Avtor: Anet Vendramin
Moj pogled se danes vrti okoli tega, kako veliko ljudi nekako ne želi videti, da je le čas, da se zazrejo v sebe, a ne iz tega vidika, da bi drugim ustregli kot morda tako večina misli, da je ta del namenjen, ampak zgolj iz vidika, da bi sebi tako olajšali življenje ter si le končno ponudili svobodo, ki je tako nujno potrebna za to, da smo lahko TO, KAR SMO V SAMI OSNOVI SAMIH SEBE.
Veliko raje »trpijo« v nekih conah udobja, čeravno se njim tako ravno ne zdi, da je to zgolj samo iluzija, ki trenutno poteka zgolj toliko, da je neka varnost in tista le stabilnost, ki jo to udobje daje ves čas enako. Ne zavedajo se, da se v sami resnici zapirajo pred lastno svobodo, ki jim je ponujena na njihovi dlani, katero bi lahko samo vzeli ter zaživeli kot tisti svobodni metulj, ki lepo ter tako svobodno leti po nebu.
Velikokrat so tako zaverovani v ta »ideal« življenja, da izpustijo mimo mnogo res situacij, detajlov in malenkosti, ki jim venomer kažejo, da je življenje nekaj več od tega, kakor sedaj živijo. Vztrajajo v svojih starih prepričanjih ter vzorcih brez, da bi vsak za droben res ta trenutek pomislili, da je nekaj več za temi okvirji ali tako mejami, ki so si jih sami res postavili.
Priznam na glas, tudi sama sem nekoč pred šestimi leti tako živela.
Zame je bilo to tisto idealno življenje v katerem sem bila povsod »kraljica« in tista močna »gospodarica« same sebe.
Imela sem svojo varno cono udobja ter okvirje iz katerih nisem hotela. Nisem niti sploh želela, da bi nekaj drugačnega spoznala ali pa spustila v svoje življenje, ker sem bila tega udobja tako navajena, da sem mislila, da je to vse, kar lahko jaz kot jaz dosežem ter imam. Bilo mi je dovolj tisto takratno moje monotono življenje za katerega sem že vedela en dan vnaprej, kako se bo odvijal in bila je že tista stalna moja rutina, ki je samo na videz me pomirjala.
Živela sem v iluziji, ki je bila omamna kemija ter tista odvisnost, ki je krojila moje življenje na vsakem koraku in vsakem momentu, ki sem ga takrat živela.
Sem namreč bivša odvisnica od drog, alkohola in spolnih odnosov.
Prava resnica pa je bila to, da je bila moja »gospodarica« zgolj droga, ki je vodila in oblikovala moje življenje. Alkohol je bil moj tisti takratni »tolažnik«, ki je le bil samo trenutna uteha, da me niso bolele stvari, ki so se dogajale v ozadju res moje prave realne zgodbe. Spolni odnosi pa so bili tisti moj občutek »ljubljenosti« ,ki le sem jo iskala celo življenje že od samega spočetja dalje.
Danes poznam pravo realnost mojega ujetega življenja same sebe in se zavedam v vsem, da sem bila takrat samo »svoja lastna zapornica«!
Bila sem »metulj«, ki je živel samo na zunanji videz svojo »svobodo, a v sami res resnici sem živela tisto tako »zaporniško« življenje na nekaj kvadratnih metrih prostora, ker sem si sama sebi zarisala črte do kje sploh bom šla in si nisem tako sploh pustila iti daje.
Nisem si dovolila iti dalje tako dolgo vse dokler me življenje samo ni streznilo in me v sekundnem trenutku postavil na realna tla, da sem res končno dojela, da le to ni zame pravo in realno življenje, ki bi ga potrebovala živeti.
Postavilo me je v kruto življenjsko situacijo spolne zlorabe, ki me je takrat čez noč postavilo na precep izbire in odločitve ali živeti dalje, odnehati z vsemi mojimi res odvisnostmi ter začeti novo/drugačno življenje ali pa si tako vzeti življenje in z res tem zaključiti vse bolečine, ki so se v tistem res trenutku popolnoma realno začele spet prebujati.
Odločala sem se v krču bolečin telesa in duše.
Odločala sem se v krču ponižanega v vsem ženskega dostojanstva v sebi.
Odločala sem se v psihični šibkosti ter do le tako konca zlomljeni Duši v meni.
Ni bilo lahko, še manj enostavno, a sem se za odločila najboljšo stvar v svojem res življenju, ki me pripeljalo do tega, kar sem danes v svojem življenju vsak dan.
Tiste usodne noči sem sem se odločila za ponovno rojstvo same sebe v svoji tisti le prvotni obliki same sebe ter tistega, kar je sredica moje Duše, ki danes žari ves čas v meni in končno bivam samo sebe v svoji najboljši svobodi, ki je popolnoma tako res samo svoja ter unikatna v vsakem bitu same sebe.
Ravno letos tega meseca sem zabeležila obletnico šest let dela na sebi ter šest let od le kar delam močno ter stalno na osebni in duhovni rasti.
Ta čas je bil zame neverjetno potovanje v sebe ter moje globine z katerimi danes v vsem pomagam ljudem skozi svoje izkušnje ter z predajo vedenja in znanja, ki je v veliko pomoč in usmeritev skozi pisano besedo, ki vedno samo steče preko mene.
To novo rojstvo mene same in to potovanje mi je dalo mene samo nazaj!
Tudi z današnjim člankom želim predati pomembne stvari vam, ki ste morda tako na nekem razpotju ali morda na neki odločitvi, da korenito spremenite svoje res le življenje.
Nikoli ni prepozno za spremembe!
Nikoli ni nekega ne pravega trenutka ali pa momenta, da se za to odločite.
Vedno, ampak vedno je pravi čas, da nekaj drugače naredite in se takrat nikakor v vsem ne ozirate na to, kaj bo kdo rekel in zakaj bo nekaj rekel.
Tukaj ste pomembni samo VI kot prvotna globlja vsebina sebe in tukaj ste tako res pomembni samo VI, da začutite v sebi tisti svobodni let metulja, ki vam v sami res resnici vedno pripada.
Ni treba, da samo kukate izza okvirjev in ni treba, da ste samo v neki varni coni!
Zavedajte se, da, če greste izven teh okvirjem nimate kaj zgubiti, kajti kvečjemu le lahko ogromno dobite, če pa ostanete za temi okvirji brez vsaj biti malo radoveden pa morda izgubljate pomembne detajle, malenkosti in situacije, ki vam bodo tako realno pokazali, da je življenje več od tega, kar sedaj v sebi mislite.
Torej, če želite izkusiti svobodo je sedaj pravi čas ali trenutek, da si dovolite tako to tudi dati brez tistega večnega oklevanja »kaj pa če«, ker svoboda je le na strani tistih, ki so pogumni tudi, če jih je strah nove poti in svoboda je na strani tistih, ki so vztrajni čeprav je na poteh mnogo preprek ter svoboda je res na stran tistih, ki imajo v vsem željo po spremembi, čeprav ne vedo, kaj v sami resnici jih čaka.
