Mojca Debelak
MODRI KORAKI ŽIVLJENJA
V današnjem svetu, ko znamo ugajati, biti lepi in všečni, smo seznanjeni z vsemi trendi, z vsem, kar je »in«. Mnogi torej poznajo modne korake. Pa znajo po pisti življenja stopati tudi modRo, ne le modNo? Še posebej tedaj, ko bi najraje klecnili, obupali in ko ni enostavno, bodisi v partnerskem odnosu, v odnosu do sodelavca, sorodnika in ne nazadnje – pri sebi. Vse se namreč začne pri nas samih.
Da bi resnično stopali modro, se morate za to odločiti.
1. ODLOČITEV MORA PASTI
Na terapiji par, ki si je zmožen priznati, da predolgo živi t. i. boleči molk, najprej sklene preprosto odločitev: biti iskren. Resnično pozabljamo, da so se možgani sposobni odločiti (gre za dovršni glagol, ki ponazarja, da ko pade odločitev, za njo stojimo). Poti nazaj ni, gre za obljubo sebi in partnerju, ki ne temelji na krivdi, ampak na volji, da bomo energijo uma, telesa in srca usmerili k rešitvi. Če mislimo z odločitvijo resno – da se bomo odslej iskreno potrudili in povedali, kar čutimo, delili svoje misli in izrazili mnenje –, bo ta odločitev vplivala na podzavest. Vemo, da je podzavest shramba vsega, kar potlačimo. Če torej začnemo iz shrambe nezavednega odločno in zavestno vleči vso nabrano tegobo, jezo, zamere, se sprosti močan mehanizem. Ta nas vodi k osvoboditvi. Ta občutek poznamo vsi … Ko se v nas nabira, kopiči … Takoj, ko priznamo, pa smo lažji za »tisoč ton«.
Prvi korak torej poznamo. Kako naprej? Namesto korakov na poti do popolnega videza tokrat skušajmo storiti tiste, ki bodo v nas dejansko naselili več dolgoročnega zadovoljstva kot kilogrami ali učvrščene mišice, ki jih prigaramo, a nam jih običajno ne uspe dolgo ohranjati. Da bo pot videti spodbudna, sledijo še štirje koraki. Pa saj se razumemo: tu ne gre za obljubo, da bo vse super in popolno. Gre za ZAobljubo, za odločitev in zavedanje, da nas na poti kdaj pričaka tudi kakšna prepreka. A kljub tem so vsa spoznanja in vse doživeto na tej poti vredni truda. Pogled v dolino z vrha hriba je vedno lep. Če že ne zaradi razgleda samega, pa gotovo zaradi zadovoljstva, ki nam ga je prinesla prehojena pot. Pa le strumno in veselo …
2. ISKRENA SAMOANALIZA
Slovenci smo po terapevtskih izkušnjah sodeč v sebi zelo jezni, tudi zabrusiti znamo nekaj krepkih. Potem predemo v kakšnem kotu, zadovoljni, ker nam je monolog uspel. Včasih v partnerstvu in še s kom sofisticirano, z eleganco, vzvišeno in karseda intelektualno prisolimo nekaj modrih, ker on oziroma ona seveda stvari ne razume tako dobro kot mi. Če ni odziva, se naslednjič ne potrudimo niti do te mere. S tem je zgodba za nas zaključena, a karma je na žalost s tem še poglobljena. Kdor je resnično moder, partnerja vedno in izključno vidi kot sebi enakega. Vsakega človeka, s katerim komunicira, motri z vidika samoopazovanja.
Ljudje smo si podobni. Tako zelo, da smo raje jezni, kot da bi si slednje priznali. A ravno tu se ljudje s »razvitimi« socialnimi veščinami razlikujejo od tistih, ki porabijo na tone energije, da bi druge »spravili v red«. Iz monologa je potrebno presedlati na dialog.
To zmoremo, ko resnično dojamemo, da ne bijemo boja s partnerjem … Bijemo ga sami s seboj. Z delčki sebe, ki jih nismo sposobni sprejeti in ljubiti. Zato – takoj po kakovostni samoanalizi – le priznajte drugim, da vam niso všeč in da vam gredo na živce, a samo zato, ker ste vi v fazi, ko se šele učite sprejeti lastne sence.
3. SLIŠIM TE
Ljudje poslušamo precej selektivno in nepozorno. Hitro skočimo v besedo, malo »popametujemo«, se čudimo, negiramo, zgroženi obnemimo … Tako sogovornika ne slišimo, saj smo v lastni zgodbi, ki se odvija v naši glavi. Polna glava lastnih misli pa ne zmore resnično slišati.
Opazujte se. Ko sogovornik govori, hkrati v svoji glavi vzporedno predvajamo svoj film. Vse projiciramo nase; kaj nam je zanimivo in kaj ne, kaj bi moral sogovornik narediti in česa ne, da je »tam pa tam« res neumno odreagiral ali da je strašansko dolgočasen. Morda to celo drži. Toda empatično poslušanje pomeni, da zmoremo pogledati skozi »očala drugega« brez istovetenja z njim. Z iskrenim zanimanjem, da bi spoznali v govorniku nekaj morda sebi popolno nasprotnega. »Biti za hip v njegovi ali njeni koži« ne pomeni, da jokaš ali se smeješ z njim, niti ne pomeni, da ga do obisti razumeš. Gre bolj za to, da kot raziskovalec raziskuješ neznano področje; človeka, ki ga poslušaš, vidiš kot skupek edinstvenih pogledov, misli in odzivanj. Kot bi drugo bitje opazoval, kako opisuje naravo, kaj ima rado, česa se boji in zakaj. Ko si odprt za učenje, slišiš, ker vklopiš vse čute. Zanima te sočlovekov svet. Ne hitiš ga popravljati, v ozadju ne analiziraš, ne odzivaš se čustveno, ampak navdušeno odkrivaš … Gre za opazovanje človeka kot unikata, čudenje temu lepemu stvarjenju, ki deluje na čisto svojstven način. In morda je tudi njegov pravi, dovoljen, pravilen … Šele ko to spoznamo, ga lahko slišimo. Slišati pomeni priznati njegova čustva in jih ne popravljati. Pomeni dopustiti, da morda razume, čuti in vidi povsem drugače kot mi, vendar nas to lahko obogati in ne odtuji. Ko ljudem pustiš, da doživljajo, mislijo, jedo, molijo, spijo, hodijo na unikaten in svoj način, jim daš varen prostor. Ob tebi so končno lahko to, kar so. Ko nisi obremenjen s seboj, slišiš. Ko se vpletaš v drugega, ko ga omejeno motriš z fizičnim očesom in vsem naučenim, skozi svoja zabetonirana prepričanja, pa postaneš gluh za intuitivne zaznave, ki sicer ponujajo tisočere možnosti in spodbujajo ravno to – našo raznolikost.
4. MOŽGANI NA POPRAVILU
Sodoben človek ni povezan s seboj. Posledično pa tudi ne z drugimi. Da bi se lahko povezal s seboj, se mora najprej povezati z drugimi. Na začetku pompozni hormoni sreče – endorfini – poskrbijo, da med dvema človekoma steče kemija. Tako je lažje sprejeti sebi drugačnega, pa še »Darwin je zadovoljen«, saj s tem poskrbimo za preživetje vrste. Toda na duhovni ravni človek v resnici išče povezavo s seboj. Redki pri sebi zares ljubijo lastnosti, ki so jih njihovi starši v otroštvu kritizirali. V partnerstvu osnovno zgodbo ponavljamo. Kot bi nosili ponošene obleke prednikov. Nočemo jih. A se kar na lepem zgodi, da se ona dere nanj, ker jo moti isto, kar je motilo njeno mamo pri njenem možu. Takrat se je potrebno ustaviti in si reči: »Kaj delam? Zakaj me ta lastnost tako moti? Sem jezna na partnerja, ker mislim, da je len, sama pri sebi pa lenobe ne prenesem, ker mi je mama vedno govorila, da je lenoba nedovoljena? Aha, spet gre zame, ne za partnerja.« To je pomembno spoznanje.
Ko tovrstne povezave spoznamo, se med možganskimi celicami tvorijo nove sinapse oziroma povezave in podzavest se preoblikuje skozi ozaveščanje. Možgani se spreminjajo, če jim damo možnost, da skozi spoznanja in nova odzivanja utrdijo nove poti med nevroni, kar pomeni nov način našega dojemanja in odzivanja na iste stvari.
5. SOGLASJE JE VEDNO MOGOČE
Da. To je v resnici res. Dva posameznika, danes kot pes in mačka, sta že jutri lahko drug drugemu najboljša sogovornika in poslušalca. Kako? »Lastni prag« je zdaj že pometen z zavedanjem zgoraj naštetega. To je pot, ki v odnosu vodi do soglasja. Priznajmo si, da je v resnici vsak v očeh drugih malo čuden. Kar je nekomu normalno, je drugemu nenavadno. Dopustimo si čudaštvo. Priznajmo si, da smo tudi sami čudni, včasih celo sami sebi! Ona bi imela zlate ribice, on kače. Pa kaj. Oboje je možno, če sprejmemo dejstvo, da ne iščemo »dobrega« partnerja, da ne iščemo takega, ki bi imel zlate ribice kot mi. Iščemo pot, da bomo sami dober partner, dober sogovornik in poslušalec.
Z vidika evolucije je to, kar je nam všeč in kar zlahka sprejemamo, že osvojeno znanje. Zakaj? Če partner ni redoljuben in tudi ti nisi, si s tem globoko pomirjen in te njegova lastnost ne bo ujezila. Na omenjenem področju si torej neko lastnost že sprejel kot dano, kot del vsesplošnega človekovega značaja (vsi smo kdaj neredoljubni). Cilj je namreč, da pojavni svet sprejmeš nevtralno, zgolj kot dejstvo. Ko ti človeške lastnosti ne vzbujajo odpora ali pretirane potrebe, da jih poveličuješ, je lekcija opravljena. Tako se mora vsak od nas soočiti s paleto lastnosti, čustev ali odzivanj, ki jih moramo dojeti kot nevtralno dejstvo, da obstajajo. Ko si v harmoniji, te nobena lastnost ne ogroža, z vsako si pomirjen in jo posledično dopuščaš kot sprejemljivo. Hkrati nobene lastnosti ne živiš skrajno, saj težiš k ravnovesju: živeti vsega po malem. Če se človek tega resnično zave, se v njegovem notranjem svetu spontano zgodi preobrat. Takšen človek si dopusti odpirati sebe novemu. Takrat širi obzorja.
Morda šele ko začutimo bitje, ki nam je bilo tuje, spoznamo, da je tudi kača v tem primeru lepa žival. Vredna sebe, vredna življenja. Tudi ona se boji, je lačna, išče svoj plen,tudi ona kaže znake naklonjenosti in varnosti. Nekega bitja ne moreš sovražiti samo zato, ker ti sam nisi pomirjen z njim, ker ti sam gojiš čustva, ki jih nisi uspel razvozlati in te ženejo k agresiji. Enako je z ljudmi. Druge izločimo, ker nismo prerasli odpora, ki ga v nas vzbujajo zaradi nas samih.
Soglasje v odnosu je mogoče, ko postanemo sami sebi dober partner. Ko prerastemo odpor do temnih, senčnih likov sebe. Ko se zmoremo s seboj iskreno pogovoriti. Takrat tudi drugim damo priložnost.
Mojca Debelak, terapevtka celostne bioterapije, analitičarka podzavesti, intuitivna svetovalka, svetovalka vedske astrologije in karmične diagnostike; ustanoviteljica Energijskega centra MojChi, društva za osebno rast in integracijo duhovnih znanosti
