Avtorica: Estera Remec
NALOGA NAŠIH ČUSTEV
Mnogi se v današnjih turbulentnih časih, ki prinašajo spremembe v nas samih in hkrati v zunanjem svetu, težko soočajo s svojimi občutji, ki prihajajo na površje. Vse, kar je v nas zanikano, odrinjeno in potlačeno, išče pot k svetlobi, da se prepozna in preobrazi. Vse, s čimer se nismo želeli ukvarjati, v nas prebuja stara neprijetna čustva, kajti čas je, da naredimo korak naprej.
Ne bojte se svojih čustev
Žal se ljudje večinoma bojimo čutiti, saj se premalo zavedamo, kako pomembno nalogo imajo naša čustva. Čustva lahko primerjamo s kompasom, saj so naš notranji kompas. Življenje izkušamo preko občutenja in ne razmišljanja. Zato je izredno pomembno, da prenehamo govoriti, da smo v redu, kadar čutimo, da nismo. Da si priznamo, kaj čutimo. Če želimo priti do cilja, moramo vedeti, kje smo. Pomislite na zemljevid – če ste v gorah in ne veste, kje se nahajate, nikoli ne boste vedeli, kje je vaš cilj in kako priti do njega. Zato negativna čustva niso negativna, le občutimo jih drugače kot pozitivna, največkrat kot neprijetna, niso pa nezaželena, saj nam kažejo smer. Kadar nas preplavijo negativna čustva, je to znak, da imamo negativne misli, ki nas usmerjajo stran od želenega. In ko smo v pozitivnem občutenju, je to znak, da imamo pozitivne misli in smo usmerjeni k želenemu. Naša čustva so fizična manifestacija naše vibracije, skozi katero v svoje življenje privlačimo izkušnje z enako vibracijo.
Oboja, negativna in pozitivna čustva, so del našega življenja. Negativna predstavljajo kontrast. Šele ko vemo, česa si ne želimo, lahko vzklije želja po želenem. Brez črne ne bi nikoli prepoznali bele. Brez bolečine ne bi nikoli izkusili radosti. Brez teme ne bi ugledali svetlobe. In brez negativnih čustev ne bi nikoli prepoznali pozitivnih.
Mavrični čustveni spekter
Neprijetna čustva so del mavričnega čustvenega spektra. Zato je veliko bolj osvobajajoče, da si dovolimo izkusiti tudi njih, kot se pretvarjati, da jih ne občutimo. Veliko bolj zdravo jih je sprejeti, kot si govoriti, da tega ne bi smeli občutiti. Ko si jih dovolimo občutiti, se tudi umaknejo. Lahko jih primerjamo z oblaki, ki zakrijejo sonce. Če si jih dovolimo občutiti, se pomaknejo naprej, sicer pa ustvarijo nevihto in razdejanje.
Bodimo pristni in avtentični; nihče ne zahteva od nas popolnosti. Življenje nas želi točno take, kot ta hip smo, zato na konstruktiven način podelimo to, kar čutimo. Ne postanimo zmaj, ki s svojim ognjem uničuje vse okoli sebe. Niti ne postanimo petletnik, ki se igra karmo v smislu »ti si mene porinil s kolesa, zdaj bom pa jaz tebe«.
Z nepristno pozitivnostjo si škodujemo
Tudi nepristna pozitivnost nas oddaljuje od na samih ter prej ali slej povzroči krizo. Čas je, da se iz lažne pozitivnosti pomaknemo v avtentičnost. Da si dovolimo čutiti sebe in si dovolimo biti. Tudi tisti, ki učijo, da se moramo ves čas odlično počutiti, se ne, le da nam tega ne povedo. Duhovni perfekcionizem s svojo pozitivnostjo za vsako ceno lahko povzroči ogromno škode, saj ljudi prepričuje, da je z njimi nekaj narobe, da jim je spodletelo in da jih bodo ljudje zavrnili, če bodo čutili in izrazili tudi t. i. negativna čustva, kot so strah, jeza in žalost, ki pa jih popolnoma vsi občutimo, saj so del našega življenja.
Nepristna pozitivnost in sprenevedanje ustvarjata ogromno škode, saj ljudi ločujeta od lastnih čustev in občutenj, ki predstavljajo kompas v življenju posameznika. Ljudje na tak način izgubljamo stik z lastnimi potrebami in željami. Negativna čustva so označena kot nekaj slabega, a so v samem bistvu več kot dobrodošla, saj nam pokažejo, kje se nahajamo. Dokler ne vemo, kje smo, niti ne vemo, kam smo namenjeni. Zato večina ne živi svojega življenja. So mornarji brez kompasa, čigar barka izgubljena pluje po odprtem oceanu.
Sprejmite situacijo takšno, kot je
Vsako negativno čustvo se pojavi iz ljubezni do nas, da ga ozavestimo, kar nam omogoči, da se pomaknemo naprej v smer rasti in ljubezni do sebe. Vsakršno upiranje pa prinaša zgolj težave in bolezni. Največ trpljenja nam ne povzročajo ljudje in situacije, temveč naše upiranje – upiranje sedanjemu trenutku in nesprejemanje le-tega, ker mislimo, da ne bi smelo biti tako, kot je. Naša ideja o tem, kako bi moralo biti, nas dela nemirne. Misel, da bi moralo biti drugače, nam krati spanec.
Turbulence že same po sebi niso najbolj prijetne, z upiranjem pa jih le še ojačamo. Trenutna situacija je takšna, kot pač je. Sprejmimo jo. Dokler tega ne storimo, bomo zaman poskušali odveslati naprej, kajti sidro še ni dvignjeno. Dvignimo najprej sidro in si dovolimo pogumno zapluti naprej.
Bodite avtentični
Živeti z zavedanjem je čisto nekaj drugega, kakor biti pozitiven. Če želimo biti zavestni, moramo najprej postati avtentični. Avtentičnost pa prepoznava oboje – pozitivno in negativno v nas.
Kadar zanikamo svoja čustva, na primer žalost, in se trudimo biti pozitivni, uporabljamo pozitivno naravnanost z namenom, da zanikamo, kar dejansko čutimo. Če želimo sprostiti negativno izkušnjo, se moramo z njo soočiti, ne pa se obračati stran. Bolj ko se nečemu upiramo, bolj raste. Če vam rečem: »Ne mislite na sladoled,« boste seveda točno nanj pomislili.
Osvetlite svoje sence
Vsa potlačena negativna čustva predstavljajo sence, ki se nahajajo v naši podzavesti. Če jih želimo ozavestiti, jih moramo osvetliti, torej se moramo z njimi soočiti. Zato pozitivna naravnanost deluje le, kadar v nas ni senc. Zakon privlačnosti je postavljen kot zakon zrcaljenja, zato tudi sence v naše življenje privlačijo podobne situacije, ljudi in izkušnje. In zato nam nobena afirmacija, vizualizacija ali pozitivno razmišljanje ne bodo v življenje prinesli želenega, dokler ne bomo osvetlili senčnih delov podzavesti, ki jih občutimo kot negativna čustva, ki želijo pozornost in integracijo.
Če rečete, da delo s sencami ustvarja še več senc, je to enako, kot če bi v kuhinji pomivali posodo in mislili, da bo zaradi pomivanja nastalo še več umazane posode. Seveda to ne drži. Sčasoma bo pomivalno korito prazno in čisto.
Bolečina je dokaz, da napredujete
Še več, če čutite bolečino, to ne pomeni, da se niste naučili pretekle lekcije, da ne vidite širše slike, da ste preslišali sporočilo in da se je življenje zarotilo proti vam. Ali celo, da niste na dovolj visoki ravni duhovnega razvoja, kot bi vas znal kak mojster prepričati. Ravno nasprotno – bolečina je dokaz, da napredujete in ste v globoki preobrazbi. Kot najbolj dragocen biser, ki nastaja v školjki na dnu oceana. Zaznavanje bolečine je potrditev, da ste ta hip v procesu spremembe, ki je sicer niste načrtovali, a trka na vrata. Zdaj je njen čas. Bolečina je način, kako telo prepozna nepričakovano spremembo. Ko začutimo bolečino, smo v procesu globokega in intenzivnega zdravljenja.
Bolečina ni najbolj prijeten občutek. Bi pa veliko manj bolelo, če ji ne bi pripisovali še dodatnega negativnega pomena. Kadar ni vse tako, kot smo si zamislili, imamo mnogokrat občutek, da nam je spodletelo. Odklopite se od prepričanja, da ste nekaj storili narobe, če se situacija ni zgodila v času in na način, ki ste ga predvideli. Bolečina ni vsiljivka. Le pomakne nas na nepoznan teritorij, saj smo zreli za nove izkušnje. Pomaga nam, da spustimo vse, kar nam več ne služi – stara prepričanja, škodljive vzorce, neizpolnjujoče odnose … Dokler se ne pojavi naša prijateljica bolečina, se večinoma ne odločimo za preobrazbo.
Če pa je že vstopila v naše življenje, ji vsaj kot vsak dobri gostitelj izrecimo dobrodošlico. Prinaša nam darilo. Prej ko ga bomo sprejeli, prej bo odšla svojo pot.
Sicer pa, od kod nam ideja, da to, kar se nam dogaja, ni dobro za nas? Če ni prijetno, še ne pomeni, da ni v naše najvišje dobro. Zato ne pozabite, kako se oblikujejo najbolj dragoceni biseri tega sveta.
