Moja zenovska pot iz Nemčije in Indije v Slovenijo
Nočni avtobus z močnim hrumenjem vijuga od obmorskega mesta Pondicherija po serpentinah južnoindijskih gor. Ob zori je za mano precej ur vožnje in v glavi se mi vrti – ali pa je to le guganje avtobusa tik nad gorskimi strminami? Pot nas vodi v Bodhizendo, zgrajen na 1700 metrih nadmorske višine v najjužnejši indijski državi Tamil Nadui, v meditacijski center indijskega Zen mojstra in jezuita Ama Samyja.
IZVOR IN POMEN BUDIZMA
Dejstvo, da v Indiji danes obstaja budistična Zen meditacija, ni samo po sebi umevno, čeprav je bil zgodovinski ustanovitelj budizma indijski princ Guatama. Budizem je danes razširjen v mnogih azijskih državah, v Indiji pa praktično nima več nobene vloge. Budizem namreč ni religija v pravem pomenu besede, temveč le praktična modrost in psihologija življenja. Shakiamuni, kot so tudi imenovali princa Gautamo, je iskal pot iz neizogibnega trpljenja, s katerim nam življenje ne prizanaša. Imel je izjemen pedagoški talent in je navdihoval ne le svoje sodobnike, temveč tudi naslednje generacije, vse od 5. stoletja pr. n. št. do danes. Klicali so ga Buddha, kar pomeni »buden človek«. Buden je lahko vsak človek, pri doseganju tega stanja pa mu pomaga tehnika poglabljanja, v sanskrtu imenovana Dyana.
Budizem se je najprej razširil po celem indijskem subkontinentu kot gibanje budističnih menihov in nun. Ena od budističnih meditacijskih šol – Mahayana šola ali »Veliki voz« – ni vključevala samo menihov in nun, pač pa vsakogar, tudi laike. Razvila je pot sočutja, podobno kot je to v istem obdobju 5.000 kilometrov zahodneje širilo krščanstvo. Južnoindijski Mahajana menih Bodhidharma je v 6. stoletju n. št. trdil, da budistično učenje, Dharma, ni odvisno od teoretičnega študija zapisov, ampak od lastne meditacijske prakse poglabljanja, Dyane. To prakso je prenesel na Kitajsko, kjer so jo poimenovali »Chan«.
ROJSTVO ZENA
Japonski spiritualni iskalci so Chan okrog leta 1.000 n. š. prenesli na Japonske otoke, kjer so ga preimenovali v Zen. V vseh 2.000 letih se je Zen vedno prilagodil kulturnim okoliščinam, vendar ni nikoli izgubil svojega bistva: prenos oziroma transmisijo onstran zapisov, besed in črk, prenos od človeka do človeka, od srca do srca. V 20. stoletju je začelo nekaj japonskih Zen učiteljev učiti Zen študente iz tujih kultur. Med njimi sta tudi nemški Zen mojster Willigis Jäger iz mojega rojstnega kraja Würzburga in indijski mojster Ama Samy. Ti učenci so Zen meditacijo nato prinesli v Nemčijo in Indijo.
V MEDITACIJSKEM CENTRU BODHIZENDO
Zadnja dva kilometra po ozki cesti med kavovci in bananovci prevozim s taksijem. Sprejme me oglušujoč ptičji zbor. Šolarji v šolskih uniformah so že na poti. Kmetje nalagajo pridelke v košarah na tovornjake. Preproste hiše imajo vse električne priključke, na kovinskih strehah satelitske krožnike, ob cesti pa so parkirani mopedi in motorna kolesa. Vsakemu hitečemu odraslemu iz žepa kuka mobilni telefon. Na hindujskem templju so obešeni ogromni zvočniki, iz katerih doni indijska glasba. Te dni je »Pongal«, praznik žetve; smo sredi januarja. To je Indija 21. stoletja: glasna, prekipevajoča in na neki način optimistična.
Jutranje sonce obsije notranje dvorišče meditacijskega centra in poudari različne barve bougainvilej, ki se vzpenjajo po stenah. Trije kratki udarci lesenih ploščic oznanijo začetek zajtrka. V jedilnici srečam nekaj znanih, pa tudi novih obrazov. Tu je Neno, natakar in glasbenik iz Ascone, Petra, učiteljica joge iz Berlina, Sara, študentka iz Massachusettsa, Anita, upokojenka iz Švedske, Sebastian, inženir iz Calicuta iz indijske Kerale, Eduard, uradnik iz Pariza, Paula, modna dizajnerka iz Italije, in Ritesh, mladi IT inženir iz južnoindijske metropole Chennai. Vsi so duhovni iskalci in Zen meditatorji. Kmalu je jedilnica polna živahnega pogovora. V meditacijskih ciklusih, Seshininih, je obvezna noble silence oziroma spoštljiva tišina, ampak danes je dan pred Seshinom in lahko govorimo, kot nam srce poželi. Govorimo po angleško, da se nihče ne počuti izključenega.
»Od kje si, kako si prišel do Zena?« vprašam Sebastiana. Pove mi, da je odraščal v katoliški družini v Kerali, južni Indiji. Nikoli ni bil versko zavzet. Kot inženirja ga je zanimala tehnologija. Ko so mu diagnosticirali prirojeno srčno napako, je začutil krhkost življenja in se moral sprijazniti z mislijo na smrt. Prestal je težko operacijo na odprtem srcu; preživel je, ampak s trajnimi omejitvami. Ob tem je bil izpostavljen eksistencialnim vprašanjem o smislu svojega življenja in trpljenja. Obiskal je različne Ashrame po Indiji in našel svojo spiritualno domovino v Zenu.
»Kakšna pa je bila tvoja pot v Zen?« vpraša Sebastian zdaj mene. Okrog 40. leta sem imel več problemov. Po nekaj nesrečnih letih svojega zakona sem se ločil. Moj takrat trinajstletni sin se je obrnil proti meni, kar me je bolelo še bolj kot ločitev. V tedanji službi sem začel izgorevati. Hkrati sem iskal smiselnost vsega, kar se mi dogaja. V budistični filozofiji tako »trpljenje« imenujejo Dukka. Kot razumska bitja moramo spoznati, da so staranje, bolezen in smrt del naše eksistence, česar ne moremo zanikati. Seveda obstajajo tudi lepe plati naše eksistence, vendar je tudi najboljša steklenica vina nekoč prazna in tudi najlepšega koncerta je enkrat konec. Dejstva minljivosti se ljudje običajno začnejo zavedati v drugi polovici svojega življenja. Seveda bi se tem vprašanjem lahko poskusil izogniti z drugimi aktivnostmi, ampak to ni moj stil – takrat sem se želel popolnoma izpostaviti tem eksistenčnim vprašanjem. Blizu svojega rojstnega kraja Wurzburga sem našel meditacijski center Benediktushof, ki ga je ustanovil že prej omenjeni Zen mojster Willigis Jäger.
VAJA DELA MOJSTRA
Vpisal sem se v vikend tečaj za začetnike. Na seminarju sem takoj intuitivno začutil, da mi sedenje skupaj s skupino v tišini dobro dene, čeprav je bila moja glava polna misli. Prav gotovo se ni lahko znebiti vse »solate« v svoji glavi, ampak tisti vikend sem se naučil biti prijazen do sebe. V sebi sem jasno začutil, da je treba imeti pogum in vztrajnost, pa tudi hrepenenje po globljih dimenzijah. Ta izkušnja se me je dotaknila tako močno, da so mi po licih stekle solze in kapljale na meditacijsko blazino. Razumel sem, da pri Budizmu ne gre za vero v neke dogme kot pri drugih religijah, pač pa za lastno izkušnjo. K Zen meditaciji so vabljeni vsi, verniki in neverniki. Vodja tečaja nam je povedala, da vaja dela mojstra, s čimer nas je hotela motivirati za vsakodnevno meditacijo, vsaj za nekaj minut. Odtlej sem redno vadil in se priključil skupini v Würzburgu. Pomembno je, da je nekje v bližini meditacijska skupina, saj je meditacija v skupini bolj intenzivna in disciplinirana. Zato sem tako skupino ustanovil tudi v Kopru, potem ko sem se tja preselil, enaki redni meditacijski skupini pa sta tudi v Ljubljani in Mariboru.
PREPROSTO SEDETI
Ob 11.30 zadoni sedem udarcev na velikem gongu in vsak sede na svoje meditacijsko mesto v Zendu – meditacijski hali. Za-zen ali po japonsko »sedeča meditacija« se izvaja na blazini v tradicionalnem lotus položaju, na leseni pručki ali pa na stolu. Vsaka runda sedenja traja 25 minut, v enem meditacijskem ciklusu pa jih je lahko več. Pomembno je, da sedimo z ravnim hrbtom, vendar ne togo. Naš zunanji položaj odraža našo notranjo držo – budnost, dostojanstvo in prisotnost. Oči pustimo polodprte, pogled prosto in neosredotočeno pade nekam proti tlom. Svojo pozornost osredotočimo na dihanje in začutimo širjenje in krčenje trebušne stene. Seveda pridejo misli, ampak to je samo normalno delovanje naših možganov. Misli registriramo kot priča, vendar jim ne sledimo. Ne dovolimo si, da bi nas tok misli in emocij odnesel s seboj. Vedno se vračamo na opazovanje dihanja, ki je sidro naše pozornosti in je vedno prisotno v tem trenutku. To je Shikantaza, glavna vaja Soto-Zen šole. Shikantaza po japonsko pomeni »enostavno sedeti« v odprtem zavedanju. Zen meditacija ne cilja na doživljanje transa, temveč na polno zavedanje ali mindfulness, kar v slovenščini prevajamo kot čuječnost. V tej praksi se svojih misli in čustev zavedamo brez bojazni, sprejemamo jih brez obsojanja, proučimo jih z odprtostjo in radovednostjo, a se z njimi ne identificiramo. Preprosto sedenje ali Shikantaza zveni preprosto, vendar ni tako enostavno. Ko se izgubimo v mislih, ki zatavajo v preteklost ali prihodnost, se tega zavemo in se prijazno vrnemo k sidru – opazovanju dihanja, ki je vedno v sedanjosti.
Po 25-ih minutah sedenja zazvoni zvonec, ki označi začetek meditacije v hoji, imenovane Kin-Hin. Ta traja pet minut. Počasi, ampak zelo zavestno, stopamo korak za korakom in se osredotočimo na vsak posamezni korak. Potem ponovno sledi Za-zen. V običajnem dnevu imamo v Bodhizendu jutranjo, opoldansko, popoldansko in večerno meditacijo, vsakič dve rundi sedenja in eno rundo hoje v meditaciji. Če želimo, imamo tudi priložnost pogovora z učiteljem na štiri oči, ki se po japonsko imenuje Dokusan: v ločenem prostoru lahko govorimo o vseh spiritualnih vprašanjih in rešujemo Koane, paradoksne uganke Rinzai-Zen šole, ki ponudijo igriv dostop do zen filozofije.
NEKAKO TAKO KOT IGRA TENISA
Z meditacijo je nekako tako kot pri učenju tenisa. Lahko preberemo deset knjig o tenisu in »vemo vse«, žoge pa ne bi zadeli. Tako pri tenisu kot pri meditaciji je dobro imeti trenerja. Korak za korakom se spoznamo in spoprijateljimo sami s seboj. Postopoma in intuitivno dojemamo medsebojno povezanost vseh stvari. Postopoma razumemo minljivost vseh fenomenov in živih bitij. Kaj ostane, ko dojameš, da je vse med sabo povezano in vse minljivo? Sočutje! To nam ostane: sočutje do sebe in do drugih. Naučimo se prikimati življenju in notranji svobodi. Le 10 odstotkov Zena se odvija v meditacijski hali, 90 odstotkov pa zunaj, v svetu, na delovnih mestih, v družinah, v demokratski družbi, katere del smo.
Zen ni »wellness«, ampak globoko notranje delo. Samo v vsakodnevnih odločitvah in naporih se mainfestira naše prakticiranje Zena, sicer bi bila naša meditacija le narcistični umik od sveta. Gre za ponižnost ali skromnost, s katero sebe vključimo v »servis« družbi in svetu. Samu po japonsko pomeni nesebično delo. Neki Koan pravi: »S praznimi rokami zagrabim plug!« Kako lahko nekdo zagrabi plug s praznimi rokami?
Joachim Gross, dr.med., specialist za medicino dela, meditacijski učitelj
