Avtor: Natalija Pavlin
Razvoj zavesti in osvobajanje do družbenih iluzij
V času, ko nam kapitalistična ideologija ponuja iluzorično popolnost potrošniškega sveta, v katerem vladata užitek in pohlep, se samoiniciativno oblikujejo skupine, ki delujejo kot protiutež tempu kapitalističnega in tehnološkega napredka. Samonikle skupine nastajajo s cilji samooskrbe, solidarnosti, prostovoljstva, trajnostnega razvoja, zaščite okolja, zavzemanje za transparentnost procesov, človekovih pravic, enakosti in zagovarjajo skoraj vse ideale in vrednote, ki predstavljajo nasprotje kapitalističnemu načinu življenja. Te skupine znotraj sistema vzpostavljajo drugi pol, nasprotje, ki v strukturi vzpostavlja status quo.
V določenih fazah gre za majhne premike na eno ali drugo stran, vendar pa na globalni ravni sistem potrebuje točno takšno dualnost, da lahko še naprej upravlja na način »deli in vladaj«, vzpostavlja delitve na »mi-oni« ter ohranja navidezno razdrobljenost znotraj strukture same. Ne glede na to, koliko se te skupine trudijo skozi čas ohranjati svojo identiteto in prizadevanja, prej ali slej postanejo del ta-istega sistema, ki ga želijo spremeniti, omejiti ali preseči. Sčasoma sistem pripoji oblike, ki so se prvotno razvile kot »deviacije«, jih osmisli znotraj že delujoče strukture ter jim dodeli vlogo, s katero bodo najprej nehote, sčasoma pa »sklonjene glave«, legitimirale, postopoma pa celo reproducirale isti sistem. Sistem vedno deluje preko dualnosti – če ne deluje korenček, je druga možnost še vedno palica.
V primerih, ko se ta scenarij ne realizira in se moč samoniklih skupin preveč poveča – zgodijo se družbene spremembe, revolucije, vojne –, se vključi samoohranitveni nagon sistema, ki izvaja različne mehanizme pritiska (finančni, inšpekcijski, represivni …). Ko se pritisk sprosti, se spet obnovi status quo; potrošniki še naprej kupujejo, zagovorniki pravic še naprej protestirajo, iskalci zdravega življenja pa tečejo maratone.
Ne moremo spreminjati družbe, če se ne spremenijo posamezniki. Vse se začne pri človeku, posamezniku in to je edino polje, kjer se kakršna koli dolgoročna sprememba lahko začne. Poglavitno vprašanje je, kako lahko posameznik preseže strukturo dualnosti znotraj sebe, ki je nastala skozi socializacijo in ukalupljanjem posameznika v družbo oziroma kulturo, v katero je bil rojen – skozi indoktrinacijo različnih ideologij. Lahkega načina za ozaveščanje posameznikovega notranjega sistema, ki preliminarno narekuje vsakršno delovanje in odnose znotraj družine, skupine, družbe, države in sistema nasploh, ni. Intenzivno vsakodnevno ozaveščanje lastnih čustvenih odzivov v vsakdanjih življenjskih situacijah, prepoznavanje in opuščanje osebnih prepričanj, vzorcev, pričakovanj, strahov in rigidnih ponavljajočih se navad je osnovni način za razvoj zavesti in zavedanja o sebi ter svetu, v katerem živimo.
Izstop iz dualnosti družbene strukture je torej možen le z izstopom posameznika iz lastnih notranjih omejitev. To pa pomeni, da človek spregleda iluzijo preslikane družbene strukture, ki živi v njem, jo preseže in na prvo mesto postavi razvoj svoje zavesti. Zavest o sebi in iluzijah, znotraj katerih živimo, nam omogoča preskok v drugačno dojemanje sveta. Cilj ni sprememba sveta, v katerem živimo; cilj je naš spremenjeni pogled na svet. Ta pogled pa je možen le iz notranje tišine in z zavedanjem širše slike življenja.
