Ana Drevenšek, ustanoviteljica Društva Rdeči šotor, prostora poganskosti, organskosti in ženskosti duše – za zdravljenje Človeka
JESENSKO-ZIMSKI ČAS: VABILO K SREČANJU SEBE IN DRUGEGA V SOČLOVEČNOSTI
Družba, v kateri živimo, se boji jeseni in zime. Boji se ju, ker razgalita življenjsko resnico, ki si je ne upa priznati. Jesen prinaša odmiranje struktur, znotraj katerih se naseli življenje, razgradnjo oblik, po katerih je življenje teklo do zdaj. Jesen ustavi življenje na utečenih tirnicah in kliče k pozornosti. Prinese upočasnjenost in utrujenost telesa, ki naš govor naredi redkobeseden, ki povzroči, da se naši stavki zaključijo nekje na polovici in skrivnostno obnemijo z vabilom v svet onkraj besed …
Svet onkraj besed
Ta svet onkraj besed je svet, kjer smo mi zares mi, kjer biva naše pristno sebstvo, naša neprisiljena naravnost. Le-ta si želi biti videna in priznana. Želi si biti del našega življenja. Hrepeni po tem, da bi svoja življenja očistili navlake lažne osebnosti, lažnih besed in dejanj, ki služijo funkcionalnosti v nezdravih družbenih okoliščinah, odnosih in sprejetosti v takšnem svetu. Želi si, da bi bilo naše življenje preprostejše. Da samih sebe ne bi toliko mučili in trošili toliko energije s tem, da rečemo »da«, kadar v resnici mislimo »ne« in obratno; da ne bi počeli stvari le za ohranjanje svoje lažne, družbeno sprejemljive osebnosti; da ne bi bili neiskreni do sebe in drugih in se ure in ure trpinčili zaradi zmešnjav, v katerih se znajdemo. Jesen je čas, ki nas vabi, da odvržemo navlako in lahki ter svobodni stopimo v bolj pristno, bolj iskreno bivanje.
Toda svet, ki je obseden z doseganjem, produktivnostjo, ohranjanjem krogotoka življenja za vsako ceno, ohranjanjem funkcionalnosti za vsako ceno, obseden z »dobro voljo«, »energičnostjo«, angažiranostjo in zagnanostjo, jeseni ne dovoli, da bi nas obdarila s svojimi blažilnimi darili. Otožnost, tišino, odmaknjenost, zamišljenost, dvome, zavračanje utečenega, v katere se tedaj zavijemo, vidi kot grožnje in s tesnobnim strahom jih poskuša »popraviti« in vrniti v utečene tirnice.
Jesen prinaša puščavništvo
Puščavnik je nekdo, ki odvrže vse materialno in se poda v svet ali odmaknjenost z namenom poglobitve vase, očiščenja in preobrazbe. Jeseni se materialno obilje skrči, saj je naravni čas preprostosti in postenja. Živali se počasi umikajo v zimsko spanje. Svetlobe je vse manj in naša telesa potrebujejo več mirovanja, da bi se lahko regenerirala.
Toda zavestno puščavništvo je v današnjem času nekaj nezaslišanega. Zavestno odločiti se za preproščino, zavestno zmanjšati delovanje za preživetje na minimum z namenom posvetiti se notranjosti je preprosto nepredstavljivo in v nasprotju s temeljnimi postavkami sodobne družbe, ki hrepeni po večni rasti in po neprestanem proizvajanju, kopičenju, delu. Vendar človeško bitje (kot tudi druga bitja) ne more biti ves čas na preži, ves čas v stanju pripravljenosti, ves čas na vrhuncu energije, ves čas v stanju izostrenih čutov in bistrega, hitrega umskega odzivanja. Ženske smo v takšnem stanju le v času pred ovulacijo in nekaj dni okoli ovulacije. Polovico svojega cikla (približno 14 dni) pa se naše telo umirja, čuti postanejo bolj topi, umski procesi manj odzivni, vse z namenom, da bi se manj posvečale zunanjemu svetu in bolj notranjemu. Še zmeraj nam je težko sprejeti to naravno porazdelitev produktivnosti.
Zato samim sebi pa tudi drugim težko dopustimo zavestno puščavništvo. Težko nam je drugega srečati, ko se ustavi na utečenih tirnicah, ko iz njegove notranjosti zaveje moč stika s svojo pristnostjo, ko postane njegov pogled globok in osredotočen v sporočanju njegove na novo najdene resnice. Težko nam je sprejeti drugega v njegovi tišini, v njegovem umiku, v njegovem zavračanju dosedanjega – težko nam je drugega sprejeti v njegovem spreminjanju. Kajti jesen nas upočasni, ustavi in vabi v preprostost in navznoter zato, da bi nas preobrazila. Da bi se na novo rodili. Da ne bi bili nikoli več isti človek. To pa zamaje najgloblje temelje naše gotovosti, našega oklepanja na znano. In naučeni smo, da tega nikakor ne smemo dopustiti.
»Kako spraviti potrebo po varnosti z željo po pustolovščinah? Kako uglasiti neskladje med prvinama, ki sta tako globoko zakoreninjeni v človeški naravi? Morda je pot v tem, da se zavemo in sprejmemo neprestano spreminjanje osebnosti, ki ga vsem v domačem krogu dan za dnem prinaša življenje. Spreminjanje, ki na novo oblikuje vsakdanjost, ruši ravnotežje družinskih razmerij, povzroča opuščanje navad in vnaša v čas nenavaden, nov šum.
Koliko je druga oseba spoznavna in predvidljiva? Koliko smo predvidljivi mi sami in koliko se damo spoznati? Mar niso predvidljivost, spoznavnost, vsakdanjost, domačnost, navada posledica naše brezbrižnosti do drugega? Mar z njimi celo namenoma ne poskušamo utrniti radovednosti in strasti, ki sta bistvena dela želje, le zato, da bi si zagotovili varnost? Ljubezen brez strasti je sicer v jedru dolgočasna, zato pa varna.
Koliko sreče zamenjamo za varnost? Koliko sprememb pri drugem spregledamo, da bi si zagotovili predvidljivega partnerja? Navada ubija željo. Ker to na neki način vendarle vemo, tiste, ki jih ljubimo, neredko spremenimo v navado in si s to zaščitno izroditvijo zagotovimo varnost domà; tako se zaščitimo pred ranljivostjo, ki jo neogibno prinaša ljubezen.
Iz spoznanja, da je človekovo doživljanje po naravi nestalno in da gre vsak od nas naproti neprestanemu spreminjanju, sledi tudi ugotovitev, da je varnost utvara. Mi bi jo radi udejanjili tako, da drugemu preprečimo gibanje in ga, otrplega, umestimo v svoj okvir, naša prava resničnost pa ostaja pustolovščina, ki jo spodbuja želja. Ker se bojimo, da nas pustolovščina ne bi vrgla iz ravnotežja, ji ne nudimo gostoljubja v domači hiši; kvečjemu si zunaj doma privoščimo kakšno noč. Premalo, da bi zadovoljili pustolovskega duha ter željo po novosti in spremembi, ki zaznamuje človeka in njegov raztrgani ljubezenski svet.«
– Umberto Galimberti, O ljubezni, prevedel Matej Venier, Modrijan 2016
Pozunanjenost prazničnega časa
Zimski čas je v naši kulturi zaznamovan s praznikom božiča in obdarovanjem, ki ga spremlja. Ta čas je zaznamovan s svojo pozunanjenostjo, senzorično prenasičenostjo in razobčutljenostjo, pretirano vzdraženimi fizičnimi in duševnimi čutili, ki zmorejo zaznati samo še brutalne stimulacije. Telo in duša, ki hrepenita in krvavo potrebujeta upočasnitev, umik, zmanjšanje fizičnih in duševnih stimulacij, umiritev, sta prisiljena v ohranjanje enakega ritma – ki nam je naraven in prijeten pomladi in zgodaj poleti, a nikakor pozimi. Telo in duša sta v teh okoliščinah razpeta na natezalnico, mučilno napravo, nateznjena sta med naravne potrebe in zahteve družbe. Človek je v takšnih okoliščinah le še senca sebe. Je kot blodeči duh, napol živo, napol zavedajoče se bitje. Kakšnega se zares podari svojim domačim ob božiču? Popolnoma neprisotnega. Ne zmore zares globoko začutiti svojih bližnjih, globoko združiti svojega pogleda z njihovim, zaznati drugega v njegovi edinstveni, dragoceni enkratnosti, v njegovi preobrazbi, v njegovem dostojanstvu kot spoznavajoče, rastoče človeško bitje.
Najlepše darilo
Najlepše darilo, ki ga lahko drug drugemu podarimo, je naša polna, umirjena, pozorna in čuječa prisotnost. Ustvariti za drugega varen prostor in mu dati v polnosti vedeti, da za nas ni orodje, predmet, del naše utečene resničnosti, naša navada in samoumevnost, ki jo uporabljamo, da nam je naše življenje udobnejše. V drugega se zazreti, kot da ga vidimo prvič. V drugega se zazreti z začudenjem, z iskrenim zanimanjem, z ljubeznijo … Drugemu dati vedeti, da je dragocen, da ga vidimo kot v sebi zaokroženo bitje, kot čudovito skrivnost, kot Bitje, ki je. Dati mu vedeti, da je njegovo doživljanje, njegovo iskanje, razmišljanje in čutenje dragoceno. Drugega ponovno odkriti. To je ljubezen.
Zimski solsticij – rojstvo Sonca
Božič – praznovanje Jezusovega rojstva – izvira iz prastarega poganskega praznovanja zimskega sončnega obrata ali solsticija. Ob zimskem sončnem obratu se ponovno rodi Sonce – dan se začne daljšati, noč pa krajšati, Svetloba se ponovno vzpne, začne se novo obdobje Luči. Pogani so praznovali ponovno rojstvo Boga, ki se je jeseni prostovoljno podal v globine Pramorja, Zahodne Dežele, Maternice Boginje, na puščavniško potovanje, da bi od Prvobitne Maternice pridobil novo, globljo modrost. Na koncu svojega romanja po Onostranstvu se Bog prostovoljno prepusti Smrti, Maternici se pusti razgraditi in preoblikovati v Novo Življenje. Novo Življenje se rodi po obdobju inkubacije med praznikom Samhain (ki bo letos 7. novembra) in zimskim sončnim obratom ali praznikom Yule. Prinese svežino, nedolžnost, obnovljenost, zares priložnost za novo življenje. In približno deset dni po tem dogodku po sodobnem koledarju praznujemo novo leto.
Novo življenje in novo leto je dar, ki nam je podarjen, če smo se jeseni pripravljeni podati na puščavniško romanje po naši notranjosti. Če smo pripravljeni premagati svoj tesnobni strah pred ustavitvijo in razpadom lažne navlake, če smo zares pripravljeni sprejeti priložnost preobrazbe, spremembe. Če dovolimo maternici, da nas pregnete, preoblikuje, na novo rodi. Novo življenje je blagoslov, je kot lahen poletni dež na žejno toplo zemljo. Je kot radost matere, ki drži svojega novorojenčka v naročju po urah intenzivnih porodnih popadkov.
Modrosti jesensko-zimskega časa
Jesensko-zimski čas nas s svojim materialnim popreproščanjem uči vrednosti človeka in človečnosti. Ko je materialnega malo in ne more v tolikšni meri zaposlovati naših čutov in naših duš, lažje ugledamo vrednost svojega obstoja preprosto zaradi obstoja in dragocenost drugih preprosto zato, ker so. Uči nas, da je človek najvišja vrednota in da je srečati človeka v sočlovečnosti najvišji potencial našega življenja na Zemlji.
Ta čas nam ponuja priložnost ponovno srečati sebe in ponovno srečati drug drugega. Ponuja nam na novo zaživeti skupaj – zaŽiveti, živeti s polnimi pljuči, v polni prisotnosti, spoštovanju, ponovnem odkrivanju dragocenosti drug drugega.
Dovolimo si, da nam letošnji jesensko-zimski čas odpre srce. Ne bojmo se bolečine. Dovolj ljubezni je, ki čaka, da položi svoje nežne dlani na naše rane in jih pozdravi. Naj se v naših srcih rodi Bog Ljubezni. Upajmo si, vredno je, saj smo zato prišli na Zemljo!
