Maria Ana Kolman, sodobna šamanka in raziskovalka duhovnih plati življenja
OBREDI ČLOVEKA POVEZUJEJO Z BOŽANSKIM
Beseda obred ali praslovansko obrédь je izpeljanka iz glagola obrediti ali postaviti v red, postaviti v vrsto. Njen prvotni pomen je tako »v določen red, v določeno zaporedje postavljen dogodek«. Red pomeni strogo dosledno zaporedje dejanj, ki morajo imeti določen namen oziroma cilj. Vsako dejanje, vsak predmet, vsaka beseda, zvok in oblačilo imajo v obredju značaj simbola, ki nosi globok duhovni smisel in ima konkreten namen. Tudi ritual je obred, ki pa ima značaj ceremonije in pri katerem se uporabljajo posebej za ritual izbrani predmeti, ki so točno določeni glede na namen.
Obred človeka povezuje z božanskim
Obred je verjetno eden najstarejših načinov vzpostavljanja povezave človeka z božanskim in tudi izražanja odnosa do svetega. V arhaičnih animističnih in politeističnih religijah so imeli obredi značaj praznovanj in nekateri so se kot taki ohranili do danes – na primer kresovanje, jurjevanje in pustovanje. Eden izmed prastarih obredov, ki izvira menda še iz časov Atlantide, je tudi prinašanje rož na grobove. Običaj, ki ima značaj obreda, se je ohranil do danes, čeprav se je njegov izvorni pomen pozabil. Po tem prastarem običaju so pokojnika poškropili z eteričnim oljem evkaliptusa, povili v posvečeno platno in posuli s cvetovi. Tri dni in tri noči je okrog pokojnika gorel ogenj. Ko je astralno telo zapustilo fizično telo, so truplo zažgali. Ogenj, vonj cvetov in evkaliptusa naj bi po verovanju arhaičnega človeka onemogočali črtom, torej zlim duhovom, in dušam, ki se zaradi različnih vzrokov po smrti niso uspele vrniti tja, od koder so z rojstvom prišle, da bi prišli v stik z dušo pokojnika. Verjetno ni naključje, da je beseda duh za vonj cvetov v slovanskih jezikih sopomenka z besedo duh v duhovnem pomenu. Duh rož na grobu naj bi po tem starem izročilu ščitil dušo pred zlimi duhovi in ji po treh dneh omogočil nemoteno vrnite tja, od koder je prišla.
Obredi nas spremljajo od rojstva do smrti
Od nekdaj je obred človeku pomagal premagovati negotovosti, ki so nastopile ob odločilnih življenjskih spremembah, izredno pomembnih, včasih celo zastrašujočih situacijah: ob polnoletnosti, poroki, vpoklicu v vojsko, selitvah itd. Zdi se, da so bili prav obredi tisti, ki so človeka na nek način umeščali v prostor in čas, saj so ga spremljali od rojstva do smrti. Konfucij je obred razlagal kot oporo v človekovem življenju, Freud pa kot psihološko zaščito pred življenjskimi stiskami in trpljenjem.
Obredi so svojo močno izraznost dobili v religiji, ki je v osnovi prav vzpostavitev in krepitev povezave z bogom ali v kozmološkem smislu z zgornjim svetom. Da bi to povezavo človek lahko vzpostavil, se od nekdaj poslužuje raznih metod. Arhaični človek je bil homo religiosus in se je neposredno sporazumeval z bogovi tudi prek obredov. Beseda religija izvira iz latinskega glagola religare, kar pomeni povezovati. Religija je v resnici sila, ki povezuje svetove, torej tudi ljudi in bogove. Človek je to povezavo od nekdaj vzpostavljal z obredi, rituali, miti in umetnostjo, torej z vsemi oblikami človekovega delovanja, ki jih lahko označimo z besedo kultura. Vse božansko je imelo značaj kulta, ki je tudi osnova vsake religije. Beseda kult pomeni čaščenje, pripona ura pa v sanskrtu pomeni svetloba. Kultura v vseh svojih pojavnih oblikah tako pomeni čaščenje svetlobe, ki je na neki način tudi sinonim za vse, kar je povezano z bogom oziroma zgornjim svetom, torej vse, kar je sveto. Višji cilj religije, svetih knjig in podob, relikvij in tudi same duhovščine je izključno vzpostavitev in krepitev povezave človeka in boga.
Osnovna oblika religioznega obredja so t. i. zakramenti. Beseda sacramentum v klasični latinščini pomeni prisega zvestobe, pa tudi misterij in skrivnost. V ruščini se ohranja poimenovanje tainstvo, torej skrivnost. Zgornji svet, imenovan tudi velika večna skrivnost, je tajinstven in le po »božji milosti« prepoznaven človeku s pomočjo t.i. posvetitev ali obredov, ki razkrivajo velike skrivnosti in obenem vzpostavljajo povezavo z božanskim. Takšno vlogo je imelo obredje v vseh religijah in dokler so religije ohranjale svojo prvotno čistost, se je namera obreda tudi dejansko izvršila. Tako kot se je izrodil religiozni sistem, tako so se izrodili tudi njegovi obredi in rituali, ponekod do popolne neprepoznavnosti.
Formalni obredi brez duhovne vsebine onemogočajo razvoj zavesti
Ko obred izgubi svojo globoko notranjo vsebino, ko se pozabijo znanja, ki so bistvo obredja, obred ne more več učinkovito odigrati vloge povezovalca med človekom in božanskim. Ko zunanja oblika obreda postane le del formalnosti nekega religioznega sistema, izgubi duhovni smisel in pomen, saj nobena mehanska manipulacija ne ponuja duhovnega preporoda. Tak primer je obred ob krstu. Znano je, da so v prvih stoletjih krščanstva, ko je bila krščanska vera še čista, krstili le odrasle osebe. Krst je simboliziral prestop človeka v duhovno življenje. Kasneje so začeli krstiti komaj rojene otroke, ki se še niso zavedali niti svojega stanja niti pomena krsta. Obred je marsikje postal obvezen za vse in odrekanje krstitvi je bilo kot odraz cerkvene nepokorščine celo kaznivo dejanje.
Obred se je skozi tisočletno tradicijo nekako zasidral v naravi človeka in ne le, da je dajal oporo človeku, krepil je tudi zavest širše skupnosti, ljudstva in kasneje naroda. V času, ko obred izgublja svojo resnično duhovno vsebino in postaja le formalnost, pa se kot takega človek, ki mu obred daje neko vrsto psihofizične stabilnosti, vseeno oprime v pričakovanju povezave z vsem svetim in upanjem na vsaj »košček nebes na zemlji«. Vendar tovrstni obredi takšne povezave ne morejo vzpostaviti, prav nasprotno – človeka še bolj oddaljijo od božanskega, celo zaslepijo njegov um in onemogočijo razvoj zavesti. To se zgodi tudi, ko neki narod prevzame tuje obrede in s tem izgubi svojo lastno identiteto. Primer za to je Tibet, kjer so se kitajski in indijski obredi vrinili med tibetansko obredje in s tem močno oslabili tibetansko narodno zavest.
Pomembno je, kdo obred opravlja
Poleg vsebine in čistega namena obredov in ritualov je pomembno, kdo obred opravlja. Zdi se, da je vprašanje moralne in etične neoporečnosti izvajalcev obredov v raznih duhovnih gibanjih in seveda tudi duhovščine bolj problem naših lastnih moralnih in etičnih načel kot pa stvar družbe in verskih institucij. Videti je namreč, da za t. i. posvečence vseh vrst moralne in etične norme niso postulat. Uradno mnenje cerkve je, da je moč zakramenta in obredov nasploh tako silna, da osebnost svečenika in njegovo morebitno sporno moralno in etično stanje ni vprašljivo in ne more negativno vplivati na izvršitev namena obreda. Arhimandrit Rafail (Kerelin) v svoji knjigi »Cerkev in svet na pragu apokalipse« iz leta 1999 celo razlaga, da božja milost prehaja na zemljo prek duhovščine ne glede na njeno moralno in etično stanje !? Po tej razlagi naj bi bila posvetitev v duhovnika zadostno poroštvo za uresničitev molitev in obredov, tudi če jih opravlja skrajno izprijena osebnost. Taka razlaga cerkvi seveda ustreza, saj se s tem lahko izmika odgovornosti za svoje zaskrbljujoče moralno stanje.
Če je religija obnova in krepitev vezi z bogom, torej z višjim svetom in svetlobo, je namen obredov, da človeku pri tem pomagajo, izvaja pa jih lahko le oseba, ki je energijsko usklajena z energijami, ki naj bi jih »transformirala z nebes na zemljo«. Obred ima svoj učinek le takrat, ko uspe ustvariti ustrezne pogoje za duhovno preobrazbo, kar ima za posledico dvig človekove zavesti in tudi čisto praktične učinke, ki se kažejo kot boljša kakovost življenja: človek lahko osredotoči svoj um in svoje delovanje, opredeli cilj, ki vodi k kakovostnim dosežkom, odpravi nekoristne misli in navade itd.
Čista religija razsvetljuje naše zemeljske poti
Sodoben človek izgublja sposobnost religioznega razumevanja in čustvovanja. V svojem uporu zoper preživela verovanja in dogme, zoper »nesmiselne obrede«, se je približal nevarnosti, da »skupaj z vodo izlije iz banje tudi otroka«. S svojim sumničenjem do religije postaja slep za smisel in pomen resnične, ne s sprevrženimi institucijami obremenjene, ampak čiste religije, ki je vendarle povezava človeka in božanskega, povezava, ki nas krepi in razsvetljuje naše zemeljske življenjske poti, da nas varno pripeljejo domov ali nazaj med zvezde, od koder smo morda prišli.
