Zemlja ni last človeka, mi smo zgolj gostje na njej!
Jadranko Juras poznamo kot izjemno pevko in tudi kot veliko zaščitnico živali. Veganka, ki po svojih najboljših močeh pomaga živalim, da jih ne bi doletela žalostna usoda, meni, da bo moglo preteči še kar nekaj časa, da bomo na tem področju postali bolj zavedni in odgovorni. V pogovoru je poudarila, da se ljudje premalo zavedamo, da nismo edini na tem planetu in še zdaleč ne superiorni.
Kako dolgo ste že veganka in kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili to postati?
Ne vem, kako dolgo sem veganka, zagotovo več kot deset let. Glavi razlog je ta, da ne vidim smisla ali razloga nekoga posredno trpinčiti in ubiti za potrebe, ki zame niso življenjskega pomena. Zakaj bi živalim odvzemala njihovo eno in edino življenje, če je prehranjevanje z živalskimi beljakovinami odločitev in ne nuja?
Česa se ljudje v zvezi z živinorejo še vedno premalo zavedamo?
Premalo se zavedajo, da v tem početju ni nič nujnega, naravnega ali normalnega. Je del tradicije, je priučeno in za večino ljudi ni življenjskega pomena. Kot sem že omenila, je odločitev. Užitek. Je del ideologije, ki zagovarja, da ima močnejši prav in pravico do vsega in vsakogar. Je ideologija karnizma. Ne zavedajo se, kako poguben vpliv ima živinoreja na ekologijo, na obstoj Zemlje in naše civilizacije. Ne zavedajo se uničevanja naravnega okolja, gozdov, vod in tako dalje. Ne zavedajo se, kako poguben vpliv ima uživanje mesa ne nazadnje tudi na naše zdravje.
živali
Živinorejske panoge veljajo za enega najbolj spregledanih uničevalcev okolja. Se strinjate s strokovnjaki, ki pravijo, da predstavlja ravno ta problematika največji varnostni izziv 21. stoletja?
O tem, kako velik problem za okolje je živinoreja, si lahko ljudje med drugimi preberejo na blogu Veganske iniciative. Če povzamem, se problematika dotika rabe tal, saj Združeni narodi navajajo, da ima živinoreja v uporabi 30 odstotkov celotne kopne površine, uničevanja avtohtonih živalskih vrst (za »zaščito« treh odstotkov za meso rejenih krav v ZDA, ki se jih krmi s travo, se ubija in preseljuje na tisoče divjih živali), izginjanje deževnega gozda (leta 2011 je revija za okoljsko znanost in tehnologijo Journal of Environmental Science & Technology objavila podatek, da je govedoreja v Braziliji glavni razlog za krčenje deževnega gozda, kar je eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb!) in uničevanje pašnikov (vsebnost dušika in drugih snovi v gnoju je tako visoka, da dejansko »ožge« rastline in travo, na katero pade). Velika težava pri živinoreji je za nameček še pitna voda in toplogredni plini. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov je pokazalo, da je predvsem zaradi industrije mesa in mlečnih izdelkov na globalni ravni 70 % porabe sladke vode, 38 % rabe zemljišč in 14 % emisij toplogrednih plinov na svetu porabljenih za kmetijsko proizvodnjo. Profesor Edgar Hertwich, glavni avtor tega poročila, je dejal: »Živalski proizvodi povzročijo več škode kot proizvodnja mineralnih surovin za gradbeništvo, kot so pesek ali cement, plastike ali kovine. Biomase in nasadi za živali so tako škodljivi kot izgorevanje fosilnih goriv.«
Menite, da bi na prehranjevanje z živalskimi izdelki gledali drugače, če bi bolj poznali ozadje?
Glede na to, da so danes skoraj vse informacije dostopne preko spleta, sta tudi ignoriranje in nevednost odločitev. Kogar zanima, ve. Večina ljudi ve, a jih ne gane. Ne zanima jih, lažje je namreč živeti v blaženi nevednosti kot se soočiti s tem, da veliko stvari, ki se nam zdijo samoumevne, za veliko bitij tega planeta pomeni neznosno trpljenje, zlorabo in smrt (in tu mislim tudi na človeška bitja). Vedenje namreč prinaša odgovornost. Ljudje pa ne maramo sprejemati odgovornosti za svoje odločitve in dejanja, ker potem smo primorani ukrepati in spremeniti svoje navade. Ne samo glede izkoriščanja in ubijanja živali, temveč je tako v vseh segmentih našega življenja in dojemanja le-tega.
Kako pa ste vi pred dobrim desetletjem spremenili svoje navade? Kar čez noč? Kaj je bil tisti klik v glavi, ki vas je potegnil, da ste spremenili svoj način življenja?
V trenutku. Na televiziji sem na programu National geographic videla nekajminutni izsek o izginjanju deževnega pragozda in uničevanju okolja zaradi živinoreje in to je bilo to. Pred tem sem seveda veliko razmišljala o nepotrebnem trpljenju živali, to pa je bila pika na i. Klik se enostavno zgodi in poti nazaj ni. Zaradi in za živali. Ker smo menda moralna bitja, ali ne?
Ko govorimo o živalih, težave ne predstavlja zgolj prehranjevanje z njimi, temveč tudi naše ravnanje. Marsikateri ljubitelj živali si želi plavati z delfini, pa se ob tem ne zaveda, kako ti delfini trpijo in koliko jih pobijejo, ker se ne naučijo plavati z ljudmi in jih zabavati. V Franciji so nedavno prepovedali vzrejo delfinov v ujetništvu. Menite, da prihaja nova era, ko se bo živali vendarle bolj zaščitilo? Kaj bi moral biti po vaše naslednji korak?
Zagotovo se bodo stvari spremenile, a spremembe so zelo počasne. Mora preteči kako stoletje, dva, zamenjati se morajo generacije. Enako je bilo pri človeškem zasužnjevanju, pri doseganju pravic za ženske, delavske pravice itd. Skozi zgodovino se ljudje neprestano prebujajo, zahtevajo pravice zase in druge. Spremembe pridejo, a ne brez žrtev. Danes se na srečo o nepotrebnem živalskem trpljenju veliko govori, otroci imajo stik s to resnico in močno upam, da bodo znali iz tega potegniti pametne zaključke v korist vseh čutečih bitij na tej Zemlji. Vsi smo namreč Zemljani, saj Zemlja ni last človeka, mi smo zgolj gostje na njej. Tega se večina ne zaveda.
Kaj lahko stori vsak izmed nas, da ne bo treba nikomur na tem planetu trpeti?
Vsak izmed nas se lahko odpove stvarem, kolikor je praktično mogoče, zaradi katerih drugi trpijo in umirajo. Veganstvo ni dieta, veganstvo je gibanje za pravično družbo, za družbo, v kateri močnejši ne bo imel prav in pravico, temveč bo njegova naloga, da ščiti pravice vseh. Da se zave, da vsako živo bitje ljubi svoje eno in edino življenje in si ga želi živeti brez trpljenja in smrtnega strahu. Ne nazadnje se naš odnos do živali zrcali tudi v našem odnosu do soljudi. In ta ni v sorazmerju s tehnološkim napredkom. Na čustveni inteligenci bomo morali še zelo trdo delati. Tu je napredek zelo zelo počasen in zdi se, da v času, v katerem živimo, zopet stopa korak nazaj.
Lara Jelen, novinarka in pomočnica urednice
