Stara mama je bila tista, ki mi je to pripovedovala o strahu. Že kot otrok sem večkrat razmišljala, kaj bi lahko pomenilo, toda kakor koli sem obrnila, je bilo videti, kot da strahu ni. Če ga ni znotraj in če ga ni zunaj, potem ga pač ni. Pa vendar, zakaj ga potem čutim? Zakaj je včasih tako zelo močan, da zakrči celo telo? Nekaj, česar ni, pač ne more obstajati v mojem telesu, kajne?
Naša življenja so prežeta s strahovi. Majhnimi, velikimi in tistimi, s katerimi smo se tako navadili živeti, da jih sploh več ne opazimo. Ni treba, da se zgodi kaj posebej strašnega, dovolj je, da se zjutraj zbudimo in že nas je strah. Strah, da bomo zamudili v službo, strah, da nismo dobri starši, strah, da bo dež, strah, da nismo lepi. Strah nas je sestanka, strah nas je, da se nam bo na poti v vrtec otrok vrgel v lužo in bo cel moker, strah, da ne bomo končali dovolj zgodaj s službo, da bi lahko šli še na vseh pet popoldanskih aktivnosti, ki jih imamo, da nam ne bi bilo treba sedeti doma in se soočiti s tem, da nas je strah in da imamo občutek, da naše življenje ni dovolj dobro. Imela sem celo prijateljico, ki jo je bilo, ko smo šli na bungee jumping, strah, da je ne bo strah.
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!