Svetlobno onesnaženje je vsak neposredni ali posredni vnos svetlobe v naravno okolje, kar povzroči povečanje naravne svetlosti okolja. Slovenija je predvsem po zaslugi astronomov in ostalih naravovarstvenikov precej napredna v boju proti svetlobnemu onesnaženju, tako da imamo že od leta 2007 celo državno uredbo, ki urejuje to področje.
Svetlobno onesnaženje so pričakovano najprej opazili opazovalci nočnega neba. Tako se že iz 80. let prejšnjega stoletja po svetu pojavljajo gibanja, ki skušajo to onesnaženje zmanjšati. V Sloveniji so prvi astronomi začeli opozarjati na povečanje svetlosti nočnega neba v drugi polovici 90. let, saj se je takrat v Sloveniji postavljalo ogromno nove razsvetljave, svetlobno onesnaženje pa je postajalo vse bolj moteče tudi na podeželju, kjer so navadno postavljeni astronomski observatoriji. Leta 2001 je Državni zbor RS izdal javno predstavitev mnenj o svetlobnem onesnaženju okolja, leta 2007 pa se je sprejela že prej omenjena Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja.
Sredi 90-ih sem bil še najstnik, leta 1994 pa sem dobil svoj prvi teleskop. Nočno nebo je bilo čudovito že na domačem vrtu v Šempetru pri Gorici, a ni minilo dolgo, da je lokacija postala neuporabna. Nova vpadnica v Šempeter, nova Šempetrska obvoznica in kolesarska steza neposredno pred naseljem so s premočno razsvetljavo odpihnile vse zvezde iz domačega neba. Na srečo sem kmalu dobil vozniško dovoljenje, zato mi ni bilo težko umaknit vsiljeni svetlobi na podeželje, kjer jo je bilo manj, in za nekaj časa problem odmislil.
A kmalu se je stanje tudi tam spremenilo. Današnje stanje svetlobnega onesnaženja okolja v Sloveniji je takšno, da žal v celotni državi nimamo več lokacije z naravnim temnim nebom, vsaka nova svetilka pa lahko stanje še poslabša, tudi če je takšna po uredbi.
POSLEDICE SVETLOBNEGA ONESNAŽENJA
Poleg tega, da izgubljamo naravno nočno nebo, je posledic veliko. Vsiljena svetloba postaja neznosna že v naseljih samih. To bo poleg visokega računa za elektriko, ki jo plačujejo občine, prineslo tudi veliko breme za zdravstvo.
Leta 2007 je bilo nočno delo postavljeno na seznam rakotvornih dejavnikov. Ponoči, ko spimo, dr namreč v telesu ustvarja hormon melatonin, ki deluje antioksidativno in antikancerogeno. Tvorba melatonina se začne, ko spimo v temi, in se že ob manjši svetlobi lahko prekine. Nočni delavci, ki najbolj čutijo motne v cirkadialnem ritmu, so tako najbolj izpostavljeni pomanjkanju tega hormona. Danes svetlobe zaradi pretirane javne razsvetljave ne primanjkuje, zato je večina naših spalnic osvetljenih, kar lahko zmoti telesno proizvodnjo omenjenega hormona. Študije so pokazale, da se tvorba hormona hitreje prekine ob izpostavljanju modri svetlobi. Na primer že samo pogled na pametni mobilni telefon (ki ima ekran iz LED diod) sredi noči lahko prekine tvorbo melatonina vse do jutra. Drugi primer je lahko digitalna budilka, ki nam sveti ob postelji. Človek je bil tisočletja navajen na naravno izmenjavo teme in svetlobe, torej noči in dneva, zato evolucija naših teles ne zmore slediti evoluciji vnosa umetne svetlobe v človeško okolje.
KAKO ZMANJŠATI SVETLOBNO ONESNAŽENJE?
Bistvo uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja je zmanjšanje svetlobnega onesnaženja, kar ne pomeni nujno le zmanjšanje porabe električne energije, temveč uporabo tudi drugih načinov za zmanjšanje nepotrebne svetlobe v okolju.
Prvo glavno pravilo, če želimo zmanjšati svetlobno onesnaženje, je, da se ne sveti nad vodoravnico. To dosežemo z zasenčenjem svetil. Vsako svetenje nad vodoravnico pomeni tudi izgubo, saj svetloba, za katero plačamo, ne služi nikomur, temveč zgolj onesnažuje okolje. Druga stvar je izbira moči svetilk. Te so v večini primerov premočne, vsaj ko gre za javno razsvetljavo. V Sloveniji je pravilnike za projektiranje javne razsvetljave izdelala industrija sama, kar logično pomeni, da se razsvetljava pojavlja tudi tam, kjer je ne potrebujemo, hkrati pa se montirajo premočne svetilke.
Pred nekaj leti, v času nastajanja uredbe, nihče ni pričakoval, da bodo proizvajalci in prodajalci svetil začeli siliti v uporabo LED ali MH (metal-halogen) svetil z izrazito belo barvo (visoko barvno temperaturo). To izhaja iz preprostega razloga, da proizvajalci dandanes še niso sposobni proizvesti LED svetilke, ki bi bila učinkovita, če nima visoke barvne temperature (4000K+). Kljub temu je LED svetilka prihodnosti, saj se nenehno izboljšuje. Vendar dobra LED svetilka pomeni tudi več denarja, zato se večina uporabnikov še vedno odloča za cenene, ki majo posledično tudi višjo barvno temperaturo.
Zakaj je barvna temperatura pomembna pri zmanjševanju svetlobnega onesnaževanja, nam pove fizika. Rayleighjev zakon sipanja svetlobe pravi, da je intenziteta sipanja obratno sorazmerna s četrto potenco frekvence, zato se svetloba s krajšo valovno dolžino (kot je modra svetloba) bolj razprši kot pa svetloba z daljšo valovno dolžino (kot je rdeča svetloba). Najlepši primer Rayleighjevega sipanja svetlobe je modrina dnevnega neba.
Človeško oko modra svetloba precej zmoti bolj kot rumeno-rdeča. To pomeni, da se človeško oko iz prostora, ki je osvetljen z rumenkasto toplo svetlobo, dosti lažje privadi na temo, kot če pride iz prostora, ki je osvetljen z visoko barvno temperaturo oziroma belo barvo. To astronomi dobro poznamo, saj se na opazovanjih prepove uporaba baterij ali drugih svetilk; navadno se uporablja svetilke z rdečim filtrom.a
Če povzamemo, ekološka svetilka ni le tista, ki manj porabi, temveč je svetilka, ki manj onesnažuje okolje. Vse svetilke z izrazitim modrim delom spektra (predvsem gre tudi za MH in bele LED svetilke) izredno povečujejo svetlobno onesnaženje, čeprav so lahko popolnoma zasenčene.
KAJ LAHKO STORIMO SAMI?
Če želite pri domačem domu postaviti zunanjo razsvetljavo, ki je ekološka, je dovolj že, da poskrbite, da je ugasnjena, ko je ne potrebujete. Naj še omenim, da pretirana zunanja razsvetljava po raziskavah ne izboljšuje varnosti, kot si večina ljudi zmotno razlaga. V večini primerov razsvetljava omogoča le boljši ogled lokacije nepridipravu.
Primož Kuk, predsednik astronomskega društva Nova Gorica
