Čarobni svet močnih čustev
Prepiri in spori so nekaj, česar si ljudje na splošno, še posebej pa ženske zaradi obdarjenosti s povezovalnim hormonom oksitocinom, ne želimo. Konfliktnim osebam se izogibamo. In kadar sebe doživljamo kot konfliktne, nam je še toliko teže, saj se ne moremo izogniti sebi–svojemu notranjemu nemiru, občutkom krivde in krivice, jezi in drugim čutenjem, ob katerih se počutimo nemočni, ker ne vemo, kako bi jih konstruktivno izrazili. In tako se z njimi spopadamo z različnimi obrambnimi mehanizmi: zanikanjem, potlačevanjem, projekcijo, racionalizacijo in tako naprej.
Pred čim nas v resnici branijo obrambni mehanizmi?
Mehanizmi, ki naj bi nas branili, v resnici prinašajo s seboj težave, saj so nezavedni. V nas so se oblikovali že davno, v zgodnjem otroštvu, takrat ko se je našim mladim možganom nekaj zdelo preveč nedoumljivo, neprijetno ali celo strašno, ob nas pa ni bilo osebe, ki bi nam to občutje pomagala ustrezno predelati, ga razumeti in umestiti. Takrat nas je obrambni mehanizem zares ubranil pred neobvladljivo zastrašujočimi občutki. Zdaj, ko smo odrasli, ga ne potrebujemo več, a ker smo ga nezavedno že tolikokrat uporabili, se v nas sproža samodejno.
Oglejmo si konkreten primer deklice, ki je odraščala v družini, v kateri je bilo izražanje jeze »prepovedano« – za ženske članice družine, za moške pa ne, ker oče svoje jeze ni zmogel zdravo obvladovati in jo je (neustrezno) pokazal vsakokrat, ko ga je preplavila. Deklico sta torej mama in babica vzgajali v prepričanju, da je jeza nekaj slabega (in pri očetovih izpadih je bilo nesporno videti, da to drži), zato jo je, ko jo začutiš (če jo sploh začutiš, ob čemer bi te moralo biti že kar sram), treba potlačiti. Je ne pokazati. Saj vendar vidiš, kako razdiralna je jeza, mar ne?
Takšne deklice bodo, odvisno od svojega temperamenta in še mnogih drugih dejavnikov, odrasle v različne ženske. Nekatere bodo jezo potlačevale in se vedle zelo obvladano, umirjeno, nekonfliktno – dokler ne bo ta jeza izbruhnila v obliki na videz nerazložljivih napadov tesnobe ali psihosomatskih tegob. Druge jo bodo projicirale: kadar jo bodo začutile v sebi, jo bodo videle v drugem, pa če bo ta druga oseba resnično jezna ali pa sploh ne – in to so seveda zelo plodna tla za konflikt, pa če se pokaže v obliki glasnega prepira, ciničnega izmenjevanja strupenih opazk ali pa tihih dni.
Lepega dne pa se naši odrasli možgani odločijo, da jim obrambni mehanizmi, ki so jim pomagali čustveno preživeti v otroštvu, ne služijo več in da je treba poiskati ustreznejše načine odzivanja na lastna čutenja, ki se prebujajo v odnosih. Ta lepi dan je navadno vrhunec krize v odnosu s pomembno osebo, ko si iskreno priznamo, da bomo morali svoje veščine reševanja konfliktov pošteno dograditi.
Čarobni svet močnih čutenj
Čutenja (ali s tujko afekti) so intenzivna, kratkotrajna psihofizična stanja, ki nam jasno sporočajo, kaj se dogaja v nas, v naših odnosih in na primer celo v odnosu dveh oseb, v katerih bližini smo. Jeza, strah, žalost, veselje, sram in gnus so temeljna čutenja, ki so lahko naš najboljši kompas – če ga znamo uporabljati. Lahko bi jih primerjali z notranjimi organi: ne vidimo jih, vendar prav vse potrebujemo, in to brezpogojno, če naj bomo zdravi.
Kako uporabiti svoj čutenjski kompas v konfliktu
Čutenje, ki ga na začetku konflikta najpogosteje začutimo, je jeza. Kakor vsa čutenja nam tudi jeza sporoča pomembne informacije o našem notranjem dogajanju in o okolju. Jeza, ki jo začutimo, ni nujno naša: lahko jo začutimo pri drugem. Naše telo nam tu pomaga kot izjemno občutljiv instrument, tako kot glasbene vilice, ki se zatresejo ob najtišjem zvoku.
Pri raziskovanju svojih čutenj nam je lahko v pomoč dvoje vodil. Prvo je: Čutim prav! V mnogih družinah je to ali ono čutenje »prepovedano«, torej nezaželeno. Ponekod je to strah, drugje veselje, nekaterim je pretežko občutiti sram (in se zato neusmiljeno sramotijo ali pa neusmiljeno prezirajo druge). Tako mnogi odrastemo z vgrajenimi notranjimi prepovedmi. In smo zaradi tega negotovi: Kaj je to, kar čutim? Kako se občuti jeza? Ali je to, kar čutim, res strah? Ali je prav, da me je v tej situaciji strah/sem jezna/sem žalostna? Odgovor je vedno: čutim prav. Čim bolj si bomo zaupali, tem jasneje bomo razpoznavali odtenke svojega bogatega, za zdaj morda še skritega čutenjskega sveta. Drugo vodilo, ki je prav tako pomembno, pa je, da je dobro preveriti, kaj ti občutki pomenijo. Morda čutim ob partnerju strah (in čutim čisto prav), vendar v resnici nimam razloga za strah; kaj če je pravzaprav strah njega? In tu stopimo v odnos, tako da pri drugi osebi preverimo, na primer »kje sva zdaj midva s tem strahom«.
Orodje za uspešen razplet konflikta
So ljudje, ki znajo spor ustaviti, ko so še na varnih tleh, in to storijo, ne da bi sami sebe potlačili in izdali, ne da bi pobegnili ali zatrli sogovornika. Takšne ljudi občudujemo, saj se ob njih počutimo varno. To bi radi znali tudi sami. Ali imajo poseben dar, jih je obsijala posebna milost, so zrasli v idealnih družinah? Niti ne; verjetno pa sebe kar dobro poznajo in njihova skrivnost je preprosta: svoja čutenja znajo uravnavati, zato lahko vstopajo v odnose, tudi konfliktne, z empatijo.
In kako se naučimo uravnavati čutenja? Optimalno ob »dovolj dobrih« (kot jih je poimenoval pediater in psihoanalitik Donald Winnicott) starših, ki otroku pomagajo pri predelavi teh čutenj. Če smo bili za takšen zgled prikrajšani, to nadomeščamo v kakovostnih odraslih odnosih. Dokler se tega ne naučimo, kompulzivno (prisilno) ponavljamo prav tiste nefunkcionalne načine odzivanja v konfliktih, kakršnih se naučimo v otroštvu. (»Ne morem si kaj, da se ne bi vedno umaknila, kadar mi začne mož kaj očitati. Potem sem tiho, v sebi pa ga grozno sovražim.« In projiciramo: »Ona mi zna vedno potegniti ven najtanjši živec.«) Ko pa doživimo odnos, v katerem se končno počutimo razumljeni (ali natančneje začuteni – tako kot bi nas nekoč davno začutila mama, če bi nas lahko), se začne ta prisila rahljati. Nič več se ne trpinčimo s tem, kaj bi morali in česa ne bi smeli; začutimo, da nam ni več treba. Ni nam več treba besneti, ni nam več treba biti tiho, se bati, sramovati, jokati ali karkoli že. Laže izbiramo.
In takrat, šele takrat, lahko v konfliktni situaciji začutimo empatijo. Šele ko smo v sebi mirni, ker smo svoje notranje konflikte zmožni brez obsojanja sprejeti in potolažiti svojega notranjega otroka, lahko sogovorniku sploh prisluhnemo. Takrat se nam ni več treba bati, da nas bo potegnilo na tisti čustveno-vedenjski tobogan. Takrat lahko mirno rečemo sogovorniku: »Toliko jeze čutim.« »V stiski sem.« »Žalostna sem.« »Tule je pa zdaj čutiti toliko tesnobe, da bi jo lahko kar prijel.« Brez ti-sporočil, brez etiketiranja in interpretacij. Preprosto povemo, kaj čutimo, v obliki jaz-sporočila, kar pomeni, da prevzamemo odgovornost za to, kar čutimo, vendar smo odprti za to, kako bova skupaj raziskala ta prostor, v katerem so se vsa ta čutenja nagnetla.
Tu pa se pravi odnos začne.
Jana Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije
