Avtorica: Kaja Regula
TEORIJA REINKARNACIJE
V reinkarnacijo danes verjame več sto milijonov Hindujcev, Kitajcev, Japoncev in množica drugih narodov. Pitagora, vrhunski pesnik Emerson, poslovneži, kot je Henry Ford, in svetovno znani znanstveniki, na primer Thomas Edison, so vsi verjeli vanjo. Tudi hindujski mojstri so poznali in podpirali vedo o ponovnem utelešenju. Toda ali lahko lahko teorijo reinkarnacije približamo tudi zahodnim veram in znanosti?
Vera in reinkarnacija
Če verjamemo v obstoj pravičnega boga, potem bomo z malo razmisleka zlahka verjeli v reinkarnacijo, saj sta ti dve prepričanji medsebojno odvisni.
Karmični zakon, ki narekuje, da bomo v tem življenju želi, kar smo v prejšnjih sejali, je namreč pravičen in moder zakon. Boga osvobaja od človeško ustvarjene ideje avtokrata, ki nekatere ljudi ustvari zdrave in druge bolne zgolj zato, da bi bilo življenje bolj zanimivo. Karmični zakon skupaj s teorijo reinkarnacije pojasnjuje domnevno nepravičnost, ki se pojavi že na začetku človekovega življenja, ki se rodi na primer v nezdravem telesu ali slabih socialnih okoliščinah. Prav tako prinaša upanje, kajti grešnik ni grešnik, ker bi grešna nagnjenja podedoval od svojih staršev, temveč zato, ker je grešil v preteklosti in je posledično grešnim staršem bolj naklonjen.
Zdravniki bi rekli, da je Janez norost podedoval od svojega očeta, toda metafiziki pravijo, da je Janez v svoje življenje privabil norega očeta, ker njegova duša s seboj nosi grešna nagnjenja iz preteklih življenj. Zgolj slednja razlaga daje vero v pravičnost in modrost božjega zakona v človeških življenjih.
Toda kljub temu večina vernikov svojo vero naslanja izključno na lastna prepričanja in nima nobenega znanstvenega dokaza o obstoju boga in reinkarnacije, ki ga lahko ponudi nevernikom. Večinoma si verniki ne drznejo natančno preučiti in globoko izprašati svoje vere, ker jih je strah, da jo bodo izgubili ali ustvarili družbeno nesoglasje. Povedano drugače, ne poznajo obstoja znanstvenega duhovnega zakona, ki zmore dokazati, da so njihova prepričanja prava.
Znanost in reinkarnacija
Ali lahko resnico o ponovnem utelešenju znanstveno dokažemo tako, da bo zadovoljila tudi ateiste in skeptike?
Znanstveniki trdijo, da še niso odkrili dejanskega dokaza božjega obstoja in zatorej ne morejo ponuditi nobenega dokaza za obstoj njegovega pravičnega zakona, ki vsakemu življenju nakloni enako priložnost, da se izboljša skozi reinkarnacijo. Takšnim znanstvenikom se zdijo trpljenje nedolžnih otrok in druge nepravičnosti v človeškem življenju nerazložljive in dokaz odsotnosti kakršnega koli pravičnega boga.
Toda zakaj ne bi mogli metode eksperimentiranja, ki jo znanstveniki uporabljajo za odkrivanje fizičnih resnic, uporabiti tudi pri raziskovanju duhovnega zakona? To vprašanje so si pred stoletji zastavili hindujski modreci in se odločili, da bodo nanj odgovorili. Z eksperimentiranjem so tako odkrili preverljivo metodo, ki ji lahko vsakdo sledi, če želi odkriti resničnost duhovnega zakona in posledično reinkarnacije ter mnogih drugih kozmičnih resnic.
Znanstvena metoda dokazovanja resnice
Ker metoda za potrditev obstoja reinkarnacije obstaja, nima nihče pravice trditi, da ponovno utelešenje in drugi duhovni zakoni ne obstajajo, dokler te metode sam ne preizkusi in pride do teh rezultatov. Znanstvenik lahko poda svoje mnenje, toda to ostaja le njegovo mnenje in ne dokaz.
V fizični znanosti moramo uporabiti in slediti določenim metodam, če želimo dokazati resničnost katere koli teorije. Človeško oko ne zmore zaznati virusov, zato mora človek uporabiti mikroskop, da zazna njihovo prisotnost. Če oseba noče pogledati skozi mikroskop, ne more reči, da je znanstveno preučila teorijo o obstoju virusov. Njeno mnenje posledično nima nobene teže, saj ni sledila predpisanim pravilom, s pomočjo katerih bi teorijo lahko dokazala.
Enako velja za duhovne zadeve. Metoda je bila odkrita, pravila predpisana in rezultati so na voljo vsem, ki jih zadeve zanimajo v tolikšni meri, da bodo začeli eksperimentirati.
Eksperimentiranje s človeško zavestjo
Mojstrski umi starodavne Indije so z eksperimentiranjem s človeškim življenjem in umom odkrili nespremenljive kozmične zakone. Da bi odkrili resnico fizičnih reči, moramo eksperimentirati s fizičnimi substancami. Da bi odkrili resnico reinkarnacije oziroma prehajanja duše skozi različna telesa, pa moramo eksperimentirati s človeško zavestjo.
Ti starodavni znanstveniki so odkrili, da človeški ego (duša, ki se poistoveti s telesom) tekom enega življenja ostaja isti ne glede na raznovrstne izkušnje in misli, ki jih doživi. Izkušnje, okolje, občutki, misli in telesna stanja se spreminjajo, toda občutek identitete oziroma »Jaza« od rojstva do smrti ostaja enak. Tako so hindujski eksperimentatorji zagovarjali, da človek zmore dojeti nespremenljivo in večno naravo duše, če se nanjo osredotoča z nepretrgano zavestno introspekcijo oziroma z opazovanjem lastnih spremenljivih stanj – budnega, sanjskega sveta in globokega spanca.
Pot do resnice je jogijska meditacija
Tisti, ki bi radi osebno odkrili znanstveno resnico nauka reinkarnacije, morajo slediti pravilom, ki so jih pred mnogimi stoletji predpisali hindujski modreci, in se morajo naučiti zavestno (in ne pasivno kot med spanjem) ločiti od svojih petih čutov. Poleg tega se morajo naučiti nadzorovati delovanje srca, kar pomeni, da morajo zavestno izkusiti smrt oziroma komo. To je umetnost ločitve duše od telesa.
Zgolj s predano jogijsko meditacijo, tj. znanstveno metodo starodavnih hindujskih znanstvenikov, ki so eksperimentirali z duhovnimi zakoni in so svetu predali neprecenljivo in dokazljivo znanje, lahko človek sam uvidi in dokaže resnico reinkarnacije in drugih večnih dejstev.
