo mize ob svečanih trenutkih, na prireditvah in večerjah in ga poklanjamo v znak prijateljstva, ljubezni, spoštovanja in naklonjenosti.
Skrivnostno življenje rastlin
Knjige učijo, da rastline s pomočjo sončne energije, molekul ogljika, dušika, vodika, fosforja, kalija ter ostalih elementov pri procesu fotosinteze tvorijo ogljikove hidrate, aminokisline, beljakovine, maščobne kisline, sestavljene in enostavne sladkorje, vitamine, olja, voske in celulozo. Večji del ogljikovih hidratov v koreninski sistem prehaja kot hrana talnim organizmom, ki so preko mreže gliv povezani z rastlinami. Že stoletja se raziskovalci in znanstveniki ukvarjajo tudi z idejo, kako rastline čutijo in kako se odzivajo na dražljaje. Meritve so marsikoga od njih pošteno presenetile. Nekateri so celo mnenja, da rastline ob različnih dražljajih zelo posebno reagirajo. Oddajajo vonjave, ki privabljajo žuželke, in take, ki odganjajo rastlinojede živali.
Rastline in tla
Koreninski sistem rastlin lahko sega od nekaj centimetrov do več metrov globoko. Na površinskem sloju mreža gliv in mikroorganizmov rastlinam omogoča rast, razvoj in povezovanje s širšim okoljem, zato sta navidezno ločeni drevesi preko tal povezani. Rastline iz rodu metuljnic (fižol, grah, detelja, bob, soja, lucerna in robinija) živijo v sožitju z bakterijami iz rodu Rhizobium in so sposobne vezave dušika iz zraka. Na ta način uspešneje rastejo na revnejših tleh. Vse to v namenu stalne preskrbljenosti z vlago, ki služi prenosu hranil med rastlinami in organizmi v tleh. Zastirka iz odpadle listne mase z razpadanjem hrani organizme, tla ohranja stalno vlažna in topla, deževniki pa s svojim delovanjem poskrbijo za zračnost in soustvarjajo humusni sloj. Organsko snov skozi rove v tleh odnašajo proti kamninski osnovi, le to pa prinašajo na površje.
Ugodje mikroklime
Na primorskem Krasu, med Štanjelom in Sežano, leži vas Kopriva. Vremenske razmere so za intenzivno pridelavo sadja precej neugodne. Tanka plast tal ne omogoča globinske razrasti korenin sadnega drevja, hladen veter pozimi povzroča zmrzal, vroč poletni, ki piha z morja, pa hitreje izsušuje tla. Zato tu raste predvsem trta, travniki pa so namenjeni reji drobnice. Na družinskem posestvu nama je z očetom uspelo v senčne predele na gomilaste grede posaditi več kot petdeset dreves. Za boljšo zračnost in strukturo tal sva dodala humus, travnato in listnato zastirko, vermikulit in kremenčev pesek. Drevesa sva pri sajenju zaradi vetrovnih razmer namesto s podpornimi koli raje obtežila s kamenjem, jih obdala z mrežo proti srnam in na vznožje debel nalepila trakove proti mravljam in gosenicam, da le-te ne razmnožujejo listnih uši, gliv in plesni. V zastirki so posejane medonosne rastline in dišavnice, ki privabljajo žuželke. Na tak celosten način je po načelih gozdne permakulture možna pridelava sadja na manjših področjih. Mikroklima in vremenske razmere na manjšem območju lahko ustrezajo sajenju sadnega drevja in jagodičevja kljub tankemu sloju tal, pomanjkanju padavin, poletni pripeki in zimskemu mrazu.
Iluzija (ne)mogočega?
Človek hrepeni po duševnem miru in vsem, kar krepi moč življenja. Podobno je na vrtu. Narava nudi občutek zadovoljstva in miru, naša (p)osebnost pa se kaže v izbiri rastlin, ki ne rastejo avtohtono pri nas. Bolj ko jim omogočimo prilagoditev podnebju in talnim razmeram, lepše bodo rasle. Nasprotno bodo propadle zaradi padca vitalnosti in delovanja živih in okoljskih dejavnikov.
Vrtnarjev namig
Opazovanje koreninskega sistema, oblike listov in stebla, časa cvetenja in barve plodov nam kaže zunanje lastnosti rastlin. Pogovor z rastlinami in dotikanje ustvarjata odnos z vibracijami in pretok energije. Na tak način rastline začutijo, kaj od njih želimo in kaj jim je namenjeno.
Pri fotosintezi rastline oddajajo v zrak kisik, kjer večji del le-tega kroži v predelu med rastlinami in tlemi. Glavni vir kisika, ki ga dihamo, pa so mikroorganizmi v tleh in plankton v morju. Zaradi uničevanja tal in planktona se spreminja kvaliteta zraka. Zato je vredno tla gnojiti, še bolje rečeno bogatiti z mikroorganizmi, ki so dokončali razvoj pri trohnenju organskega materiala v naravnem okolju, kompostu in odležanem živalskem gnoju.
