Kaj naredite, ko vam vsi zatrjujejo, da je vse v redu, vi pa veste, da ni? Psihološki roman Prazna zibelka Bobana Petkovskega (Cangura, 2026) to vprašanje postavi v Ljubljano osemdesetih let: medicinska sestra Maja v arhivu porodnišnice najde vpis s svojim imenom, v katerem manjkata mati in oče, in se odloči, da tišini ne bo več verjela. Ob romanu smo razmislili, kaj nam zgodba pove o intuiciji, dvomu in o tem, kdo smo, kadar zapisi o nas ne držijo.
Ko notranji glas ne utihne
Vsak pozna trenutek, ko se razlaga sliši logično, telo pa jo zavrača. Ne gre za paranojo, temveč za tisti tihi občutek, da se deli ne sestavijo. V Prazni zibelki se ta občutek začne s prazno zibelko in eno samo opozorilo starejše sestre: »Če te skrbi lastna prihodnost, ne izprašuj preteklosti.«
Maja vpraša vseeno. Avtor je v pogovoru za Canguro povedal, da je lik zgradil prav na tem razkoraku: »Njen lik se gradi skozi konflikt med tem, kar ji govori svet (naj sprejme usodo in žaluje), in tem, kar ji pravi materinski instinkt.«
Intuicija ni dokaz, je pa začetek
Psihologija intuicijo razume kot hitro prepoznavanje vzorcev, ki jih zavestno še ne znamo ubesediti. Zato je dober vodnik, kdaj začeti spraševati, ne pa nadomestilo za dejstva. Maja v romanu ne zmaga zato, ker bi »samo vedela«, ampak ker občutek spremeni v vprašanja: kdo je podpisal, kje je izvirni zapis, kdo še ve.
To je tudi praktičen nauk za vsakdan:
- Zapišite, kaj se ne ujema. Nejasen nemir postane obvladljiv, ko ga razstavite na konkretna neskladja.
- Ločite občutek od sklepa. »Nekaj ni prav« je veljaven signal; »vem, kaj se je zgodilo« je že trditev, ki rabi dokaze.
- Poiščite zaveznika. V romanu Maji pomaga nekdo, ki si upa dvomiti z njo. Dvom, ki ga deliš, je lažje nositi.
- Dovolite si, da ne odnehate. »Dvom brez odgovora je včasih težji od najtežje resnice,« pravi avtor.
Kdo smo, ko zapisi o nas ne držijo
Ime, datum rojstva, starša. To so podatki, ki jih imamo za samoumevne, dokler ne odkrijemo, da jih je nekdo nekoč vpisal z roko in bi jih lahko vpisal drugače. Prazna zibelka je zgodba o identiteti, ki jo mora junakinja sestaviti znova, košček za koščkom. Avtor pravi, da ga je med vsemi temami romana najbolj nagovorila prav ta: »Ko ti družba ali sistem prigovarjata, da ‚napačno razumeš‘ ali ‚predaleč razmišljaš‘, postane ohranitev lastne resnice dejansko boj za lastno razsodnost.«
Zakaj takšne zgodbe beremo
Romani o družinskih skrivnostih nas pritegnejo, ker v varnem okviru fikcije preizkusimo vprašanja, ki se jih v življenju bojimo: kaj bi naredila jaz, bi zaupala sebi, bi zdržala pritisk okolice. Prazna zibelka je roman in liki v njem so izmišljeni, vprašanja pa so resnična. Avtor ga opiše s tremi besedami: resnica, bolečina, upanje.
O knjigi
Prazna zibelka – Nekatere skrivnosti ne ostanejo pokopane
Avtor: Boban Petkovski · psihološki roman · Cangura, 2026 (zbirka Inkubator avtorjev) · 336 strani · ISBN 978-961-97182-7-8
Celoten pogovor z avtorjem: »Resnica vedno najde pot na površje«.
Prazna zibelka je na voljo v spletni knjigarni Cangura »
