Meditacija izvira iz daljne preteklosti. V religijah se še danes uporablja v različnih oblikah, v vsakdanjem življenju najpogosteje kot tehnika za sprostitev in odpravljanje stresa, v medicini in zdravilstvu pa kot terapevtska tehnika. Znanstvene raziskave in medicinske študije so namreč potrdile, da meditacija znižuje oziroma uravnava krvni tlak, znižuje količino stresnega hormona kortizona in holesterola v krvi, deluje na povišanje odpornosti, razvija ustvarjalne sposobnosti, odpravlja nemir in depresijo, krepi spomin in koncentracijo.
Človek se z meditacijo spreminja, tako v biološkem kot v psihološkem smislu. Pogosto ljudje pod meditacijo razumejo neko posebno stanje, v katerem človek vidi razne podobe in pokrajine, ali pa celo potuje po vzporednih svetovih. Toda pomen meditacije ni v doživetju tovrstnih izkušenj, temveč v očiščenju in umiritvi uma, odpravljanju raznih problemov in usrediščenosti na določen cilj.
Najvišje stanje uma
Beseda meditacija izvira iz latinske besede meditatio, ki je izpeljana iz glagola meditari, kar pomeni »premišljevati, oblikovati«. Meditacijo predstavlja vsakršna dejavnost, pri kateri posameznik načrtno spreminja stanje zavesti z namenom, da bi dosegel določen cilj ali da bi se preprosto umiril. Beseda označuje tako samo stanje zavesti kot tudi tehniko, s katero to stanje dosežemo.
Najstarejše omembe meditacije so v hindujskih Vedah, kjer je mantra Gajatri omenjena kot meditacija, ter v Upanišadah in Mahabharati, kjer je meditacija omenjena kot ena izmed osmih poti k svobodi (poleg etike, discipline, vadbe, kontrole dihanja, odrekanja čutnosti, usrediščenju uma in stanja samathi ali stopitve duše z Brahmanom). Hindujski jogiji meditacijo razumejo kot najvišje stanje, v katerem um lahko obstaja. Meditacija naj bi bila v hinduizmu namenjena temu, da se človek začne zavedati enosti svojega bistva, torej duše (Atman) in vsega stvarstva (Brahman).
Pomemben del taoizma in budizma
Okoli 6. in 5. stoletja pr. n. št. so se razvile različne oblike meditacije v taoistični Kitajski in budistični Indiji. Taoizem zajema številne meditacijske in kontemplativne tradicije, temelječe na načelih, ki so opisana v knjigi I čing (Knjiga premen). Tehnike, ki izpostavljajo predvsem pomen dihalnih vaj, so vplivale na razvoj kitajske tradicionalne medicine in japonskih borilnih veščin. Najbolj znane taoistične meditacije so taj či (meditacija v gibanju), zuowang (sedenje in pozabljanje – gre za pozabljanje telesa oziroma povezavo s kozmičnimi silami) in či gong (osredotočenost na pretok energije po telesu).
Stari budistični spisi vsebujejo tudi razlago meditativnih tehnik kot del poti k razsvetljenju ali nirvani. V budistični tradiciji so bile meditacije usmerjene v razvijanje čuječnosti in koncentracije, s čimer se doseže stanje spokojnosti (samatha), ki umirja in osredotoča um, in uvid oziroma vpogled (vipassana), ki človeku omogoča prepoznanje tistih vedenjskih in značajskih vzorcev, ki imajo za posledico trpljenje. Prek razvijanja umirjenosti naj bi bil posameznik sposoben odkriti ovire, ki zavirajo njegov razvoj, nato pa prek razvijanja uvida te ovire odpraviti in doseči osvobajajočo modrost. Palijski kanon (zbornik zgodnjih budističnih tekstov v jeziku pali), poznan tudi pod imenom Tripitaka iz 1. stoletja pr. n. št. indijsko budistično meditacijo imenuje »korak na poti k osvoboditvi«.
Meditacija v religijah sveta
Tako rekoč vse religije sveta poznajo določeno obliko meditacije. Karamčande Mahatma Gandiju, ki je bil džainist, je verjetno pri mirnem doseganju neodvisnosti Indije pomagala ravno džainistična meditacija kot vodenje misli k temu cilju. Krščansko meditacijo je pater Pij nazorno opisal z enim stavkom: »V branju Svetega pisma človek išče Boga, v meditaciji pa ga najde.« Svoje temelje je meditacija postavila v 6. stoletju v praktiki branja Biblije pri menihih Benediktincih, imenovanem tudi Lectio Divina, torej božansko učenje. V 12. stoletju je izraz meditacija prvi uporabil menih Guigo II, ki je branje Svetega pisma razgradil v 4. stopnje: lectio, meditatio, oratio, contemplatio (branje, razmišljanje, molitev, premišljevanje). V 20. stoletju se je iz tovrstne krščanske čiste molitve (lat. oratio pura) razvila religiozna meditacija.
Zgodovina meditacije je tesno povezana z religioznim kontekstom, v katerem se je izvajala. V arhaičnih civilizacijah so se izvajali ritmični napevi za priklicevanje bogov ali duhov. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo hipotezo, da je prav sposobnost usmerjene pozornosti, kot jo zahtevajo mnoge tehnike meditacije, omogočila evolucijo človeka.
Od duhovne rasti k sprostitvi
Po letu 1950 se je v Indiji razvila posebna vrsta meditacije, prirejena potrebam zahodnega človeka, ki se je hitro razširila v Evropo in ZDA. Ta meditacijska tehnika ni bila namenjena duhovni rasti, ampak sprostitvi obvladovanju stresa in osebnostni rasti.
Raziskave o učinkih meditacije na človekovo duhovno in fiziološko stanje so se začele šele v zadnjih nekaj desetletji. Študije na indijskih jogijih in zen-budističnih menihih so pokazale fiziološke spremembe v času meditacije: upočasnilo se je dihanje, zmanjšala se je poraba kisika, znižal se je krvni tlak, zavrlo se je delovanje simpatičnega živčnega sistema in pospešilo delovanje parasimpatičnega živčnega sistema.
Vzorec možganskih valov je, kot kažejo raziskave, ki so primerjale EEG zapise, drugačen pri različnih vrstah meditacije. Pri tehnikah, ki temeljijo na koncentraciji, se med meditacijo pojavljajo izraziti gama valovi (20-50 Hz). Pri tehnikah, ki temeljijo na kontemplaciji, so med meditiranjem prisotni theta valovi (6-8 Hz). Pri tehnikah, kot sta transcendentalna meditacija in či-gong, pa se pojavljajo alfa valovi (8-10 Hz).
Z njo si povečamo možnosti samozdravljenja
Znanstvene raziskave učinka meditacije so pokazale, da se pri ljudeh, ki redno meditirajo, poveča zmožnost organizma, da se zdravi sam. Poleg tega se v možganih začne pojavljati sprememba iz težnje po uporabi desnega čelnega režnja namesto levega v bolj enakomerno uporabo obeh režnjev, kar nadalje povzroči zmanjšanje pogostosti pojavljanja depresije in anksioznosti, poveča pa se pogostost pojavljanja zadovoljstva, občutka sproščenosti in čustvene uravnovešenosti. V klinični praksi se je meditacija pokazala kot izjemno učinkovita pri zdravljenju motenj, ki so posledica stresa. V več kot 1000 znanstvenih študijah je bilo ugotovljeno, da pri meditaciji pride do sprememb presnove, tlaka, srčnega utripa in možganskih aktivnosti.
Učinkovita metoda za odpravljanje stresa in njegovih posledic
Eden izmed pionirjev raziskovanja učinka meditacije na zdravje človeka je ameriški kardiolog dr. Herbert Benson, predavatelj na Harwardu in ustanovitelj Institut for Mind Body Medicine v splošni bolnišnici v Massachusettsu. Ugotovil je, da že najbolj preprosta oblika meditacije deluje pozitivno na fiziološka dogajanja, kar se odraža v spremenjenem ritmu srca in izboljšanju metabolizma. Leta 1975 je izšla njegova knjiga Relaksacijski odgovor (The Relaxation Response) kot učbenik zdravnikom, ki se v svojih klinikah soočajo s problemom naraščanja stresov na delovnih mestih.
Magnetno resonančna tomografija je z objektivnimi metodami raziskav človekovih možganov ugotovila, da se razpoloženja in nagnjenja nahajajo v določenih predelih možganov. Pozitivna občutja in čustva »bivajo« v levi možganski polovici, negativna pa v desni. Če s pomočjo meditacije skozi levi predel možganov steče več energije kot sicer, to pomeni, da se posledično levi del možganov odzove z večjo aktivnostjo, kar se v življenju odraža kot več sreče, radosti, optimizma in zadovoljstva.
Na inštitutu Um in življenje (Mind and Life institute) Dalaj Lame potekajo številne raziskave o učinku meditacije na delovanje možganov. Eden izmed sodelavcev v teh raziskavah je znameniti budistični mojster meditacije Jongej Mingjur Rinpoče. O meditaciji pravi:
»Ne pričakujte, da boste po dveh ali treh dneh meditacije lahko hodili po vodi ali letali z zgradb. Bolj verjetno bo prva sprememba, ki jo boste opazili, večja stopnja odprtosti, zaupanja in iskrenosti do sebe ter sposobnost prepoznati misli in motivacijo drugih okrog vas hitreje, kot ste jo morda prej. To ni majhen dosežek, to je začetek modrosti. Če nadaljujete s prakso, se bodo postopoma razkrile vse čudovite lastnosti vaše čudovite narave. Spoznali boste, da vaše bistvene narave ni moč poškodovati ali uničiti. Naučili se boste »brati« misli in motivacije drugih, še preden jih bodo ti sami razumeli. Jasneje boste gledali v prihodnost in videli posledice svojih dejanj in dejanj ljudi okrog sebe. In, kar je morda najpomembneje, spoznali boste, da je kljub vašim strahovom in ne glede na to, kaj se zgodi z vašim fizičnim telesom, vaša resnična narava v bistvu neuničljiva.«
V izogib pred duhovnim razvrednotenjem
Medtem ko sodoben čas človeku ponuja vrsto navideznih dobrin, ki naj bi mu bile v življenju v podporo in pomoč, se zdijo starodavne in preizkušene tehnike meditacije, zlasti tiste, ki so usmerjene na umiritev uma, nekako v nasprotju z zahtevami časa visokih tehnologij in »velike hitrosti«. Pa vendar tako izkustvo ljudi, ki redno meditirajo, kot tudi izsledki znanosti kažejo, da so različne tehnike meditacije sodobnemu človeku lahko v pomoč pri krepitvi telesa, uma in duha, predvsem pa v izogib pred duhovnim razvrednotenjem.
Živa knjiga
Izjemen učinek imajo meditacije z usmerjeno pozornostjo – na dihanje, bitje srca, plamen sveče … Med najmočnejšimi tehnikami pa je meditacija z usmerjenostjo na čakre ali energijska središča. Ena najbolj preprostih, pa vendar izjemno močnih meditacij je t. i. Meditacija učitelja, ki deluje na razširitev meja zavesti in odpravljanje blokad iz preteklosti. Gre za preprosto tehniko osredotočenja na zapis učitelja Al Morie, ki je v zgodovini poznan kot medij ali mahatma, preko katerega so bila na primer kanalizirana sporočila Heleni Blavatsky in Eleni Rerich.
Raziskave, ki so jih na Inštitutu za znanost in razvoj v Novosibirsku opravili o učinku delovanja Žive knjige, so pokazale, da se pri uporabi Žive knjige izjemno poveča energijski pretok v levem predelu možganov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so se izmenjavali gama, theta in alfa valovi, kar pomeni, da je človek doživljal učinke raznih vrst meditacij, čeprav zavestno ni izvajal nobene izmed meditacijskih tehnik. Pozitiven učinek Žive knjige na različnih življenjskih področjih ima tako znanstveno dokazane osnove, čeprav je sama knjiga videti precej nenavadna.
Maria Ana Kolman
