Avtor: Maria Ana Kolman
ŠAMANIZEM – NAJSTAREJŠA FILOZOFIJA, PSIHOLOGIJA, RELIGIJA IN MEDICINA
Da bi šamanizem kot najstarejša filozofija, psihologija, religija in medicina lahko prešel iz neke daljne nekdanjosti, kjer je bil umeščen med impresijo in izročilo, v sedanjost in zaživel kot ekspresija in sporočilo, je treba »uprizoriti nekdanjost« in preko svojega razumevanja, ki je sicer omejeno prav v dojemanju tistega, kar je osnova šamanizma, znanje te prastare tradicije rešiti večne preteklosti in pozabe.
NOVO ZANIMANJE ZA PRASTARA ZNANJA
Prastara znanja in spiritualne tehnike, tisočletja starejša od Svetega pisma, Bude in Lao Ceja, postajajo v današnjem času znova zanimiva. Vzrok za povečano zanimanje tako laikov kot znanstvenikov so nove tendence v zahodni kulturi, ki oživljajo stare zdravilne in meditativne tehnike. Medtem ko tehnike joge in vzhodnjaške meditacije zahtevajo dolga leta učenja, šamanske tehnike delujejo zelo hitro in nič nenavadnega ni, da ljudje že zgolj pri poslušanju monotonega ritma šamanskega bobna doživijo izkušnjo videnja, prepoznajo višje duhovne razsežnosti in prestopijo v višje stanje zavesti, kjer so jim dostopna znanja, vedenja in modrost, ki so v evolucijskem razvoju človeka utonila v praspomin.
RAZISKOVANJE ŠAMANIZMA
Precejšnje zanimanje za šamanizem so sprožile knjige Carlosa Castanede, v katerih opisuje izkušnjo svojega dolgoletnega šolanja pri šamanu iz indijanskega plemena Yaqui. Medtem ko so njegove prve knjige literarna oblika njegove doktorske disertacije iz antropologije, je verodostojnost njegovih zadnjih del med strokovnjaki menda sporna. Nesporno pa je, da so prve informacije o izjemnem znanju šamanov prišle v širšo javnost prav s Castanedo. Sledile so številne publikacije strokovnjakov, predvsem antropologov, ki so šamanizem sprva opazovali bolj iz obrobja kot iz izkustva. Kot antropologi so raziskovali življenje na arktičnem severu, v tropskem pragozdu, v sibirskih stepah ter drugih odročnih predelih in se tam srečali s šamanizmom.
Antropološkim raziskovalcem so sledili psihologi, ki k razumevanju šamanizma sprva žal niso prispevali verodostojnih argumentov. Nezadostno antropološko znanje, površno razumevanje in pomanjkanje osebne izkušnje s šamanskimi tehnikami je privedlo do napačnega razumevanja šamanizma, ki se je ohranilo dolga desetletja. Izvor tega napačnega razumevanja je bila in je psihoanaliza – dolgo časa vodilna struja zahodne psihiatrije –, ki je šamanizmu pripisala zelo negativen predznak. Freud in analitiki so mistično spoznanje zavračali in ga označili kot odklonilni mehanizem ali kot težko psiho-patološko stanje. Transcendentalno izkušnjo ekstaze so razumeli kot bolezensko psihotično regresijo. Mistično izkušnjo so imenovali »nevrotična regresija k združitvi z materinimi prsmi«, razsvetljenje pa razumeli kot »regresijo v stanje v maternici«. Jogiji, šamani in modreci so tako dobili udobno psihološko karakteristiko kot nevrotiki. Antropologi, ki so sledili takšnim prepričanjem psihologov, psihiatrov in psihoanalitikov, so se zato poglobljenemu raziskovanju in razumevanju šamanizma izogibali.
SODOBNO (NE)RAZUMEVANJE ŠAMANIZMA
Šamani nemalokrat kažejo nenavadno obnašanje, vstopajo v spremenjena stanja zavesti, imajo vizije in znajo komunicirati z duhovi, kar je posledično vodilo do prepričanja, da so moteni, in sledila je nesporna diagnoza: shizofrenija, histerija in epilepsija. Rezultat te diagnostike je bilo še večje nerazumevanje globokih in pozitivnih aspektov šamanske tradicije in šamanizem je kot patološko stanje za dolga desetletja »pristal na psihiatriji«. Sodobna psihologija, predvsem humanistična transpersonalna psihologija, pa tudi šole, ki so sledile Karlu Gustavu Jungu, so presegle okvire psihoanalize in začele preučevati šamansko psihosomatsko zdravljenje, spremenjeno stanja zavesti, sanje, meditacijo, psihedelične droge, mistična izkustva in placebo efekt. Te raziskave, podprte z empiričnimi dokazi in laboratorijskimi analizami, so šamanske tehnike postavile v popolnoma novo luč. Poleg tega se je nekaj psihologov in psihiatrov odločilo za šamansko šolanje, kar je pripomoglo k temu, da sodobna psihologija drugače razume šamanizem in ga zato ne diagnosticira več kot patološko stanje.
Marsikaj, česar ne moremo dojeti, ni stvar patologije, ampak pritlikave normalnosti. Da bi razumeli šamanizem, je potrebno razumeti njegov izvor, izkustvo, tehnike, kozmologijo in kartografijo treh šamanskih svetov. Šamanske tehnike morda navidezno izhajajo iz praznoverja, vendar pa sodobna psihologija ugotavlja, da temeljijo na trdnih psiholoških principih. Raziskave spremenjenih stanj zavesti pri različnih tradicijah in tehnikah joge in meditacije ter raziskave stanj globoke koncentracije in miru ter posledičnega harmoničnega stanja telesa, duše in duha so pokazale, da je šamanizem najstarejša tradicija, ki ta stanja izkustveno pozna in jih uporablja v svojih tehnikah. Primerjava šamanizma in drugih tradicij pa vzdrži le v nekaterih vzporednicah. Tako lahko na primer življenje šamana primerjamo s »potovanjem bojevnikov« – arhetipom življenjskega vzorca junakov različnih kultur in zgodovinskih obdobij, kot ga izpričujejo številni miti in legende. Zgodovinski izvor in evolucijski razvoj tehnik za doseganje spremenjenega stanja zavesti odseva v zgodovinskem razvoju človekove zavesti in se odraža v zgodovini religij.
IZVOR BESEDE »ŠAMAN«
Mnogi raziskovalci šamanizma iščejo razlago tega fenomena v pomenu besede »šaman«. Beseda »saman« v jeziku sibirskih Tunguzov in Evenkov pomeni »nekoga, ki je razburjen, divji, razdražen, obseden«. Glagolska izpeljava v jeziku Tunguzov ima zanimiv pomen, ki je na prvi pogled videti neskladen z besednim korenom »vedeti«.
Beseda »saman« torej izvira iz starega sibirskega evenkijskega jezika in pomeni »divji, razburjen, obseden«. Pomen besede se navezuje na šamanski ritual, v katerem šaman z udarjanjem po bobnu okrog sebe zbira duhove in preko plesa komunicira z njimi, pri čemer je ekstatično stanje, ki ga s tem doseže, videti resnično »divje«. Prebivalci Altaja šamana imenujejo tadibej, Burjati bo, Jakuti ojuun, Jukagiri pa aljma. V starih sibirskih jezikih turškega izvora se šaman imenuje »kam«. Od tod izvira beseda »kamlati« oziroma »kamljanje«, kot se imenuje šamanski ritual sporazumevanja z drugimi svetovi in duhovi. Glede na delovanje šamanov beseda »šaman« označuje »tistega, ki vidi in ve.« Raziskovalec šamanizma v Tungiziji Sergej Shirokogoroff navaja, da je šaman gospodar duhov.
Medtem pa sanskrtska beseda »saman« pomeni od »ognja ogret, goreč«. V antropološki terminologiji beseda »šaman« dobi širši pomen, ki označuje zdravilce, čarovnike, mage in jasnovidce. V prvotnih antropoloških raziskavah je zaznati zanimanje antropologov predvsem za nenavadno povezavo šamana z duhovi in njegovo sposobnost obvladovanja le-teh.
Sergej Shirokogoroff, eden zgodnjih raziskovalcev sibirskih Tunguzov, v delu Psyhomental Complex of the Tungus iz leta 1935 piše: »V vseh tunguških jezikih izraz saman označuje ljudi obeh spolov, ki so poklicani k obvladovanju duhov, ki te duhove lahko zavestno prikličejo vase in njihovo moč uporabijo za dosego lastnih ciljev, posebej pa za to, da pomagajo ljudem, ki trpijo zaradi volje duhov.«
SPOSOBNOST SPREMENJENEGA STANJA ZAVESTI
Medtem ko so bili prvi raziskovalci prevzeti nad šamanovo sposobnostjo sporazumevanja z duhovi, je kasnejše raziskovalce navduševala šamanova sposobnost prestopanja v druga stanja zavesti in tudi sam fenomen spremenjenega stanja zavesti. Obstaja več vrst spremenjenega stanja zavesti in za razumevanje šamanizma je pomembno poznati razliko med njihovo obliko in namenom. Mediji na primer prestopijo v stanje spremenjene zavesti v transu. Mircea Eliade, eden najpomembnejših raziskovalcev zgodovine religij, poudarja, da je ključen element šamanizma ekstaza, in šamanizem definira kot tehniko ekstaze. Ekstaza ni mišljena zgolj kot neka blaženost ali užitek v smislu evforije, temveč kot »prestop jaza preko lastnih meja z učinkom močne posledice«.
POTOVANJE DUŠE
Najpomembnejša lastnost šamanove ekstaze je doživetje potovanja duše, t. i. šamansko potovanje, torej zunajtelesna izkušnja.
Eliade pravi: »Šaman je specialist transa, v katerem njegova duša telo ponese na potovanje v zgornji in spodnji svet.«
To je potovanje v področje neskončnosti časa in prostora, kjer šamanov kozmos obstaja v treh med seboj ločenih svetovih: zgornjem, srednjem in spodnjem svetu. Prestopanje med temi tremi svetovi je možno samo šamanu in to z namenom, da pridobi znanje in moč, da lahko diagnosticira in zdravi. Na svojem potovanju šaman odkriva nove svetove, srečuje ljudi, živali in duhove, ki tam živijo, prepozna vzroke bolezni in način zdravljenja.
Za šamana je značilno, da lahko zavestno prestopa v spremenjeno stanje zavesti. V tem stanju zavesti samega sebe doživlja kot popotnika v druge svetove. Namen njegovega potovanja je pridobiti znanje ali moč za pomoč svoji skupnosti. Sposobnost sporazumevanja z duhovi je središčni element šamanovega delovanja. Michael Harner, antropolog, ki je dolga leta proučeval ljudstva, kjer šamanizem ohranja svojo tradicijo, in je šamanizem tudi sam izkustveno doživel, pravi, da je šamanizem povezava z resničnostjo, ki je navadnim ljudem skrita. Tako Harner piše: »Šaman namerno prestopa v spremenjeno stanje zavesti z namenom priti v stik s skrito resničnostjo, ki je normalnim ljudem nedostopna, jo prepoznati, ovrednotiti in iz nje črpati znanje, moč in pomoč za ljudi.«
ARHAIČNI IN SODOBNI ČLOVEK
S filozofskega stališča je resnična narava ali »ontološki status« šamanizma prav posledica njegovega potovanja med svetovi in sporazumevanja z duhovi. Šaman vse to razume kot živo in resnično, človek zahodno od vzhoda pa v te paralelne svetove in njemu neprepoznavna bitja enostavno težko verjame. Bistvena razlika med arhaičnim in sodobnim človekom je v tem, da arhaičen človek vidi to, v kar verjame, sodoben človek pa verjame v to, kar vidi. Prehod v spremenjeno stanje zavesti z namenom pridobiti znanje, moč in pomoč za skupnost je značilno samo za šamana. Svečeniki, duhovniki in zdravilci, ki izvajajo različne rituale, le redko prestopajo v druga stanja zavesti. Mediji sicer prestopajo v spremenjeno stanje zavesti, vendar ne prakticirajo potovanja kot šaman in v svojem videnju ostajajo nekako statični. Tibetanski budisti sicer občasno potujejo v stanje spremenjene zavesti, vendar to ni osrednji aspekt njihove prakse. Duševni bolniki lahko vstopijo v spremenjeno stanje zavesti in tam srečajo duhove, vendar le kot neprostovoljne žrtve in ne kot zavestni akterji tega stanja.
ŠAMANIZEM JE OSEBNO IZKUSTVO
Ne nazadnje je šamanizem le metoda, ne pa neka religija s trdno strukturo dogem; je osebno izkustvo in ne izkušnja nekih prerokov, gurujev ali razsvetljencev. Nenavadno je, da je šamanizem kot tradicija skozi zgodovino preživel, saj so tradicije za svoj obstoj in preživetje vedno potrebovale trdno ideologijo (in podobo) oznanjevalca ali odrešenika. Morda je prav religiozna tradicija najstarejši element šamanizma.
Obstajajo indici, da je v človeku neka notranja tendenca za prestopanje v določena stanja spremenjene zavesti. Že 2500 let tako na primer budisti poznajo dostop do osmih specifičnih in med seboj ločenih stanj ekstremne koncentracije. Ta stanja koncentracije, imenovane Jhanas, so izjemno subtilna, stabilna, blagodejna in zelo dobro raziskana. Prestop v ta stanja je možen pod določenimi pogoji, zahteva pa dolgoletno vajo v koncentraciji. Medtem pa prestop v spremenjeno stanje zavesti v šamanizmu pogojujejo stanja, ki ne zahtevajo dolgotrajnih priprav in preizkušenj. Metode, ki jih uporablja šamanizem za prestop v spremenjena stanja zavesti, vključujejo popolnoma vsakdanje, skoraj trivialne izkušnje, kot so izolacija, utrujenost, lakota in ritmičen zvok.
VLOGA ŠAMANA SKOZI ZGODOVINO
Ob dejstvu, da se je šamanizem ohranil in razširil na vseh celinah, pa je na videz nenavadno, da ga v nekaterih kulturah ni. Delo A cross-cultural study of shamanistic healers iz leta 1989 navaja rezultate raziskave v 47 družbenih skupnostih v času od leta 1750 pr. n. št. do današnjega časa in ugotavlja, da so te kulture stanje spremenjene zavesti uporabljale pri ritualih in zdravljenju vse do prehoda v kulturo poljedelcev, ko je nastopila družbena ureditev, ki se je razvila v politične sisteme. V kulturah nomadov in lovcev se je šamanizem ohranil. Ljudstva, ki še danes ohranjajo ta način življenja, ne poznajo delitve na razrede in tudi ne političnih sistemov. V teh kulturah šaman igra še vedno veliko vlog: je zdravnik, prenašalec kulturnih mitov, medij, vladar duhov, ritualist, sodnik …
V razrednih kulturah, ki so se razvile iz poljedelskih tradicij, pa je šamanizem kot izvoren fenomen izginil. Vlogo šamana so prevzeli »specialisti za določena področja«, ki so nadaljevali posamezne aspekte stare šamanove vloge: zdravitelj je postal zdravnik, ritualist je postal duhovnik, medij je postal eksorcist in čarovnik je postal črni mag. Duhovniki so postali predstavniki cerkvenega sistema in preko morale religijo transformirali v politiko. Šamane je zgodovinski razvoj družbe izločil, njihovo znanje in sposobnosti pa so se kljub temu prenesli v posamezne družbene strukture in se na neki modificiran način nadaljevali.
Edina izjema je šamansko potovanje: nihče od t. i. šamanovih naslednikov ne »potuje«. Nenavadno je, da je šamanizem izumrl prav v svojem jedru. Zdi se, da je najbolj verjetna razlaga tega fenomena teorija Michaela Harnerja, ki pravi, da je šamansko potovanje uničila organizirana religija oz. cerkev. Znano je, da je bil šamanski boben še do prejšnjega stoletja prepovedan v mnogih evropskih deželah in da je bilo posedovanje šamanskega bobna zakonsko ovrednoteno kot kriminalno dejanje. Navidezno nepojasnjeno pa ostaja, zakaj je v določenih skupnostih šamanizem izginil v zelo kratkem času – prav tisti mogočni šamanizem, ki se je razširil po vsem svetu, ohranjal tisočletja in ki je nudil temelj znanostim, ki so se razvile iz njega: filozofiji, psihologiji, religiji in medicini. Hipoteza o obstoju verjetnosti, da so ga pokopale prav njegove naslednice, ki v razkošju pozabe kraljujejo v svetu materializma, se ne zdi tako neverjetna.
ZNANOST DUHA
Čas bi že bil, da bi sodobna znanost priznala, da pravzaprav ponovno odkriva in dokazuje prastara vedenja in dognanja t. i. arhaičnega človeka, ki si je svet, človeka in smisel bivanja razlagal z znanostjo duha. Združitev znanosti razuma in znanosti duha bi sodobnemu človeku omogočila, da razširi svojo zavest in s tem prepozna svet tudi v njegovi iracionalni ali magični dimenziji. Tudi svoje mesto v tem svetu bi tako razumel kot globlji smisel in namen, ne le zgolj kot fizično bivanje med rojstvom in smrtjo, med začetkom in koncem. Dokler naše življenje obvladuje odsotnost vedenja in izkustva naših davnih prednikov o trojstvu vsega bivajočega in celo popolno nepoznavanje in ignoranca duše in duha, bo človeštvo še naprej živelo svoje bedno življenje kot zgolj materija in le kot nekaj mehanskega, tako rekoč stvar. Omejitve določajo polje mogočega.
SODOBEN ČLOVEK JE OMEJEN NA PODROČJE MATERIALNEGA
Če je človek omejen le na področje materialnega, bo bival le kot stvar, področja duše in duha pa mu bosta nedosegljiva. Posledica te omejitve je nenehen konflikt med duhom in materijo, med dušo in telesom, kar neizprosno pripelje do različnih bolezenskih stanj. Medicina je do nedavnega vztrajala pri stališču, da so vsa dogajanja v človekovem organizmu razložljiva s kemijskimi in fizikalnimi procesi. Tako je tudi k zdravljenju pristopala s to predpostavko, kar je utvara, ki jo neizpodbitno potrjujejo tudi statistični podatki o nenehnem naraščanju števila bolezni in bolnikov.
Šamanizem kot najstarejša medicina, filozofija, psihologija in religija presega omejitve materialnega in človeštvu ponuja znanje in vedenje o tem, da na biokemijske procese v telesu in torej na telo samo delujejo čustva in misli, torej duša in duh, kar sproža organske reakcije in vpliva na elektromagnetno polje, ki ga človekovi možgani prepoznavajo kot informacijo. Ljudje smo v svojem razmišljanju omejeni na empirične materialne dokaze in logično sklepanje, kar nas oddaljuje od možnosti, da bi kot resnično prepoznali obstoj duše in duha, pa tudi obstoj spodnjega in zgornjega sveta, ki sočasno obstajata ob srednjem svetu, v katerem živimo. Kot otroci smo v te svetove verjeli; ko smo v sistemu vzgoje sestopali v vsiljene vzorce, smo samo še verovali; ko je resničnost postajala vse bolj kruta, pa smo prenehali tako verjeti kot tudi verovati. Zgornji in spodnji svet sta tako ostala nekakšni mitološki deželi neke daljne nekdanjosti, dušo in duha pa je cerkev kot paradigmo, lastno in razumljivo samo posvečenim, vključila v svojo formulo trojstva in z njo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha še vedno obvladuje ljudi, manipulira z njihovo zavestjo in človeka oddaljuje od pravice in možnosti živeti v raju na Zemlji.
ŠAMANIZEM IN SODOBNI SVET
Človek, ki se nameni najti svojo dušo, prestopi mejo vseh omejitev, tudi mejo petih čutov, in svoj omejeni svet resničnosti razširi na univerzalno polje, od koder lahko nezavedno črpa informacije, do katerih šaman dostopa na svojem šamanskem potovanju. Šamanizem ni nekaj skrivnostnega, mističnega in okultnega, tudi ni ezoterika, temveč je popolnoma pragmatično delovanje v vsakdanjem življenju. V sodobnem času, ko človek, kot se zdi, izgublja bitko z uničujočimi silami t. i. napredka, šamanizem kot posrednik rešilnih sil človeštvu ponuja prastaro znanje in izkustvo.
RAVNOVESJE TREH RAVNI ČLOVEKA JE PORUŠENO
Šaman je nekdaj deloval kot zaščitnik svoje skupnosti pred uničujočimi silami narave. Danes je poklican, da deluje kot zaščitnik pred uničujočimi silami t. i. civilizacije. Šaman trojstvo razume kot nerazdružljivost treh enakovrednih ravni človeka: telesa, duše in duha. Uradna medicina, alternativna medicina in cerkev svoje delovanje usmerjajo zgolj na eno raven, ki jo sicer lahko obvladujejo ljudi, ne morejo pa obvladati bolezenskih stanj, ki so posledica porušenega ravnovesja vseh treh ravni, neznanja in nizkega stanja zavesti, ki tovrstno manipulacijo omogoča. Človek tako nosi svoje bolno telo, dušo in duha od zdravnika do zdravilca ter duhovnika, životari v utvarah o obljubljenih ozdravitvah in vztrajno ignorira dejanske temelje svoje identitete: telo, dušo in duha oziroma zdravnika, zdravilca in živega boga, trojstvo, ki ga nenehno nosi v sebi.
Tako kot so nerazdružljivi in enako pomembni vsi trije temelji človekove identitete, tako bi morali biti nerazdružljivi tudi zdravnik, zdravilec in teolog. Zdi pa se, da so se vsi trije prodali kapitalu: medicina farmaciji, zdravilci svojemu lastnemu pohlepu, teologija pa banki v Vatikanu. Medtem ko medicina, alternativna medicina in teologija vztrajajo pri svoji univerzalnosti in zmanipuliranega človeka zavajajo z lažnimi utvarami, ki so bedno stanje telesa, duše in duha pripeljale do absurda in odtujenosti od bistva življenja, pa so na oder te tragedije stopili namišljeni šamani, ki izvajajo nekakšne šamanske rituale in za znaten šop bankovcev, položenih pod šamanski boben, obljubljajo čudežne ozdravitve in transcendentalna doživetja. Tragedija postaja cirkuška predstava, katere namen je izključno dobiček in s pravim šamanizmom nima nobene veze.
ŠAMANIZEM KOT ZAVEST NARAVE
Šamanizem je znanje, je način življenja in najstarejša medicina, filozofija, psihologija in religija. Arhaični človek, ki ga materialistična sodobnost tako rada imenuje primitivnega, ni mislil, zaznaval in čutil bistveno drugače kot mi. Njegova zavest je bila zavest narave, torej razširjena navzven, kar mu je omogočalo poglobljeno doživljanje sveta. Zato šamanizem še vedno živi in deluje tam, kjer ljudje ohranjajo to povezavo z naravo in njeno zavestjo. Tam ozdravitev s šamanskim zdravljenjem ni čudež in šamansko potovanje ni halucinacija. Šamanizem je arhaična znanost, ki jo današnja materialistična znanost ne more uokviriti v neki sistem, zato jo pogosto označuje kot magijo.
Znanstvene paradigme ne ponujajo celovitega vpogleda v realnost in nesporno postaja, da je kozmos vse bolj iracionalen, znanosti nerazumljiv in nerazložljiv. Šamanska kozmologija svet razume kot magičen ali svet. Prepoznati svet kot racionalen in iracionalen, torej magičen ali svet hkrati, je naloga šamanizma. S tem spoznanjem lahko presežemo omejitve, ki določajo polje mogočega, in prestopimo v svet, ki ga naša omejena zavest imenuje polje nemogočega, dogajanja v tem svetu pa veljajo za čudežna. Čudeži pa se ne dogajajo v nasprotju z resnično naravo sveta, ampak jih imenujemo za čudeže, ker resnične narave sveta ne prepoznamo in ne razumemo njegove magične ali svete narave. Zato vedenje o resnični naravi sveta in človeka, kar je paradigma šamanizma, pomeni preseganje omejitev, ki določajo polje mogočega, da se lahko zgodi navidezno nemogoče: da človek ponovno zaživi v svoji prvobitni popolnosti kot trojstvo telesa, duše in duha.
