Avtor: Aleksander Lah
RAJ ALI PEKEL NA ZEMLJI — VSE JE ODVISNO OD VAS
Kako lahko ljudje s kolektivno zavestjo preko hrane, odnosa do sebe in ostalih živih bitij prispevamo k boljšemu svetu
V resnici nam ne manjka veliko do raja na Zemlji. A po drugi strani je stara navada železna srajca in nemogoče se zdi svet iz trenutnega pekla spremeniti v raj, čeprav imamo na voljo skoraj vse potrebno: imamo tehnologijo, sredstva, znanje, kreativno razmišljanje … To, kar manjka, je povezanost in skupno delovanje, jasen pogled na dejansko stanje, zavest o obilju in tem, da je vsega dovolj za vse in da lahko s sodelovanjem ustvarimo veliko več kot s tekmovanjem.
Trenutno svetu vlada kapital
Svet se v tem trenutku ne vrti okrog sreče, sočutja, sodelovanja, ljubezni, igrivosti in kreativnosti, temveč okrog denarja. Ko vlada kapital, to pomeni, da vlada strah, saj je v jedru dirke za kapitalom strah, da ni dovolj dobrin, hrane, prostora, sočutja in ljubezni za vse, čeprav v resnici ni tako. Strah ni samo »navadnih« ljudi, temveč je strah predvsem tiste, ki svet vodijo, čeprav se »navadnemu« človeka morda zdi, da imajo pripadniki elite (kabali) vse, kar potrebujejo, in nimajo razloga za strah. A to ne drži. Nekdo, ki ima milijarde evrov, vpliv in moč, toda v sebi ne zna najti miru, ljubezni, občutka ljubljenosti in sprejetosti – taka oseba bo želela te občutke dobiti na nezdrav način, in sicer preko še več denarja, moči, hrane, drog, seksa … Ljudje kolektivno (taki tisti z veliko kot tisti z malo denarja) živimo v prepričanju pomanjkanja, v pomanjkanju zavesti in znanja o tem, kako svet v resnici deluje, o tem, da je v resnici vsega dovolj za vse in da ni potrebe po rivalstvu, tekmovalnosti in grabljenju materialnih stvari. Ni potrebe po iskanju ljubezni, kjer ljubezni ni; tam, kjer je, pa je ne iščemo. Ljubezen je v prvi vrsti v vsakem izmed nas, znotraj nas, v našem srcu in duši, samo odkriti je treba ta notranji svet. Pri tem pomagajo zdrava spolnost, joga, ples, meditacija in pristni odnosi.
Smo ljudje res krona stvarstva?
Ljudje imamo o človeški rasi idejo, da smo najbolj razviti in da smo superiorni. Čeprav imamo določene lastnosti, ki jih druga bitja na tem in drugih planetih nimajo (na primer široko paleto čustev, domišljijo, način doživljanja sveta …), teh darov še ne znamo uporabljati sebi v prid in so nam največkrat v pogubo, če ne znamo obvladati svojega uma in čustev. Po drugi strani živali in rastline precej bolje živijo in uspevajo, saj znajo biti srečne in uspevati tudi v zelo zahtevnih pogojih, kot so mraz, vročina in tema. Živali in rastline ne potrebujejo ljudi, medtem ko mi njih potrebujemo. Skupaj z njimi pa se lahko naučimo živeti na način, ki bo boljši tako za ljudi kot tudi za rastline in živali, ki prav tako čutijo in so nas vesele, če znamo biti veseli sebe in z njimi sodelovati namesto tekmovati in jih izkoriščati.
Omejena logika konvencionalnega kmetijstva
Konvencionalno kmetijstvo ima do zemlje enak pristop, kot je opisan v prejšnjem odstavku. Ne gre za sodelovanje, temveč za tekmovanje, za igro, kjer je edino pravilo »čim večji izkoristek ne glede na posledice«. Konvencionalno kmetijstvo je postalo eden največjih virov onesnaževanja in zastrupljanja planeta. Pri tem pozabljamo, da je prst naš kolektivni zunanji prebavni sistem in če jo zastrupljamo ter izčrpavamo, s tem na dolgi rok enako počnemo sebi. To se že dogaja, saj je zemlja na prenekaterih njivah že tako izčrpana in zastrupljena, da na njej pridelana hrana ne vsebuje več za telo potrebnih hranilnih snovi. Taka hrana vsebuje snovi, ki človeškemu telesu škodijo, medtem ko so včasih rastline vsebovale snovi, ki telo hranijo, krepijo in zdravijo. Samo 50 let nazaj je imela zelenjava vsaj 10-krat več hranilnih snovi (vitaminov, mineralov, elementov v sledeh …) kot danes.
Permakultura ponuja mnogo rešitev
Odraščal sem v kmečkem okolju, kjer smo obdelovali njive, in pri osemnajstih letih sem začel gledati malo širše, izven okvirjev ustaljenega načina kmetovanja. Toda v praksi je bilo spremembe težko uvesti. Oče mi je dal v obdelavo kos njive, pa kar nisem mogel iz kalupa ustaljenega kmetovanja. Čutil sem, da ni dobro, da je zemlja gola, če se vsako leto orje, in slutil sem, da obstaja drugačen način, kjer lahko z manj fizičnega dela (prekopavanja, oranja, mukotrpnega odstranjevanja plevela, gnojenja …) dosežemo več, dobimo bolj kakovosten pridelek in zemljo bogatimo, namesto da jo izčrpavamo. Kasneje sem veliko odgovorov dobil od ljudi, ki se ukvarjajo s permakulturo, torej od ljudi, ki so se naučili opazovati okolje, zemljo ter rastline in na svojem posestvu stvari zastaviti tako, da so se vsi dejavniki (ljudje, živali in rastline) medsebojno podpirali, ne pa si škodovali. Pomembno je torej znati opazovati in poslušati kos zemlje, ki ga obdelujemo, ter pri tem ustvarjalno razmišljati. En tak primer, na katerega sem še posebej ponosen, je moja nekdanja visoka greda sredi mesta, kjer sem pred tremi leti v največji suši in vročini pridelal kar 50 ogromnih kumar iz samo dveh rastlin, pri čemer sem rastlini samo posadil, ju obdal z zastirko, potem pa zanju nisem več skrbel niti ju nisem zalival. Skrivnost je bila v tem, da zaradi zastirke (slama in trava) plevel ni rastel, pod visoko gredo pa so bili zakopani debeli trhli hlodi, napojeni z vodo pomladnega deževja, iz katerih so lahko rastline tudi v največji vročini črpale vodo.
Se res splača kupovati poceni hrano?
Večinoma ljudje kupujejo najcenejšo hrano, toda ali je na dolgi rok ta hrana res poceni? Ne, na dolgi rok zagotovo ni, saj je cenejša hrana prazna, polna pesticidov, hormonov in spremenjenih genov. Onesnažena hrana terja svoj davek na fizičnem počutju, duhovni moči, jasnosti, mladostnem videzu in celostnem zdravju. Zdravljenje pa nas stane veliko denarja, časa in energije. Pogosto pa sploh ne gre za zdravljenje, temveč zgolj za lajšanje simptomov, kjer dejanskega problema ne rešimo. Zato se splača v hrano vložiti nekaj več časa, denarja, raziskovanja in čutenja – predvsem čutenja, kaj vaše telo podpira in kaj ne.
Kakšno hrano uživati?
Vsak mora sam začutiti, kakšna hrana mu najbolj koristi. Po mojih izkušnjah je najbogatejša divja hrana, ki jo je dobro dodajati na jedilnik, kadar je le mogoče. Tu govorimo o koprivah, regratu, regačici, trpotcu, čemažu … Ostala hrana naj bo biološka in veganska, še bolje pa je, če je pridelana na biodinamični način. Pomembno je uživati rastlinsko hrano, ki je zrasla pod soncem na bogati, rodovitni zemlji. Dobro je tudi, da kupujemo lokalno pridelano hrano, saj s tem podpiramo lokalno kmetijstvo in gospodarstvo in nismo toliko odvisni od pridelovalcev iz drugih držav, kajti v primeru morebitnih geopolitičnih težav bodo pridelovalci najprej prodali svoje pridelke lokalno in šele potem, če bo kaj ostalo in če bo mogoč transport, bodo višek izvozili.
Pomembno je sodelovanje
Ključ je v sodelovanju in ne v tekmovanju. Ljudje imamo že vgrajen in prirojen sistem sodelovanja, saj je naše telo skupnost 50.000 milijard celic. Ta skupnost sodeluje zelo uspešno, zato »samo« 8 milijard ljudi ne bi smelo biti težko pripraviti do sodelovanja. Če bi ljudje med seboj sodelovali, kot sodelujejo naše celice, bi skupaj živeli v radosti in obilju, tako pa so nas nekateri uspeli naščuvati, da se borimo, ne sodelujemo in živimo v revščini — duhovni in materialni.
Področja, ki kličejo po spremembah
Področij, ki kličejo po spremembah, je veliko, saj nam le-ta ne služijo dobro, vsaj nam, »običajnim« ljudem ne. Morda dobro služijo peščici ljudi, ki ima z nami druge načrte – ugodne za njih, a manj ugodne za nas. Ta področja so:
- šolski sistem, ki ne spodbuja otrokove ustvarjalnosti, temveč otroke uči ubogati avtoriteto,
- zdravstveni sistem, ki v praksi služi predvsem kapitalu, ne pa zdravju ljudi,
- pravosodni sistem, katerega prvotni namen je bil pomagati ljudem pri reševanju sporov, sedaj pa je orodje v rokah tistih, ki si lahko privoščijo drage odvetnike, in ima samo še izjemoma kaj opraviti s pravico,
- denarni sistem, katerega prvotni namen je bil olajšati izmenjavo dobrin, sedaj pa na račun »običajnih« ljudi služi samo peščici ljudi, ki imajo v lasti banke. Primer: zasebno podjetje (na primer ameriški FED ali evropska ECB) iz nič naredi denar, ga po visoki ceni posodi vladi, ki breme odplačevanja preloži na državljane, ko pa država ne zmore več odplačevati dolga, prihaja do razprodaje državnega premoženja.
Države in zakoni so v osnovi dobri, toda dovolili smo, da sta kapital in pohlep ugrabila tudi to. Država in njena vlada že nekaj časa ne delata več za ljudi, temveč za lastnike korporacije Republika Slovenija d. d. To so zasebne banke, ki so kupile državne obveznice oziroma so nam, bolje rečeno, vsilile kredite, ki jih ni moč odplačati. Države, naša in druge, v resnici vodijo dobro plačani lobisti, ne pa državniki.
Rešitve
Spremembe ne skušajte povzročiti tako, da ste proti nečemu, temveč tako, da podprete prave namene. Če ne želite, da na svetu obstajajo podjetja, kot je Monsanto, se ne borite proti njemu, ampak ga nehajte podpirati. Če nihče ne bi jedel gensko spremenjene hrane, bi Monsanto propadel, saj ne bi imel kupcev. Namesto da se borite proti nečemu, raje ostanite povezani s seboj, svojim srcem in naravo. Ugotovite, katere so vaše prave želje in jih uresničujte, navidezne želje pa ne jemljite preresno, saj so običajno zgolj obliž na rano, resničnih potreb pa ne zadovoljijo. Podpirajte lokalno gospodarstvo, tako da kupujete kakovostne izdelke in storitve, pa čeprav boste za dober kruh plačali več kot za cenen, prazen kruh. Kupujte kakovostno zelenjavo, ki je pridelana na ekološki ali celo na biodinamični način, saj boste s tem podpirali zemlji in človeku prijazno kmetovanje namesto še več uničevanja in zastrupljanja okolja in ljudi. Tako boste najprej spremenili svoj svet, postopoma pa boste s tem, kar podpirate in kupujete, spremenili in oblikovali drugačen, boljši svet.
Na voljo je veliko možnosti za spremembo na bolje. Eden od mnogih primerov je plod triletnega raziskovanja gospoda z imenom Frederic Laloux. Področje raziskovanje je nov model vodenja organizacij (podjetij, šol, zdravstva …). Priporočam odličen video na https://youtu.be/gcS04BI2sbk, še boljša pa je knjiga Reinventing Organizations.
