POKAŽIMO SPOŠTOVANJE DO KMETA
»Ker KMET si ti!« teh besed se spominjam kar dobro, saj so bile v času mojega odraščanja pravzaprav dežurna žaljivka, za nekoga, ki ni ustrezal takratnim normativom. Vse to se je dogajalo kakih 20 let nazaj. In čeprav se zdi, da smo kot družba nekoliko napredovali in da se zavedanje in odnos do kmetijstva in kmeta izboljšuje, sem in smo še vedno priča dogodkom in besedam, ki dokazujejo nasprotno.
Pred kratkim sem izvedela za prigodo, ki se je zgodila sodelavki le kakšno leto nazaj. Povedala mi je o telefonskem klicu, ki ga je prejela s strani neke gospe, pisateljice, ki je v pomembni slovenski kulturni ustanovi pripravljala predstavitev svoje novo izdane knjige. Na sodelavko se je obrnila zato, ker je vedela, da veliko sodeluje s kmečkimi ženami in ji predstavila svojo idejo, da bi kmetice zanjo napekle pecivo in druge dobrote, ki bi potem bile na voljo udeležencem predstavitve. Ko je sodelavka vprašala, kako načrtuje poravnati račun, je predlagala, da bi ženske v zameno za pecivo lahko vstopile v hram kulture in ga videle od znotraj. Za mojo sodelavko je bil predlog seveda absurden, kar tudi je, saj nekako predvideva, da se ženske s kmetij ne udejstvujejo na področju kulture, poleg tega pa ni pokazala niti kančka spoštovanja do njihovega dela s tem, ko je pričakovala, da bo pecivo dobila brezplačno. Seveda je sodelavka gospo na drugi strani zavrnila.
Že res, da so bile razmere v preteklosti drugačne in da se ženske, še posebej pa ženske s kmetij niso izobraževale, niti hodile po družbenih dogodkih. Pravzaprav je veljalo nekako na splošno, da je ženski mesto doma v gospodinjstvu in na kmetijah še na njivi. Obzorja v preteklosti morda res niso bila tako zelo široka, vendar se časi danes spreminjajo. Z družbenim in tehnološkim napredkom, so se ljudem na splošno močno povečale možnosti in s tem tudi dostopnost dobrin in vsega ostalega.
Če je včasih morda veljalo, da so kmetje neizobraženi in morda celo zaostali, danes temu ni več tako. Večina, vsaj mlajših kmetov je izobraženih in dobro usposobljenih. Način pridelave in predelave se je močno spremenil in zahteva precej spretnosti in znanj, ki včasih niso bila potrebna. Že samo za osnovno obdelavo tal je danes potrebna ustrezna mehanizacija, ki je ne zna upravljati vsak, poleg tega je potrebno slediti normativom kolobarja, kar pomeni, da mora kmet predvideti kaj in kako bo sejal in sadil. Da zemlja dobro obrodi, jo je potrebno pravilno pognojiti, saj hranila dodana v nepravih odmerkih in razmerjih ne morejo koristiti, tako kot bi lahko, poleg tega pa so preveliki in nepravilni odmerki lahko škodljivi za okolje.
ZA UREJENO NARAVO SKRBIJO PREDVSEM KMETJE
Če kdo lepo skrbi za okolje so to kmetje. Slednji svojo zemljo spoštujejo, saj jim daje vsakdanji kruh. Da so njive in travniki lepo obdelani skrbi kmet, da je naša pokrajina tako lepa kot je, je to zasluga kmeta, ki skrbi za svoje površine. Se pa večkrat vprašam, če naše okolje dovolj dobro spoštujemo vsi ljudje v splošnem. Večkrat sem že naletela na brezbrižen odnos obiskovalcev gozdov, ki ne le, da s svojimi spuščenimi psi motijo in plašijo gozdne živali, tam puščajo tudi svoje smeti. Da o arogantnem obnašanju do lastnikov zemljišč in gozdnih parcel sploh ne govorim.
Dejstvo, da imamo možnost stopati v slovenske gozdove je pravzaprav luksuz, če predpostavimo, da je večina teh površin lastniška. Zakon nam dovoljuje souporabo teh površin, a zavedati se moramo, da smo tam le gostje. V tujini je marsikje dostop do gozdov in tudi vodnih površin namreč zelo omejen.
Omenila bi še pokroviteljski odnos do kmeta, ki sem ga v okviru svojega dela (pa ne prvič) doživela na nekem sestanku, ki je bil namenjen zbiranju idej, kako obnoviti eno izmed dotrajanih stavb sredi Ljubljane. Predlogi, ki so se zbirali so vključevali tudi prodajo kmetijskih pridelkov. Slednje pa je bilo predlagano na način, kot da kmetije potrebujejo pomoč s strani razumevajočega mestnega prebivalstva, saj sami niso zmožni prodati svojih pridelkov. Vse je bilo predstavljeno kot nekakšno usmiljenje, pri čemer so se podajalci predloga trkali po prsih, kako zelo so dobri do našega kmeta, ker mu tako zelo pomagajo. Moram priznati, da me je vse skupaj minilo še preden se je sestanek končal.
V tem zapisu sem omenila le nekaj prigod, ki kažejo, da kot družba še nismo v celoti spremenili odnosa do kmeta in kmetijstva na splošno. Zavedati se moramo, da smo od kmetijske pridelave odvisni vsi. Če kmetje ne bodo pridelovali hrane, je ostali ne bomo mogli jesti. Verjamem pa, da je v vsem izobilju, ki nam je danes na voljo, slednje težko razumeti.
NAREDIMO SAMOREFLEKSIJO
Vabim vas, da se vprašate, kako sami gledate na kmeta. Če opazite, da ste morda pokroviteljski, ali celo brezbrižni in če prepoznate negativne vzorce vašega mišljenja in vedenja vezano na kmeta in kmetijsko pridelavo, je morda čas, da se po naslednji nakup iz veleblagovnice raje odpravite na kakšno bližjo kmetijo in kmeta vprašate, kaj vse je potrebno, da pridelki pristanejo v vaši nakupovalni vrečki oz. na koncu v vašem želodcu. Nad odgovorom boste morda presenečeni in če se vam je morda kakšna stvar kdaj zdela predraga, temu zagotovo ne bo več tako.
Pa še ena misel za konec. Ko spoštuješ sebe, spoštuješ tudi druge in obratno, če ne spoštuješ drugih, tudi sebe ne.
Pripravila: Maja Križnar
Svetovalka koordinatorka za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana (www.lj.kgzs.si)
Vir slik: Freepik.com
