Katja Z. Istenič, psihologinja in psihoterapevtka
KO REČETE »DA« IN MISLITE »NE«
Ste se že kdaj znašli v položaju, ko ste nekomu privolili, čeprav ste v resnici želeli reči »ne«? Doživljate močne občutke krivde, ko želite nekoga zavrniti? Vas skrbi, kako bo oseba sprejela vaš negativni odziv?
Zakaj drugim ustrežemo
Kot terapevtka ugotavljam, da ima zelo veliko ljudi težave s tem, kako nekoga prijazno in odločno zavrniti. To, da nekomu ugodimo, ima vsekakor določene prednosti. Ko nekomu ustrežemo, se velikokrat vsaj začasno počutimo dobro. Občutek imamo, da smo mu pomagali, zato se počutimo zaželene, sprejete in pomembne. Popolnoma naravno je, da si želimo biti sprejeti s strani drugih ljudi – težava pa nastane, ko postanemo prepričani, da bomo sprejeti le, če bomo drugim vedno ustregli. Takrat jim ne ustrežemo več zato, ker si želimo in smo se tako odločili, temveč ker verjamemo, da moramo. Sebe začnemo dajati na zadnje mesto. Ne znamo se postaviti zase in v odnosih postaviti potrebne meje, zato nas drugi lahko začnejo izkoriščati. Če se ne naučimo ustrezno poskrbeti tudi zase, nas to lahko vodi celo v izgorelost, brezup, tesnobo, depresijo ali različne bolezni.
Ali smo bili tako vzgojeni?
Slovenska kultura nas pogosto uči, da je prav, da najprej poskrbimo za druge. Tudi naša klasična literatura pogosto odraža, kako visoko cenimo predvsem požrtvovalnost, skromnost in ustrežljivost. Najpogostejša pohvala, ki jo je deležen povprečen slovenski otrok, se glasi: »Priden si.« Biti priden oziroma ubogljiv pa pomeni, da počnemo tisto, kar od nas zahtevajo drugi, oziroma da delujemo v skladu z njihovimi pravili. V nekaterih situacijah je pridnost sicer zelo koristna lastnost, na primer v prometu; v situacijah, ki od nas zahtevajo ustvarjalno, samostojno in zdravo kritično mišljenje, pa nas pridnost omejuje. Poleg naše kulture ima pomembno vlogo pri postavljanju mej tudi družinsko okolje, v katerem smo odraščali. Dobra novica pa je, da je postavljanje mej veščina, ki se jo lahko naučimo na kateri koli točki življenja, ne glede na naše dotedanje izkušnje.
Zdrava ali nezdrava krivda
Pri pogovoru z ljudmi ugotavljam, da mnogi pri postavljanju mej doživljajo močne občutke krivde. Čeprav je krivda neprijetno čustvo, je pogosto lahko tudi zdrava oziroma koristna, saj nas opozarja na situacije, v katerih smo ravnali v nasprotju s svojimi vrednotami. Pomaga nam, da svoje vedenje izboljšamo. Pomembno pa je vedeti, da poleg zdrave poznamo tudi nezdravo obliko krivde, in večina ljudi, ki ima težave s postavljanjem mej, doživlja prav to. Zaradi nezdrave krivde se omejujejo, o sebi pogosto dvomijo in se samo razdajajo. Takšno krivdo ljudje doživljamo takrat, ko smo prepričani, da smo odgovorni za čustva drugih. Verjamemo, da jim moramo ustreči, saj bodo v nasprotnem primeru prizadeti, žalostni, jezni ali razočarani. V situacijah, ko nekoga zavrnemo, imamo občutek, da delamo nekaj narobe. V tistem trenutku pozabimo, da je naš sogovornik pravzaprav odrasla in sposobna oseba, ki ima vse možnosti, da se znajde in sama najde ustrezno rešitev za dano situacijo.
Kako torej reči »ne«?
Obstaja več tehnik, s katerimi si lahko pomagamo, da prijazno in odločno zavrnemo prošnje drugih. Tukaj vam predstavljam tehniko SOS; koristno pa jih je preizkusiti več in spoznati, katera najbolj ustreza vam.
TEHNIKA SOS
SOS so kratice za Stop, Opazuj in Strategija.
- V situaciji, ko nekdo želi nekaj od nas, je naš prvi korak, da se ustavimo in svojo odločitev začasno preložimo (Stop). Včasih jo lahko preložimo za več dni, včasih le za nekaj minut. Pomembno je le, da se ne odločimo na licu mesta, temveč si pridobimo dovolj časa, da lahko položaj pretehtamo.
- Naslednji korak je opazovanje situacije (Opazuj), kjer raziskujemo, kako se počutimo. Nam je prijetno? Smo živčni? Imamo občutek dolžnosti? Vprašamo se tudi, kaj počne druga oseba. Lahko se nam namreč zgodi, da sprva sploh ne opazimo, kako močno sogovornik pravzaprav pritiska na nas. Včasih pa se tako zelo ukvarjamo s tem, kaj si misli druga oseba, da se popolnoma pozabimo vprašati, kaj si sploh želimo mi sami. Si želimo izpolniti to prošnjo?
- Zadnji korak (Strategija) se nanaša na našo odločitev in strategijo, s katero bomo svojo odločitev sporočili tej osebi. Svoje odločitve ni treba čezmerno pojasnjevati ali argumentirati, temveč le prijazno in trdno vztrajati pri svojem.
Pomembno je poudariti, da je popolnoma naravno, da nam ob tem, ko nekoga zavrnemo, ni najbolj prijetno. Toda naš cilj ni, da bi nam zavračanje postalo prijetno, temveč da se naučimo, kako to učinkovito storiti.
Česa nas je strah?
Ko se učimo postavljanja mej, je koristno opredeliti, česa nas je pravzaprav strah. Morda nas skrbi, da bo sogovornik užaljen in razočaran; morda pa nas skrbi, da bo mislil, da ga nimamo radi.
Ko se učimo, kako reči »ne«, v svoji domišljiji pogosto pretiravamo s tem, kako se bo oseba odzvala. Največkrat si v mislih rišemo burne odzive drugih ljudi na naš »ne« in smo nato pogosto presenečeni, ko ugotovimo, da oseba naše zavrnitve ni dojela tako dramatično, kot smo si predhodno predstavljali. Ko želimo reči »ne«, se je dobro spomniti tudi, da ne zavračamo osebe same, temveč le njeno prošnjo.
Je tako ravnanje sebično?
Opažam, da stranke ob misli, da bi sebe postavile na prvo mesto, pogosto zaskrbi, da je to sebično. Toda poskrbeti zase ne pomeni, da začnemo ignorirati druge ljudi in njihove težave. Poskrbeti zase pomeni, da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni in se naučimo imeti radi. Če nas zaskrbi, da je postaviti sebe na prvo mesto sebično, se lahko vprašamo, kdaj lahko ljudem okoli sebe in svojim odnosom dajemo več. Bomo boljši prijatelj, partner ali starš takrat, ko se bomo počutili povsem izčrpano, brez energije in volje ali ko se bomo v svoji koži počutili dobro in bomo spočiti in srečni? Smo do drugih lažje potrpežljivi, prijazni in ljubeči takrat, ko smo tudi sami do sebe takšni ali ko imamo o sebi slabo mnenje? Če sebi, svojim potrebam in željam dalj časa ne namenjamo zadostne pozornosti, se nam lahko zgodi, da postanemo mi tisti, ki bomo potrebovali pomoč. Če bomo postali depresivni ali bolni, bomo le stežka skrbeli še za druge. Če pa bomo najprej poskrbeli zase, bomo tako lažje in bolj učinkovito pomagali tudi drugim.
Učenje, kako reči »ne«, je proces. Tudi vožnje z avtom ne obvladamo že po prvi učni uri, zato je pomembno, da smo med tem procesom do sebe prijazni in spodbudni ter se pohvalimo za vsak še tako majhen korak, ki ga storimo v smeri spremembe.
