Ni se potrebno dokazovati za popolnoma nič na svetu
Stalno dokazovanje drugim je že stalna praksa večine ljudi, no tudi moja praksa je bila tako le nekoč del mene, ko sem želela stalno se dokazovati, da sem nečesa resnično vredna, a v sami resnici pa mi tega sploh ne bi bilo potrebno početi saj so že moja dejanja ter ravnanja kazala v vsem to, da sem vredna sama sebe in svojega mirnega življenja, predvsem pa tega, da se me le ceni in spoštuje samo zaradi tega, ker sem in obstajam.
A vendar takrat še nisem bila na tem zavedanju kjer sem danes in takrat se nisem zavedala res koliko energije ter svojega časa porabim za nekaj, kar sploh ni imelo smisla ter za nekaj, kar le ni imelo bistvenega vpliva name osebno, a z takratnimi le vsemi vzorci v sebi sem bila trdno prepričana, da to moram delati in bila sem naučena, da si moram zelo močno zaslužiti to, da me nekdo ceni ter bila sem prepričana v razmišljanje, da si moram spoštovanje mene osebno krvavo res zaslužiti z samo nekimi dobrimi dejanji in tem, da samo ponižno pokimam z glavo vsakič, ko mi nekdo to naroči brez nekega ugovora ali brez tega, da izrazim svoje lastno moje mnenje, ki se je takrat v meni rojevalo.
Bila sem ves čas sveto prepričana, da se moram dokazati, da sem dobra, da sem se spremenila in, da si res zaradi tega končno zaslužim to, da se me ceni in spoštuj.
Dolga leta sem živela v tem prepričanju in zaradi tega mojega zmotnega prepričanja živela le dolgo časa v neki lastni otopelosti, ko sem preprosto povedano samo čakala, da mi res nekdo ponudi nagrado za to, ker sem bila tako pridna in pohlevna kot tista le najbolj pridna majhna punčka, ki je bila vedno znova nagrajena za svoje vzorno obnašanje.
Na te lepe in sladke nagrade sem čakala leta in leta, a jih ni bilo.
Ni bilo tiste »sladke lizike«, ki bi razveselila moj obraz in ne ni bilo tiste »sladke čokolade«, ki bi mi razveselila moje oči ob pogledu nanjo.
NIČ se ni zgodilo.
NIČ ni bilo drugače.
Vse je ostajalo isto in edina stvar, ki je bila drugačna je bilo zgolj to, da sem bla iz dneva v dan vedno bolj utrujena od tega stalnega dokazovanja, da sem sedaj nekaj drugega.
Vse je bilo zaman in popolnoma vse je je bilo brez smisla vse dokler se nisem začela jasno res v sebi zavedati, da ne bo nič drugače vse dokler ne bom začela sama nase gledati drugače ter, da ne bo nič drugače vse dokler ne bom prekinila tega naučenega dela, da sem lahko dovolj dobra samo če sem popolna in idealna.
Začela sem korak po koraku ter se začela globoko v sebi postavljati naslednja vprašanja:
Zakaj in komu na čast je v sami resnici potrebno, da se sploh komurkoli dokazujem?
Mi je to sploh potrebno ali pa sem samo tako navajena, da to počnem, ker so me tako res vsi naučili? So me res tako zelo sprogramirali, da sem vredna najboljšega samo v primeru, če sem najbolj popolna v vseh ozirih?
Zakaj je potrebno sploh tekmovati, da bom najboljša? Zakaj se res sploh do konca »ubijati« za spoštovanje mene osebno in zakaj se sploh uničevati za cenjenje mene same?
Zaradi koga sploh to v sami resnici počnem?
Zase ali za zadostitev pričakovanj vseh ljudi in zunanjosti do mene?
In danes tudi vam postavljam vsa ta vprašanja ter vam povem VAŠO edino resnico.
Daj se prosim tokrat malo ustavi in vendarle globoko zadihaj!
Ni potrebe po tem, da se dokazuješ znova in znova kdo si in zakaj si!
Reči stop temu vrtincu ter se končno začni zavedati nekaj izredno pomembnega.
Si, kar si in takšen/takšna si verzija svojega najboljšega dela.
Naj te nihče ne prepriča v nasprotno kajti potem, kaj ti sploh še ostane, da je tako res samo Tvoje? Kateri del Duše ostane potem tisti tako tvoj, samo tvoj Avtentični del unikata?
Vedi, da si sedaj ravno to, kar je potrebno, da si v tem trenutku res sedaj.
Tega trenutka ti ne sme nihče vzeti in nihče ti ga tako ne sme spremeniti kajti samo Ti, da samo Ti lahko uvidiš, da je ta trenutek pomemben Zate ter za Tvoje, da samo tvoje prihodnje poti.
Zakaj si dovoliš, da se moraš stalno dokazovati?
Zakaj se moraš na vso moč truditi, da se te spoštuje/ceni?
Mar nisi že utrujen/a od tega stalnega enega vrtinca?
Mar ni tvoja Duša že skoraj shirana, ker stalno za drobtine tako v napol spečem stanju moleduje?
Veste, dragi moji bralci..
Leta in leta sem se znova in znova dokazovala.
Trudila dokazati, da sem se spremenila in, da sem drugačna.
Leta in leta sem moledovala za to, da se me spoštuje/ceni.
Leta sem bila ujeta v svoji lastni kletki, ki mi je jemala vse.
Trudila sem se do konca, da bi iz zunanjosti dobila priznanje, da bi pridobila spoštovanje ter, da bi me cenili in za vse to sem garala, za to sem se mnogo prejokala ter za vse to sem mnogo prosila vesolje, da naj se že enkrat vse to samo zgodi.
A to sem sebi počela, ker sem imela sem napačno lastno predstavo o sami sebi.
Imela sem iluzijo v mojem umu, ker sem iluzorno mislila, da si to zaslužim samo zato, ker sem se spremenila ter, da zaslužim zato, ker mi to pripada.
Utrujala sem samo sebe z napačnimi pričakovanji, z napačnimi le pogledi in samo sebe sem držala na enem mestu, ker sem mislila le da se mi godi največja krivica.
A vendar največjo škodo sem sama sebi privlekla.
Največje težave sem si sama sebi nakopala.
Niso me ubijali ljudje, ker me niso cenili.
Niso me uničevali ljudje, ker me niso cenili.
Niti me niso držali na enem mestu ljudje, ker me le niso priznali.
Vse to sem si delala popolnoma sama, ker nisem razumela, ker nisem dojela, da se mi ni treba dokazovati drugim ljudem kajti v vsem je bilo pomembno samo to, kako jaz vidim sebe. Pomembno je bilo to, da sem se naučila svojega lastnega samo spoštovanja in cejenja same le res sebe skozi tiste prave vrednote, ki sem jih imela sama v sebi.
Ko sem sprejela sebe točno takšno kakor sem, ko sem sebe tako začela videti v pravi obliki samo skozi sebe, ko se samo sebe res začela globoko spoštovati ter ceniti in ko sem samo sebe v celoti priznala brez nekih dodatnih blamaž se je moj svet takoj obrnil na glavo.
Ljudje so me začeli opažati v taki obliki, kakor sem.
Ljudje so me začeli spoštovati, ker sem jim pokazala kaj to je.
Ljudje so me začeli ceniti, ker so videli moje prave vrednote.
Seveda so me opažali, ker se nisem več skrivala za masko in, da seveda se me začeli spoštovati ter ceniti, ker so spoznali, da jaz z to mojo drugačno preobleko za ta del več ne prosim ampak si ga preprosto »vzamem« z tem, ker sem si postavila svoje res meje . Ne pozabite, da naša notranjost se bo vedno, ampak res vedno le v naši zunanjosti odražala točno in natanko tako kot je le-te namreč ni mogoče prelisičiti, še manj pa obiti z le raznimi prijemi kajti četudi nam morda uspe se enkrat temu delu izogniti, se nam res tako ta del zelo kmalu spet pojavi na naši poti, a takrat z bolj burnim in jasnim sporočilom, da je potrebno to videti na pravi/realen način.
Avtorica: Anet Vendramin
