Opazovanje je najbolj naravna duhovna tehnika in bi morala biti del vsake duhovne prakse. Opazovanje lastnega dihanja, lastnih čutov (kaj vidim, kaj slišim in kaj čutim), opazovanje okolice, ki me obdaja, in sprememb, ki se znotraj mene dogajajo. To, katero duhovno prakso izberemo, je odvisno od nas. Dobro je, da nam odgovarja in da v njej (tudi) uživamo. Ali izberemo ples, glasbo, meditacijo, jogo ali molitev; čisto vseeno je, dokler krepi prepoznavanje sebe.
OPAZOVANJE SVOJIH SANJ
Duhovnost je sestavni del vsakega izmed nas, četudi tega ne opazimo ali razvijamo. Predispozicija za duhovnost se zbudi vsako noč med sanjanjem, zato so sanje eden najosnovnejši prikazov naše duhovnosti. V sanjah naš nezavedni del namreč poveže izkušnje z željami in potrebami, pri oblikovanju zgodbe pa se ta del opre na znanje in intuicijo, katerih razsežnost nas navadno preseneti. Sanje vedno znova presežejo nas same, oziroma bolje rečeno, presegajo nas v obliki, v kateri se imamo ozaveščene. Verjetno je vsem znano jutranje začudenje nad potovanjem, ki smo ga ponoči zrežirali.
Sanje omogočajo globok stik z vsem, kar smo; duhovnost je v svoji najpreprostejši obliki odnos s seboj. Vsakič ko prepoznamo in ozavestimo del sebe, svoje jeze, žalosti, veselja ali živosti, dobimo nazaj košček sebe. S tem pa izstopimo iz kolektivne zamaknjenosti, ki nas obdaja.
SPREMINJA ŽE SAMO DEJANJE OPAZOVANJA
Človek je sistem, sestavljen iz fizičnega, čustvenega, mentalnega in energetskega telesa. Med seboj so telesa v ravnovesju. Ne glede na učinek, ki ga ima to ravnovesje na nas, je ravnovesje in je zato statično. V praksi to pomeni, da so telesa med seboj povezana in sovplivajo drugo na drugo. Katero koli telo opazujemo skozi na primer dihanje, hojo ali svoja občutja, začnemo že s samim opazovanjem spreminjati to isto telo, kar vpliva na vsa ostala telesa. Sprememba v enem prinaša nujno spremembo v vseh ostalih, saj se popolnoma naravno začne ustvarjati novo ravnovesje.
RAZPOKE V NAŠIH TELESIH
Predstavljajmo si vsa omenjena telesa, zložena druga na drugo kot babuška. Zdaj v to babuško naredimo luknjo. Luknja bo segala od prve, največje babuške, do najmanjše, ki je skrita v notranjosti. Nekaj zelo podobnega se dogaja v odnosu naših teles in naših ranjenosti. Rana, travmatski dogodek ali nezadovoljena potreba naredi razpoko v vseh naših telesih. Čeprav je rana čustvena, učinkuje na vse ostale dele. Spremembe na energetskem telesu so hitre in imajo velikokrat močan učinek; niso pa dolgoročne, če te iste rane ne zacelimo tudi na ostalih telesih. Prepoznati obstoj rane je začetek njenega celjenja.
Celjenje ostalih teles, od čustev do kognitivnih vzorcev delovanja, terja več sprejemajoče pozornosti in dela. Verjetno je tu najtrši oreh naš um. Mentalno telo, ki smo ga izgradili v času svojega življenja, je kot zemljevid skritih pravil, prepričanj in vrednot. To so ostanki naših preteklih izkušenj. Vsaka doživeta izkušnja prinaša informacijo, ki se v nas shrani kot prepričanje, pravilo ali vrednota. Redko kdaj ostanemo nevtralni pri vrednotenju doživetega.
KAKO IZBRATI PRAVO DUHOVNO PRAKSO?
Razumevanje ravnovesja je še posebej pomembno pri duhovnih praksah, ki učinkujejo predvsem na energetsko telo. Veliko duhovnih praks, tehnik in metod, ki v tem času in slovenskem prostoru pridobivajo vedno več sledilcev, učinkuje prav na naša energetska telesa (različne energetske vaje, energetska čiščenja in zdravljenja ipd.). Energetsko polje je tisti del nas, ki ga najtežje ubesedimo; lahko pa ga čutimo. Naraven odziv na energetsko zdravljenje je nerazumevanje tega, kar se nam je zgodilo. Velikokrat zdravilec zaključi z delom, nam pa ni popolnoma jasno, kaj se je ravnokar zgodilo. Zato opazujmo spremembe! Spremembe in učinki prakse ali tehnike, ki jo izberemo, so najboljša povratna informacija, ali je nekaj dobro za nas, ali ne. Imamo možnost izbrati tisto, ki nam prinaša dobro – zakaj je ne bi uporabili?
NEVERJETNA MOČ PREPRIČANJ
Prepričanja imajo neverjetno moč in so kot DNK zasnova vseh prihajajočih izkušenj. Tudi če je nova izkušnja drugačna, je sistem naših prepričanj polje, v katerem si to novo izkušnjo razložimo. Vse prevečkrat so prepričanja, ki jih imamo, omejujoča in preprečujejo prosti tok življenja. Formulirana so kot iracionalni stavki, ki nas spremljajo pri vsem, kar počnemo, in pri vsem, kar izbiramo, na primer: »Nikomur ne gre zaupati; nisem vreden; nikoli ne bom našel ljubezni; nič dobrega ne pride v moje življenje; ne zaslužim si biti srečen; sem žrtev svojega življenja …« So kot vedno prisotna glasbena podlaga življenja, ki ga živimo, in mehanizem, po katerem delujemo in ki smo ga tako dobro prevzeli od svojih staršev, prednikov, partnerjev ali družbenega okolja.
OD AVTOPILOTA DO SVOBODNEGA IZBIRANJA
Spreminjanje omejujočih prepričanj ali ponotranjenih vrednostnih vzorcev se začne z opazovanjem in prepoznavanjem. Ko ozavestimo avtomatiziran motor svojega uma in sporočila, ki jih nosi, pridobimo veliko mero svobode. Nič več avtopilota in nujnih izidov, imamo možnost izbire. Nekje na tej poti je tudi postaja spuščanja, ker se odvije opuščanje vsega, kar nam ne služi več, zapustitev odnosov, ki ne podpirajo naše rasti, slovo od destruktivnega vedenja … V posodo, ki je popolnoma napolnjena, namreč ne moremo dodati novega materiala. Najprej je treba del starega odvzeti, da naredimo prostor novemu.
MOČ SEDANJEGA TRENUTKA
Vedno začnemo in se vrnemo na trenutek, v katerem smo. Opazujemo svoje telo, dihanje, občutke in misli. S sprejemanjem tega, kdor smo v tem trenutku, rastemo. Duhovnost ni nič kompleksnejša od tega: je ozaveščanje in sprejemanje vsega, kar je. Nič ni bolj zapleteno ali preprostejše od tega trenutka.
NASLEDNJI KORAK
In to je prvi korak v duhovnosti. V osvojenem prvem koraku sta se nam izurili pozornost in vztrajnost, zato se srečujemo z občutkom večje lahkotnosti in svobode. Čutimo, da imamo možnosti, med katerimi lahko izbiramo. Od tu naprej po vodi odgovornega ravnanja s svobodo, ki smo jo dobili. Pot odgovornosti do življenja v splošnem, tako lastnega kot tujega. Najprej iz sveta izstopimo, da lahko prepoznamo sebe, nato pa se vanj vrnemo kot njegovi varuhi.
Sara Štefančič, psihoterapevtka
