Tankočutno zaznavanje lepote življenja, ki izžareva iz človeške duše, preobraža v govorico na odru. Pri tem pogumno odpira prostor v sebi, da lahko vanj zelo iskreno povabi gledalca. Pa ne z namenom, da bi ta videl njo, temveč z namenom, da bi lahko skozi razpoko uzrl sebe. Dr. Romana Ercegović, gledališka in literarna ustvarjalka, doktorica dramaturgije, raziskovalka modrosti davnih kultur ter globljih plasti človekove notranjosti povezuje svetove s posebno iskro v očeh in postavlja umetnost nazaj na svoje pravo mesto vsakdanjega življenja.
Zase pravite, da povezujete umetnost, duhovnost in znanost. Kaj pravzaprav to pomeni?
V sodobni družbi, izobraževalnem sistemu in razmišljanju so te tri kvalitete pogosto razdeljene v tri različna področja, kar seveda ni naravno. V starih kulturah je bila umetnost organsko povezana z duhovnostjo. Umetniško izražanje, recimo ples, slikanje in glasba, je predstavljalo način človekovega povezovanja z duhovno dimenzijo sveta, s svetom Narave, z »nevidnimi« bitji in razsežnostmi. Bilo je izraz »poslušanja« tistega, kar nam ponuja prava resničnost, kajti v vseh starih kulturah so vedeli, da je fizična le del prave resničnosti.
Poslušanje je torej vez med svetovi?
To »poslušanje« je pravzaprav intuicija, ki je vez med zavestjo in vsemi temi navidezno različnimi področji. Pri svojem delu počnem natanko to: dejansko »poslušam« te subtilne vzgibe iz notranjosti, ki me kot človeško bitje povezujejo z mojo duhovno vednostjo. In to poslušanje se potem izraža na različne načine, skozi umetniška dela, torej v mojem primeru skozi ustvarjanje gledaliških predstav, besedil, poezije in pravljic. Prav tako se to »poslušanje« izraža skozi znanstveni izraz. V svojih raziskavah namreč mnogo informacij in znanja pride do mene preko intuicije, preko neke vrste, bi lahko rekla, razširjenih ali celo mističnih stanj zavesti. V teh prostorih izza omejitev razuma je zavest tisto, kar je resnično. Umetnost in znanost sta le izraza teh različnih odtenkov resničnosti.
Študirali ste v Ljubljani na AGRFT. Kakšen odtenek resničnosti ste slišali tam?
V času svojega diplomskega študija na AGRFT sem se počutila precej neizpolnjeno. Takrat še v marsikaterem pogledu naivno mlado dekle sem pričakovala, da je umetniška akademija neke vrste hram umetnosti, kjer je umetnost negovana kot svetost, kjer je subtilnost duše vrednota, med ljudmi pa vladajo spoštljivi odnosi. Potem sem seveda ugotovila, da je umetnost lahko in tudi velikokrat je zgolj poligon za igro moči, tekmovalnost, mačizem, aroganco, razkazovanje svoje pomembnosti itd. Ob zaključku zagovora diplomske naloge na AGRFT z naslovom »Sveto v filmu Andreja Tarkovskega« me je tedanji dekan pospremil z besedami: »S tem new age-om ne boste daleč prišli.« A sem vztrajala na svoji poti, iskala špranje, skozi katere je sijala svetloba, povsem zapustila slovensko gledališko sceno, potovala in čez dve leti ustanovila Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča ter ustvarila svojo prvo samostojno obredno poetično predstavo »Molitev Zemlji«.
Precej junaško potovanje …
(Smeh) Velik preboj zame. Preboj v svojo lastno gledališko poetiko, preboj skozi naučena pravila in omejitve. Preboja skozi svoje lastne strahove in prepričanja, da ne znam, ne zmorem. Stala sem na odru z vso svojo subtilnostjo, ranljivostjo. Če pomislim, koliko dvomov vase sem imela in kako sem trepetala, bi si poslala nazaj skozi čas en velik objem občudovanja za pogum in še zmeraj nedotakljivo iskrenost ter predanost. Predstava je bila odigrana v Mestnem gledališču Ptuj, kmalu zatem v SNG Maribor in drugod po Sloveniji, gostovala je tudi v tujini, v Moskvi in na festivalu Rites of Springs v Massachusettsu v ZDA. Čez nekaj let je poezija iz te predstave izšla tudi na istoimenskem CD-ju, z avtorsko glasbo Boštjana Jurjevčiča.
Kmalu po premieri Molitev Zemlji vas je pot peljala k nadaljevanju študija v tujino. Kaj je bil vzgib za premik?
Zgodba poti v Cambridge, kjer sem kasneje končala magisterij, je pravzaprav magična. Nisem imela nobenega namena nadaljevati študija, kje pa! Po diplomi na AGRFT sem si želela samo še stran od kakršne koli akademske ustanove! A moja duša je imela drugačne načrte in me je pripeljala do te odločitve tako mamljivo, da sem se preprosto morala vdati. Nekega dne sem v knjigarni v Ljubljani našla knjigo ameriške avtorice Karen Berggren, ki me je popolnoma navdušila. Avtorici sem pisala, ali lahko pridem na njihovo delavnico in sodelujem z njihovo gledališko skupino. In Karen me je povabila! Po prvi delavnici z njihovo skupino sem si rekla, da želim v življenju početi prav to: skozi svojo umetnost, skozi delavnice in skozi vse, kar počnem prebujati magičnost, radost, živost, zavedanje o večdimenzionalnosti sveta in nas samih. V tistem času v Sloveniji še ni bilo toliko informacij o večdimenzionalnosti bivanja in vsekakor to ni bila tema, o kateri bi se govorilo na akademski ravni. Naslednji dan sem med meditacijo ob jezeru pred seboj zagledala žensko v rdeči obleki. Rekla mi je, da je čas, da nadaljujem svoje šolanje o svetosti gledališča, njegovih izvorih v grških misterijih, njegovi povezanosti z duhovnimi dimenzijami. »Kako, prosim?« sem rekla: »Niti slučajno si ne želim nazaj v akademski mentalni svet!« In potem mi je razložila, da bo to šolanje zelo drugačno, kot je bilo doslej. Da bo mnogo bolj prijazno in spoštljivo ter mi bo omogočilo govoriti o stvareh, ki se mnogim zdijo »čudne, izmišljene in misteriozne«, na način, ki bo strokovno utemeljen z znanjem o starih kulturah, ki jim je bilo takšno večdimenzionalno doživljanje sveta povsem samoumevno. Da bom lahko argumentirano vračala dostojanstvo resnicam, ki jih je naša moderna kultura zatrla, pozabila in potlačila. Povedala mi je še, na koga konkretno naj se obrnem in kje se nahaja Univerza, kjer bom lahko študirala prav to, kar si želim. Vse se je zgodilo natanko tako, kot mi je povedala. Zgodba se je odvijala tako galantno, z različnimi neverjetnimi »naključji« in čez dober mesec dni sem bila uradno prijavljena kot študentka magistrskega študija na Lesley University v Cambridgu, z opravljenim izpitom iz angleškega jezika in vsemi dokumenti.
Misteriozna ženska je bila torej resnična?
Ženska v rdeči obleki se je še večkrat pojavila v mojih vizijah in počasi sem ugotovila, da sem to pravzaprav jaz sama oziroma tisti del mene, ki ve, lahko bi ji rekla tudi moja notranja »mojstrica«, »boginja« ali »kraljica«. Pa naj še kdo reče, da svet sanj, notranjih vizij, domišljije ni povezan z »resničnim svetom«!
Kako se danes obrednost vključuje v gledališče, v umetnost ter z njo v življenje?
Umetnost je zame življenje. Nikoli ne morem ustvariti nečesa, kar ne zori v meni. Vsaka predstava je obred mojega osebnega prehoda na novo raven zavesti o sebi in svetu. Recimo v zadnji predstavi »Persefona, zgodba o ljubezni do sebe«, ki se navdihuje v matriarhalnem grškem mitu o boginjah Persefoni in Demetri, se obred prehoda zgodi v razumevanju ljubezni. Glavna oseba skozi mitsko zgodbo o spustu v podzemlje doživi preobrazbo: iz prepričanja, da je lahko resnično srečna le, če je v srečni ljubezenski zvezi, dojame bistvo ljubezni do sebe in srečo, ki izhaja iz notranjega izvira ljubezni. V tej predstavi se torej ukvarjam z vprašanjem, kako najti v sebi tisto ljubezen, ki zapolni praznino, katero ljudje običajno poskušamo zapolniti z odnosi.
Obrednost se večinoma povezuje z duhovnostjo. O slednji se res že precej govori v družbi, pa vendar se še vedno zraven krade strah pred neznanim in drugačnim. Kaj vam pomeni duhovnost?
Obredno gledališče se ne navezuje na nobeno religijo. Povezano je z obujanjem človekovega stika z modrostjo in svetostjo v sebi. Duhovnost je zame sledenje Ljubezni. Ne verjamem v poenostavljene definicije, odgovore in recepte. Duhovnost je stvar vsakega posameznika, je njegova individualna pot prebujanja, ki se ne zgodi čez noč, temveč skozi mnoge izkušnje, in spoznanja. Postopoma in potrpežljivo.
Če se navežete na obrede v preteklosti, čemu so bili pravzaprav ti namenjeni in zakaj bi jih uporabljali danes?
Obredja starih ljudstev doživljam kot izjemen navdih, ne vidim pa smisla v njihovem »dobesednem« oživljanju in ponavljanju. Bistvo obreda ni njegova določena forma, temveč tisto, kar se zgodi v nas: povezava s svetostjo v nas in v svetu okrog nas, Naravi in soljudeh. To je treba vedno znova začutiti in ustvariti. V ustvarjanju, ki ga imenujemo obredno, je vedno prisoten ta stik, poslušanje notranjosti, zvestoba tem občutkom. Vsaka beseda in vsak stavek nosi svoj pomen, svoj zvok, vsak šiv na kostumu ima svoj stik z nevidnim tokom resničnosti. Smisel obujanja obrednosti v umetnosti čutim v ustvarjanju razpok, skozi katere posijeta svetloba in ljubezen. Bistvo je utelešanje božanskosti, ustvarjanje subtilnih vibracij.
Ustvarjanje razpok?
Ko rečem razpoka, mislim na odprtost in hkrati ranljivost srca. Biti živ pomeni čutiti, dovoliti si čutiti, tudi ko boli. Takrat se odpre tista razpoka, skozi katero posijejo svetloba, toplina, ljubezen in sočutenje. Odpreti se v to stanje ranljivosti na odru ni lahko. Tudi moje srce je bilo večkrat ranjeno in se ne odpira na ukaz ali takrat, ko bi si želela. Zato se ne zgodi v vsaki predstavi vedno enako resnično in avtentično. A prav v tem vidim smisel svojega gledališkega ustvarjanja – v ustvarjanju poti do srca.
Gre bolj za kvaliteto ženskega principa, kajne? Kakšna je pravzaprav vloga ženske v umetnosti in kaj lahko to prinese v naše življenje?
Menim, da je umetnost življenje samo, zato bi lahko rekla, da je vloga ženske v prinašanju modrosti srca v ta svet, ki modrost še kako potrebuje. Ženske imamo lažji dostop do intuitivnega zaznavanja in zato tudi do večdimenzionalnega doživljanja – širšega in globljega zaznavanja od običajnega, 3D zaznavanja. Običajno to imenujemo magičnost oziroma mističnost. Kot kažejo viri, je bilo v zgodovini človeštva veliko več žensk šamank in duhovnih mojstric žensk. Skozi zgodovino so nam sistemi in religije te sposobnosti uspešno zatrli, a v zadnjem času se dogaja, da mnoge ženske začenjamo spet spoštovati svojo naravno modrost, intuitivnost in srčnost. Včasih ne znamo ubesediti, a v sebi čutimo, kaj je resnica in kaj ni. Čas je, da začnemo ta občutek vse bolj poslušati, si zaupati in to notranjo vednost pogumno in zavestno tkati v svoje življenje. Kot pravim v predstavi Bela Bizonka: »Svet potrebuje svetost. Svetost ženske in svetost moškega.«
Andreja Cepuš, Social Artist
