Mojca Debelak
ČAS, DA SPOZNAMO SVOJ PRAVI OBRAZ
Čas slabih vesti
Leta minevajo, naslovi v dnevnem časopisju pa ostajajo bolj ali manj enaki. Vesti o novih terorističnih napadih in novem valu beguncev spremljajo še tiste o novem virusu … Pa o še vedno visoki brezposelnosti in posledičnem »begu možganov«, ko vse več obupanih (mladih) rešitev vidi v odhodu na delo (in selitvi) v tujino. Ko se zaključi uspešna sezona in neki vsem ljubi športnik za določen čas postavi smuči v kot, še teh dobrih novic ni več. Zopet se zavrti plošča, ob kateri zmajujemo z glavo, namesto da bi plesali. Ni čudno, da človek ostaja izgubljen, apatičen, prepuščen občutku nemoči v borbi zoper trenutnemu času. A zgolj čepeti na mestu ne bo rešilo ničesar. Času slabih novic v primeru čakanja na boljše čase prej ko slej sledi še slaba vest, ki nas začne razjedati ob spoznanju, da smo ob čakanju in obotavljanju zanemarili tisto najbolj bistveno – sebe.
Naj grmi in se bliska, če močan si, te od strahu ne grabi stiska
Pa je čas, ki nas kot senca spremlja že nekaj let, do nas res tako neizprosen? Ali nam morda le ponuja možnost, da poiščemo moč v sebi? Da storimo tisto, česar sicer najbrž ne bi, saj za to niti ne bi bilo potrebe, ker bi nam bilo čisto luštno. Čase, v katerih smo, bi lahko doživljali kot darilo. Ravno v trenutkih, ko se nam zdi, da je vse uperjeno proti nam, se namreč skriva seme za osebno rast. Tedaj se pokaže, ali znamo stati pokončno, si polepšati dan kar tako, z malenkostjo, četudi zunaj grmi in se bliska.
Glede na vse, kar se po svetu dogaja neljubega, je človeštvo očitno postavljeno na preizkušnjo. Posameznik pa na test, za katerega ne bo prejel diplome, če ga opravi, temveč zadovoljstvo, ki prinaša pravo moč. Pa je tega sposoben vsak? Prav gotovo. V prvi vrsti moramo ozavestiti vzroke trenutne situacije; brez teh tudi posledic ne bi bilo. Iskanje vzrokov svojih težav je – to je treba priznati – vendarle pot, na katero stopa vse več Slovencev. Ta pot je zelo široka in na njej je še veliko prostora. Lepo bi bilo nekoč videti po njej ponosno korakati toliko navdihnjenih in navdušenih kot po tisti, ki enkrat v drugi polovici marca vodi v Planico.
Podzavest ima svojo resnico
Počasen, a viden napredek ljudi na poti iskanja iskrenega zadovoljstva, pristnega medsebojnega povezovanja in doseganja srčnega miru me kot celostno terapevtko navdaja z zaupanjem, da svet vendarle osvetlimo s pozitivizmom, solidarnostjo, slogo in sožitjem, ob katerih ne bi bil prikrajšan nihče, niti Zemlja kot naša prvobitna mati. Motor mojega delovanja in prizadevanja za to, da bi vse več ljudi stopalo po svoji poti in ne po stopinjah mnogih, ki so jih vodile v zablodo, je delo z intuicijo in preučevanje podzavesti. Z drugimi besedami – razkrivanje podzavestnih vzorcev posameznika s pomočjo intuicije, ki ljudem osvetli področja njihovega delovanja.
Predstavljajte si, da vstopite v klet brez oken. Brez da bi prižgali luč, boste le stežka našli tisto, po kar ste prišli, četudi približno veste, kje se nahaja. Ko prižgete luč, pa najdete vse, tudi tisto, kar je na polici nekje zadaj, saj se ob svetlobi, ki ste jo vnesli v prostor, z malo truda dokopljete do vsega. Ravno tako je z bolj ali manj temačno kletjo, sobano, če želite, v naših možganih – s podzavestjo. Vemo, da se v našem nezavednem nahaja marsikaj, a če tega ne osvetlimo, težko najdemo tisto, kar iščemo – v tem primeru vzrok nečemu, kar nas zavira, da bi živeli bolje.
Intuicija v ključnih trenutkih našega življenja
Intuicija v primerih, ko ljudje zmedeni iščejo rešitve za svoje stiske, služi kot luč, ki osvetljuje. Ljudem pokaže tisto, kar je na videz skrito. Bodisi z intuitivno karmično diagnostiko, preko natalne karte podzavesti, sistemske postavitve (bolj znane kot postavitve družine), vedske astrologije ali ne nazadnje ob njihovem sodelovanju v stanju globoke sproščenosti (do katerega pridemo s hipnotično indukcijo), odkrijemo vzorce, ki so vzrok težavam. Vedno je na delu intuicija, saj v nasprotju z razumom vidi čisto, objektivno. Ko posameznik vzorce ozavesti, je naslednji korak transformacija le-teh v svojo najvišjo možno dobrobit v danem trenutku.
Da to zmore, da vzorce preseže, človeka motiviram tako, da mu pokažemo, katere potenciale vidim v njem. Tu je torej zopet na delu intuicija. Lahko bi rekla celo, da tu napoči neke vrste ključni trenutek. Posameznik namreč spozna, da če jaz čutim, kje je vir njegove moči, kam ga vleče in po čem hrepeni, in če to čuti tudi on, ima očitno tudi on intuicijo razvito vsaj do te mere, da se poveže s svojim bistvom, v katerem najde vir svojega prave moči. Moči, ki ga privede do tako želene kreacije.
Vsi si želimo neke vrste samouresničitve, a mnogi ta hotenja zanemarjajo. Ko nekdo vidi, da je očitno nekaj na tem, kar pri sebi zaznava on sam, da to ni le plod domišljije oziroma da ne gre le za sanje v njegovi glavi – če ga kot takšnega vidi še kdo – dobi zagon in voljo, da se prime v roke in zagrize v delo. Delo na sebi, seveda. Dobi tudi zaupanje v lasten šesti čut. Prejme potrditev, da se lahko zanese na svojo intuicijo, in začuti motivacijo, da jo izuri. Vse se torej začne v naši glavi. Podzavest je tista, ki narekuje naše delovanje. Podzavest ima svojo resnico, ki je leva možganska polovica nikakor ne more dojeti skozi logiko. Tu – kot smo videli v omenjenem primeru kleti – nastopi intuicija. Intuicija zazna vse tisto, kar se v človekovem nezavednem prepleta dan in noč.
»Kar nosiš v sebi, doživljaš tudi v zunanjem svetu«
Ker je podzavest torej del ledene gore– ogromen in kompleksen – pod morsko gladino, zahteva za njegovo preučevanje pretanjen čut, kar intuicija nedvomno je. Podzavest ali nezavedno je kompleksen preplet človekovih notranjih lastnosti in vzorcev, ki se dedujejo ali so privzgojeni in v nas tiho čakajo. Z njimi živimo, jih nosimo v sebi. Čar naših možganov ostaja mamljivo skrivnosten; kar vabi nas, da ga raziščemo, da spoznamo, zakaj delujemo na način, na kakršen nam to pač uspeva.
Velja, da to, kar nosite v sebi, to, kar ste, doživljate tudi v zunanjem svetu. Kdor se začne analitično opazovati, hitro spozna, da gre za neki notranji človekov ustroj, ki ima svoje ovire in omejitve in kot tak kar kliče oziroma sili k premostitvi teh preprek. K očiščenju vsega neozaveščenega, nepredelanega. Na nas je le, ali bomo ta klic slišali in se nanj odzvali. Dejstvo pa je, da nam ponuja ogromno.
Podzavest – dežela priložnosti
Podzavest je dežela priložnosti. Vedno več ljudi jo skuša raziskati in najbolj uspešni posamezniki se z njo veliko ukvarjajo. Mnogi podjetniki se namesto v grafe nekih finančnih kazalnikov raje zazrejo vase in svoje ideje. Športniki namesto dodatne uteži dvignejo samozavest skozi ozaveščanje svojih šibkih točk in njihovo preobrazbo v svoj adut, ki ga potegnejo iz rokava, ko mišice sotekmovalcev upehajo. Vsi, najsi bodo uradniki, podjetniki, športniki ali ljudje ostalih poklicev, ki pridejo k meni, intuitivno vedo, da brskanje po sebi ni zgolj način osvobajanja, temveč da iz človeka pokliče najboljše, kar nosi v sebi. To je tudi edina pot, ki nas obvaruje pred boleznimi, saj dolgotrajna čustva dokazano vplivajo na nastanek fizičnih in duševnih motenj ter bolezni. Gre torej za naš notranji svet, ki kliče po tem, da ga pogledamo.
Šele svoboden človek namreč v sebi najde moč, da življenje pogleda s širšim razumevanjem. Tak človek dojame, da je tudi zanj nekje priložnost in da je posebno bitje, ki si zasluži najboljše. Toda to je lahko napisati, težje pa udejanjiti. Človekova naloga je skozi globlja stanja zavesti preobraziti lasten dvom o sebi, ki se zrcali v zunanjem svetu (ko na primer izgubimo službo ali nas drugi zasmehujejo), v globoko samospoštovanje, ki ne seva iz njegove glave, temveč iz vsake njegove celice. To je človekova rast, je samozaupanje, ki ga v teh časih primanjkuje.
Kje najti moč, da se poberemo?
Pesimizem in obup ne vodita nikamor, ničesar ne spremenita in ne najdeta rešitve. »Zapacan« človek brez trohice energije težko najde rešitev. Verjetno smo stanje brezvolje na lastni koži izkusili prav vsi in poznamo občutek, ko bi naredili vse, da se izvlečemo. Vsi torej sem in tja klecnemo, če že ne pademo. A od kod črpati moč, da se poberemo? Za kaj takšnega je bistveno, da se zavemo svoje celosti, lastnega bitja: uma, srca in duše. Ponovno se moramo naučiti, kako poiskati notranje kvalitete in spustiti težka čustva in prepričanja, ki nas omejujejo. Človek ima ogromno potencialov, a jih le malo razvija, še manj pa v polni meri izkoristi. Dokopati se do svojega (iz)vira naj bo vodilo vsakomur, saj bodo sadovi kopanja po sebi nedvomno nasitili samouresničitve lačno bit.
Naprej v koraku s časom!
Sodoben človek se počasi začenja zavedati pomena svojega dobrega počutja. Ne, ker bi ga k temu nagovarjali oglasi, temveč zaradi okoliščin sodobnega sveta, ki nas s hitrim tempom ne oddaljuje le eden od drugega, temveč v prvi vrsti od sebe. Vse bolj razumemo, da je temelj zdravja ravnovesje, ki prinese zadovoljstvo. Vse bolj se zavedamo tudi, da gre tukaj za preplet duha in telesa. Kdor gre v korak s časom, ki ga prinaša evolucija, se vrača nazaj k sebi … A tokrat na drugačen način, kot so to počeli naši dedki in babice.
Vse več posameznikov koprni po razumevanju svojega obstoja. Doživljanje sveta, vsi dogodki in ljudje, ki jih pritegnemo v svoje življenje, niso nikoli naključje. Vsaka bolezen in vsako čustvo je odsev naše notranjosti. Kreator je lahko samo človek, ki spozna najintimnejši, nezavedni del sebe. Z lastnimi mislimi in prepričanji si namreč krojite prihodnost in pritegnete določene izkušnje. Zato je dobro spoznati, kaj o vsem skupaj v resnici misli vaša podzavest in kaj na to poreče vaš notranji glas.
