Leto 2012 je bilo zame posebno leto, kajti po šestnajstih letih sem ponovno obiskala Indijo. Indija je posebna dežela, polna nasprotij, hkrati pa je tudi mistična, čarobna in izjemno barvita dežela. Ena od tistih stvari, ki te v Indiji spremlja dobesedno na vsakem koraku, pa je čarobna besedica Namaste. V templjih se ljudje nasmihajo, rahlo priklonijo in z rokama, sklenjenima pred srcem, izrečejo: »Namaste.« Tako graciozno in milo naredijo to gesto, da me vedno znova očara.
MILINA INDIJSKEGA POZDRAVA
Kadarkoli vidim sliko sklenjenih rok, se spomnim na vse tiste ljudi, ki so pozdravljali božansko v meni z zavedanjem, da gledajo delček sebe. In ne glede na to, kako blizu mi je ta gesta, ob pogledu na zahodnjake v tej isti gesti vedno začutim okornost in togost ne glede na to, kako navdušeni smo nad Namaste pozdravom. Ob tem vedno pomislim, kako jemljemo stvari kot nekaj zunanjega in jih poskušamo aplicirati od zunaj. Tako pozdrav le mehansko ponavljamo, brez tistega notranjega žara, miline in mehkobe, ki sije iz ljudi, ki to storijo v Indiji. In nato je prišla do mene razlaga tega izjemnega pozdrava in dojela sem, da je tisto, kar nam pogosto manjka, avtentičnost: dušno izžarevanje vèdenja, kaj pravzaprav počnemo, ko uporabimo pozdrav Namaste.
MOČ ŽENSTVENE ESENCE
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!