Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
USKLAJEVANJE OSEBNE RASTI Z DRUŽINSKIMI OBVEZNOSTMI
Danes se bomo potopili v izziv, ki se mu zadnje čase popularno reče »osebna rast«. Menim, da je to za vsakogar nekaj drugega: ker smo ljudje zaradi genetskega nasledstva, vzgoje, vzorcev iz primarne družine in vplivov okolja ter soljudi opremljeni z različnimi strategijami soočanja z življenjskimi izzivi, so tudi poti do osebne rasti različne. Kako torej sebe umestiti v družinsko in partnersko okolje?
Kje se »zaštrikamo«
Mnogi posamezniki običajno sploh ne čutijo potrebe, da bi o sebi karkoli odkrivali in se soočali s svojimi podzavestnimi programi, vzorci, vsiljenimi načini delovanja in razmišljanja. Ne, delujejo in se odločajo po inerciji poti, ki ji pravimo Življenje. Ob tem imajo vedno priročen izgovor v smislu: »Tako je živel in me vzgajal moj oče in me kdaj tudi pošteno nalomil, pa mi nič ne manjka, in tako bom tudi jaz vzgojil svojega sina.« Niti pod razno se jih ne da prepričati, da so časi drugačni in da so naši otroci drugačne vrste mladi ljudje, ki že zelo zgodaj intuitivno začutijo, kdaj se jim godi krivica, in ob tem niso več tiho.
Seveda obstajamo osebe – in zagotovo ste vi med njimi, saj tole berete – ki jim ni vseeno, kako živeti vsak trenutek, vdih, odnos, dan, ljubezen, hvaležnost in druge močne energije, s katerimi lahko razbijamo in preobrazimo vsajene pečate, ki jih nosimo s seboj. Običajno ob svojem delu v Svetovalnici ugotovim, da je marsikdo že prepoznal svoj vcepljeni in vsajeni »pečat«, ki so mu ga posredovali njegovi starši, pa skupaj ugotovimo, da to ni več njegovo. Tako se oseba osvobodi prepričanj in programov, ki ji ne služijo več. To je po mojem mnenju že eno od pomembnih spoznanj na poti do sebe.
Ali znate reči ne?
Zakaj vas to sprašujem? Ker je to prvi znak, da si upate na zdrav in iskren način postaviti zase. S tem svojim podzavestnim vsebinam sporočate, da vam je zanje mar, da se učite slišati sebe in da ste ob osebni preobrazbi in rasti na vam lasten način zaslišali svoj notranji glas, ki je vedno na vaši strani in vam šepeta, kaj je za vas v resnici zdravo in primerno. V ta kontekst spada tudi ozaveščanje, da nam vsega, kar nam drugi ponujajo, ni nujno sprejeti in da se naučimo iz srca reči »prijazni ne«, kot ga sama imenujem. Verjetno ste že sami ugotovili, da je to resna in težka naloga, saj je nekomu dati košarico ali odkrito izreči nestrinjanje resen izziv za slovensko kolektivno nezavedno. A je potreben, saj tako začutite svoje bistvo, sebe, kdo ste v resnici, česa si želite in kaj potrebujete. Kot bi rekel Paolo Coelho v Alkimistu, ima vsak od nas svojo osebno legendo, ki naj jo zasleduje. Jaz to imenujem »poslanstvo«.
Usklajevanje osebne rasti in partnerskega odnosa
Sama sem trdno prepričana, da je za razvoj zdravega partnerskega odnosa osnovni predpogoj ta, da se oba partnerja osebno razvijata. Se sliši težko? Zapleteno? Je, pa tudi ni, če je najpomembnejši motiv ta, da si partnerja dajeta in jemljeta vse, kar investirata v njun odnos. Kajti odnos lahko opredelimo kot neko novo entiteto oziroma vsebino, ki jo polnita oba partnerja: vsak s svoje strani in z vsem, za kar želita, da bi ju nato nazaj osrečevalo. Ko eden od njiju nekaj naredi zase in ve, da bo tudi partner zadovoljen, ker bo njegova draga ali dragi žarela od sreče in miru ali zadovoljstva, je tudi sam taisti partner miren in srečen. Seveda je enaka pripravljenost tudi pri drugem in tako je krog investiranja časa, ljubezni, naklonjenosti, spolnosti, komunikacije, pripravljenosti na kompromise in iskanja rešitev sklenjen na obojestransko in dolgoročno zadovoljstvo. To od partnerjev vsekakor zahteva zavedanje, da se je treba nenehno razvijati in ob tem o spoznanjih iskreno govoriti s partnerjem. Oba vesta, da iščeta svoje bistvo, cilj pa je srečno in zadovoljno življenje v družini, ki jo oblikujeta. Najpomembnejši pa je vedno njun odnos, ki postavlja temelje za zdrave preostale odnose v družini in dinamiko, ki se tvori v vsaki takšni skupnosti.
Sama v praksi zelo dobro vidim, kako se poprej nesrečen in neskladen partnerski odnos razvije v mirnega in osrečujočega, ko partnerja z mojo strokovno pomočjo ozavestita, da je zdrav pogoj za njuno lepo življenje v dvoje tudi ta, da vsak dela na svoji osebni rasti. S tem je razdalja med različnostjo osebnosti obeh partnerjev minimalna, kar pomeni, da vzdrži različne pritiske sodobnega časa in odraščajočih otrok.
Usklajevanje osebne rasti in družine
Verjetno ste tudi sami ugotovili, da se ob rojstvu otroka podrejo marsikatera partnerska pravila, saj se starša posvetita in se večinoma osredotočata na majhno, nebogljeno bitje. Hitro ter po tihem zanemarita sebe in seveda njun partnerski odnos.
Kot upam, da že vemo, smo starši svojim otrokom in mladostnikom vzor. To velja tudi za delo na sebi, kot mu rada ljubkovalno rečem. Ko naša ljubljena »mularija« opazuje nas, starše, kako se vedemo v odnosih, bo na zelo podoben ali celo enak način oblikovala svoje dojemanje odnosov. Pri tem nimam v mislih zgolj odnosa do partnerja; predvsem je v ospredju odnos do sebe. Ko otrok opazuje starša, kako usklajeno sodelujeta, se slišita in k reševanju nesporazumov pristopata z razumevanjem in iskanjem rešitev, se tudi otrok nauči, da se v težavah iščejo rešitve in se glava ne potisne v pesek, kot včasih storimo, ko ne vemo, kako se kake težave lotiti, pa se delamo, da je ni.
Na starše je res položena velika odgovornost, kako iz majhne nebogljene štručke oblikovati osebnostno in čustveno zdravo odraslo osebo, kar dosežemo skozi zdravo in ljubečo vzgojo s primerno postavljenimi mejami in dogovori. Takšne pritiske vzdržijo tisti starši, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti in ki si priznajo šibkosti, a se ne predajo, temveč so sposobni osebno rasti. In tudi za to je potreben pogum. Kot rečeno, otrok nas opazuje in ponotranja naše odzive.
Ko delamo na sebi in se razvijamo, nimamo potrebe čustveno izsiljevati druge družinske člane. Zakaj? Ker smo slišani, videni, upoštevani, ljubljeni in spoštovani. Tako nam družinska celica skozi odnose in dinamiko daje vse, kar zdrava osebnost potrebuje, da se lahko razvija.
Z angažiranostjo in željo biti najboljša verzija sebe tako na zunaj kot znotraj nam noben napor iskanja rešitev zagat in preživelih programov ter iskanja novih poti ni odveč. Upajte si! Ali pa pokličite mene, pa bomo skupaj šli na potovanje osebnostne rasti in istočasnega oblikovanja zdravih družinskih odnosov. Vse to je (tudi) stvar poguma.
