Umetnost izžarevanja topline in skrbi do sočloveka
Samurajsko japonsko mečevanje je eden najlepših in najbolj dovršenih slogov mečevanja, za katerega lahko pravzaprav rečemo, da spada kar pod umetnost. Samuraji poleg treniranja z mečem prav tako trenirali s peresom ali čopičem, pisali so poezije, slikali velika dela, vrtnarili in še mnogo več. Vse to so nato vstavljali v tehnike mečevanja, ki so se precej razvejale, in tako so nastale različne šole. Trenutno najbolj razširjena šola je Muso Jikiden Eishin Ryu, ki je druga najstarejša šola z približno 500 let dolgo tradicijo. Predstavlja jo Sekiguchi Komei, 21. naslednik. Treniranje te veščine je veliko več kot zgolj učenje mečevanja.
Izvor samurajev, bojevniške kaste, je še zmeraj predmet številnih vročih debat. Povsem znano je le dejstvo, da so njihove začetne tehnike bojevanja skoraj identične nomadskim konjenikom sibirskih step, ki so vključevale uporabo konjev in lokostrelstvo. A ker se je skozi zgodovino način bojevanja spreminjal, so se boji iz travnikov in pokrajin preselili na gradove, kjer je uporaba lokov in sulic močno upadla. Razcvetelo se je mečevanje in lok je nadomestila katana (meč). Po obdobju velikih vojn se je vse močno ritualiziralo in meč je pridobil status sakralnega objekta bojevnikov, ki predstavlja dušo Samuraja.
Ta vsebina je namenjena le naročnikom na vsebine. Postanite naročnik tudi vi!
Za dostop do vsebine sklenite naročnino. Izplača se!